Jedro

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov.

Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s tožnico sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožnico pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.

Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožnica zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je toženka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.

Izrek

I.Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi, delno pa se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se po spremembi v celoti glasi:

I."I. Toženka je dolžna tožnici v 15 dneh plačati 9909,31 EUR z zakonskimi zamud­nimi obrestmi od 9. 12. 2021 do plačila.

II.Tožbena zahtevka za plačilo 2011,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2021 do plačila ter plačilo 5960,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obre­stmi za primer zamude s plačilom se zavrneta.

III.Tožnica mora toženki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 1239,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne nastanka zamude dalje."

II.Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Splošno

1.Tožnica je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od toženke, ki je radiodifuzna organizacija, zahtevala doplačilo nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 v višini 13.586,75 EUR. Iztoževala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih nadomestil do plačila ter plačilo civilne kazni v višini 200 % (27.173,50 EUR).

Sodba sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 11.921,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka) ter 5960,65 EUR civilne kazni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka). V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 12,56 EUR s pripadki (IV. točka izreka). Odločilo je, da zahtevka za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem do vključno 8. 12. 2016 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsake javne priobčitve fonogramov z radiodifuznim oddajanjem do vključno 8. 12. 2018 zaradi zastaranja nista utemeljna. Nadalje je pojasnilo, da je tožničino dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic št. 800-9/96 z dne 7. 11. 2000 (Dovoljenje) pravnomočno in da je sodišče načelno vezano na pravnomočno odločbo, s katero je drug organ v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari. Toženka ni podala takih navedb glede ničnosti dovoljenja, da bi sodišče prve stopnje moralo reševati ugovor ničnosti kot predhodno vprašanje. Prav tako Dovoljenje obsega tudi fonograme, ki so bili javno objavljeni po njegovi izdaji. Zaključilo je, da pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo fonogramov predstavlja Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 (SS2006). Presodilo je, da so toženkini prihodki iz radijske dejavnosti v letu 2016 znašali 134.954,54 EUR, v letu 2017 131.700,15 EUR, v letu 2018 139.402,26 EUR in v letu 2019 147.691,62 EUR ter da je delež glasbe v radijskih programih v vseh prej navedenih letih presegal 91 %. Ob upoštevanju zastaranja dela zahtevka (od 1. 1. 2016 do vključno 8. 12. 2016) in delnih plačil je toženki naložilo plačilo 11.921,30 EUR nadomestil. Odločilo je, da je bila toženka do vročitve tožbe dobroverna, zato ji je zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe dalje. Civilno kazen je določilo v višini 5960,65 EUR (50 odstotkov dolžnega nadomestila).

Tožničina pritožba in toženkin odgovor

3.Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da del toženkinih prihodkov ne izvira iz njene radijske dejavnosti. Sodišče prve stopnje naj bi pri presoji zahtevka za zakonske zamudne obresti spregledalo, da je v postopku predložila opomin z dne 12. 10. 2020, zato naj bi moralo zamudne obresti določiti vsaj od datuma opomina dalje. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je upoštejajoč vse pravno odločilne okoliščine, ki jih je med postopkom pred sodiščem prve stopnje izpostavila, napačno določilo stopnjo krivde in posledično prisodilo prenizko civilno kazen.

Toženkinim pritožbenim očitkom o ničnosti Dovoljenja

4.Toženka je na tožničino pritožbo odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti.

Toženkina pritožba in tožničin odgovor

5.Toženka se smiselno pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških. Zatrjuje, da je ničnost Dovoljenja predhodno vprašanje, ki bi ga sodišče moralo reševati. Prav tako navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je Dovoljenje nično, ker je bilo izdano zaradi tožničine prevare. Vztraja, da je obseg tožničinega Dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic omejen na fonograme, ki so bili javno objavljeni pred njegovo izdajo (pred 7. 11. 2000). Zatrjuje tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih razlogov za uporabo Pogodbe 2006 pri odmeri nadomestila. Zmotno naj bi ugotovilo toženkine prihodke v letu 2016, ki ne izvirajo iz radijske dejavnosti, saj naj bi ti ne znašali le 1500 EUR, zmotno in nepopolno pa naj bi ugotovilo tudi dejansko stanje glede deleža glasbe, ker da ni upoštevalo njenih trditev o neprimernosti tožničinega dokaza. Trdi, da tožničin zahtevek ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi. Zato naj bi bil zastaran zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov do vključno 8. 12. 2018. Napačna naj bi bila tudi odločitev o civilni kazni, sodišče prve stopnje pa zmotno presodilo, da je ravnala hudo malomarno oziroma namerno.

6.Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila in nasprotovala njeni utemeljenosti.

Aktivna legitimacija

Splošno

7.Skladno s 130. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. Radiodifuzna organizacija je zato dolžna plačati primerno nadomestilo za uporabo fonogramov.

8.Tožnica kot kolektivna organizacija je na drugi strani upravičena, da od uporabnikov fonogramov uveljavlja plačilo nadomestil za uporabo fonogramov (prvi odstavek 146. člena ZASP, od 22. 10. 2016 dalje pa prvi odstavek 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, ZKUASP). Za opravljanje te dejavnosti je tožnica 7. 11. 2000 pridobila tudi Dovoljenje.

K toženkinim pritožbenim očitkom o ničnosti Dovoljenja

9.Dovoljenje je pravnomočna in dokončna upravna odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v okviru pooblastil, ki jih ima (je imel) Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL). Morebitne nepravilnosti upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). To je izraz načela prirejenosti in vezanosti postopkov. V skladu z njim pritožbeni očitek o pomanjkljivem odgovoru na toženkina stališča o domnevni ničnosti dovoljenja ni utemeljen. Z Dovoljenjem je bilo o vsebinskem predhodnem vprašanju (tožničini aktivni legitimaciji) že pravnomočno odločeno na matičnem področju. Skladno z omenjenim načelom je sodišče na Dovoljenje zato vezano. Izjeme od načela prirejenosti predstavljajo zgolj primeri, ko je upravna odločba sama s seboj v nasprotju ali nima jasnega izreka in je ni mogoče upoštevati. V tem primeru ni tako.

K toženkinim pritožbenim očitkom o omejenosti Dovoljenja

10.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se Dovoljenje za kolektivno uveljavljanje pravic nanaša na vse fonograme: tako tiste, ki so bili ob izdaji Dovoljena že javno objavljeni, kot tiste, ki so bili javno objavljeni po izdaji Dovoljenja, in tudi tiste, ki šele bodo javno objavljeni. V avtorskem pravu je pojem "javnega" in "javnosti" pomembno razmejitveno merilo in navezna okoliščina za številne zakonske in konvencijske rešitve. Je bistveni element v definiciji objave in izdaje (3. člen ZASP). Med drugim zamejuje vse netelesne oblike materialnih avtorskih pravic (pravice javne priobčitve dela, drugi odstavek 22. člena ZASP), saj so avtorskopravno relevantne le, če potekajo javno ali za javnost.

11.Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso bili javno objavljeni. Isto je pojasnilo sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, da je besedilo Dovoljenja, da se dovoli kolektivno upravljanje pravic na že objavljenih fonogramih, mogoče razumeti le tako, da se ne nanaša na fonograme, ki (sploh še) niso objavljeni, zato nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje ni v neskladju s to obrazložitvijo. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Razlaga je v skladu s pomenom "javnega" in "javnosti" v avtorskem pravu, saj se kolektivno varstvo avtorskih in sorodnih pravic lahko nanaša le na dela, ki so bila javno objavljena oziroma dana na voljo javnosti. Razlaga je v mejah jezikovne razlage in skladna z namenom kolektivnega urejanja varstva sorodnih pravic ter načeli pravne varnosti in predvidljivosti.

12.Niso utemeljeni pritožbeni razlogi, da omejenost Dovoljenja jasno izhaja iz njegove obrazložitve. Iz nje izhaja, da je omejeno le glede ene točke izkoriščanja, reprodukcije fonogramov za privatno ali drugo lastno uporabo (predzadnji odstavek na drugi strani Dovoljenja). Ta omejitev tako v ničemer ne posega na kolektivno uveljavljanje pravic v primeru izkoriščanja z javno priobčitvijo fonogramov (male glasbene pravice), vključno z javnim prenašanjem in radiodifuzno retransmisijo, kar je predmet odločanja v tem sporu. Zato omejitev, na katero se sklicuje toženka, ne potrjuje njene razlage o pomenu besede "že". Prav tako ni nobenega indica, da bi bilo Dovoljenje kakorkoli omejeno le na fonograme, ki so bili javno objavljeni do izdaje Dovoljenja. Takšna omejitev bi morala biti izrecno zapisana in pojasnjena v obrazložitvi Dovoljenja. Zato je brezpredmeten pritožbeni očitek, da naj ne bi bilo sporno med strankama, da so praktično vsi fonogrami, ki jih je toženka predvajala, nastali po letu 2000.

Zahtevek za doplačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov z radiodifuznim oddajanjem za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019

Materialnopravni temelj za določitev primerne višine

13.Toženka je v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 tožnici prostovoljno plačevala nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov z radiodifuznim oddajanjem v višini, ki jo je sama izračunala ob upoštevanju določil neveljavnega SS2006 in neveljavne Pogodbe 2006, za katero je zatrjevala, da je sestavni del SS2006 in da je bila sklenjena za celoten čas veljavnosti sporazuma oziroma točno do trenutka, ko bo prenehal veljati SS2006, oba pa sta prenehala veljati 31. 12. 2011.

14.Tožnica je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. Člen 130 ZASP sicer proizvajalcu fonograma ne daje izključne pravice, zato njegovo posebno dovoljenje za vse navedene načine uporabe iz 130. člena ZASP ni potrebno, sama obveznost plačila nadomestila pa nastane na podlagi pravnega dejstva (radiodifuznega oddajanja fonograma oz. njegove javne priobčitve), neodvisno od volje proizvajalca fonograma in kolektivne organizacije. Gre torej za razmerje, ki nastane na podlagi samega zakona, torej neposlovno obligacijsko razmerje, med katere se uvršča tudi neupravičena obogatitev. Toženka je s plačilom nadomestila v prenizki višini posegala v zakonske premoženjske pravice iz 130. člen ZASP, s tem pa je bila brez pravnega temelja obogatena, tožnica pa prikrajšana. Toženkino obogatitev tako predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih v primerni višini - prihranek brez pravnega temelja. Tožničino prikrajšanje pa predstavlja to izgubo plačila nadomestila za uporabo fonogramov v toženkinih radijskih programih - prikrajšanje brez pravnega temelja.

15.Zato je sodišče prve stopnje pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Res je, kot pravi pritožnica, da je sodišče sodilo drugače od Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 141/2014 in se pri tem sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (V Cpg 1831/2014), kjer je to zavzelo drugačno stališče, in sicer da zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstaja vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Višje sodišče je argumentirano odstopilo in je odtlej njegova praksa ustaljena, nikdar pa je tožnica ni znova poskusila odpreti tega vprašanja pred Vrhovnim sodiščem. Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov v radijskem programu od 9. 12. 2016 dalje ni zastaran. Nadaljnje vprašanje je, kolikšna je utemeljena višina zahtevka.

16.Po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako med pravdnima strankama po 31. 12. 2011 ni bil sklenjen noben dogovor, s katerim bi se sporazumeli glede višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Tožničin zahtevek je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP, primerno višino nadomestila pa mora določiti sodišče. Pri tem si je mogoče predstavljati precejšnje število okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS2006. S tako uporabo SS2006 ni oživel, saj ga sodišče upošteva kot okoliščino pri določanju višine nadomestila in ga torej uporablja smiselno.

17.Smiselna uporaba ne več veljavnega SS2006 ima torej prednost pred uporabo drugega bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. Zato tudi ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo okoliščine, ki jih je v okviru postopka za določitev tarife ugotovil Svet za avtorsko pravo, ki je bil po prenehanju veljavnosti SS2006 in nemožnosti sklenitve novega skupnega sporazuma, v skladu z določili ZASP kot strokovni organ zaprošen za določitev primerne tarife za javno priobčitev fonogramov.

18.Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s tožnico sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožnico pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Za obdobje pravne praznine mora sodišče opredeliti kriterije za določitev višine primernega nadomestila, ki bodo enaki za vse udeležence v primerljivem položaju. Da so ti kriteriji takšni, kot so opredeljeni v SS2006, izhaja že iz ustaljene sodne prakse. Temu pa ne ustrezajo kriteriji po Pogodbi 2006, saj so veljali samo za posamične uporabnike. Kriteriji iz Pogodbe 2006 zato niso v skladu z vodilom sodišča po enakem obravnavanju primerljivih položajev, saj so zadovoljili le interese pogodbenic. Nasprotno je SS2006 zadovoljil interese povprečnega uporabnika. Kriteriji po Pogodbi 2006 tudi niso bili objavljeni kot kriteriji iz SS2006 in zato niso bili (za vse) predvidljivi. Četudi je bila Pogodba 2006 opredeljena kot sestavni del SS2006 in je sam SS2006 predvideval sklenitev Pogodbe 2006 (čeprav ni bila objavljena hkrati z njim in kljub temu, da se je uporabljala samo v primeru individualno sklenjene pogodbe), pritožbeno sodišče poudarja, da pri določitvi primernega nadomestila po 130. členu ZASP ne gre za neposredno uporabo SS2006. Ta v spornem obdobju ni veljal in ne predstavlja neposredne pravne podlage za plačilo nadomestila. Uporablja se zgolj posredno, kot pripomoček sodišča. Pri določitvi višine primernega nadomestila je sodišče avtonomno, saj gre pri tej primernosti za pravni standard. Pri napolnjevanju njegove vsebine, kot rečeno, sledi omenjenim načelom enakega obravnavanja in predvidljivosti ter upošteva ustaljeno sodno prakso. Ker določitev višine nadomestila po Pogodbi 2006 tem kriterijem ne zadosti, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri je primerneje, da se uporabijo določila SS2006 tudi, če je uporabnik prej imel sklenjeno posebno pogodbo s kolektivno organizacijo.

19.Stališče je skladno stališčem Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (sodba C-572/13 z dne 12. 11. 2015), ki se sicer nanaša na avtorsko pravico, vendar je varstvo avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (drugi odstavek 4. člena ZASP). V skladu s sodno prakso SEU okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Zato je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Takšna sodna praksa je bila vzpostavljena pri zahtevkih za višje nadomestilo, velja pa smiselno enako tudi v tem primeru, ko se toženka sklicuje na nižje nadomestilo (na podlagi predhodno sklenjene Pogodbe 2006). Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Stališče usklajene sodne prakse je, da sklenitelji SS2006 niso imeli zakonske podlage za razlikovanje uporabnikov glede na sklenitev ali nesklenitev pogodbe s tožnico. ZASP sicer pušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom (primerjaj četrti odstavek 157. člena ZASP oziroma sedaj četrti odstavek 44. člena ZKUASP), vendar sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožnico nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, kar je sodna praksa določila v višini po kriterijih SS2006. Takšno stališče sodne prakse, ki se je oblikovalo v zadevah, ko je tožnica želela višje nadomestilo (kot po SS2006), mora veljati tudi v obratni smeri, ko je bila v preteklosti med strankama sklenjena individualna pogodba za nižje nadomestilo, ki pa v iztoževanem obdobju ni več veljala. Okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti, so določene v III. točki SS2006.

20.Stališče je skladno tudi z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom, preko katere sodna praksa dobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Zahteva po enakosti pred zakonom se ne izčrpa že z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, prav tako ne tudi zgolj s primerjavo položaja med obema strankama postopka, pač pa je treba ravnanje sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z ravnanjem sodišč v drugih istovrstnih primerih. V konkretnem primeru je toženkin položaj, ne glede na to, da je imela v preteklosti sklenjeno individualno Pogodbo 2006, enak položaju uporabnikov, ki s tožnico takšne individualne pogodbe niso imeli sklenjene, so pa enako kot toženka v iztoževanem obdobju brez pravne podlage javno priobčevali fonograme in bili s tem neupravičeno obogateni, tožnica pa prikrajšana. Ni torej odločilno pritožbeno navajanje, da se med strankama nikoli ni uporabljal zgolj SS2006, zaradi česar bi moralo sodišče odmeriti nadomestilo po Pogodbi 2006.

21.Ni utemeljen niti toženkin očitek, da se sodišče prve stopnje do njenih navedb, katerih bistvo je, da je Pogodba 2006 sestavni del Sporazuma 2006 in da je veljala celoten čas njegove veljavnosti, ni opredelilo ter da je zgolj prepisalo obrazložitve iz drugih sodnih odločb, ki se nanašajo na drugačno dejansko stanje in je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zakaj je pri odmeri nadomestila smiselno uporabilo SS2006 in ne Pogodbe 2006 (s sklicevanjem na ustrezno sodno prakso in s ciljem zagotavljana enake obravnave uporabnikov - torej tako teh, ki so imeli sklenjeno pogodbo, kot tudi teh, ki je niso imeli). S tem je tudi odgovorilo, zakaj je kljub toženkinim trditvam glede Pogodbe 2006 pri odločanju o višini primernega nadomestila smiselno uporabilo SS2006.

Odmera primernega nadomestila

22.Eden od kriterijev za določitev primernega nadomestila po SS2006 so prihodki radiodifuzne organizacije iz naslova radijske dejavnosti in delež glasbe v radijskih programih. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se kot prihodka iz radijske dejavnosti ne upošteva dohodkov iz naslova produkcije in snemanja radijskih oglasov po tržnih cenah, brez oddajanja, pri čemer mora član združenja, če izvaja več dejavnosti, podati pisno poročilo, koliko prihodkov je bilo ustvarjenih iz naslova radijske dejavnosti.

K pritožbenim očitkom obeh strank glede višine toženkinih prihodkov iz radijske dejavnosti

23.Skladno z določilom 212. člena ZPP in sodno prakso tožnica zadosti svojemu trditvenemu bremenu glede višine prihodkov radiodifuzne organizacije po III. točki SS2006, če se sklicuje na njene prihodke, razvidne iz javno objavljenih finančnih poročil. To je tožnica v tem postopku tudi storila. Na toženki pa je trditveno in dokazno breme, da so prihodki iz opravljanja radijske dejavnosti nižji od prihodkov, ki izhajajo iz javno objavljenih finančnih poročil. Ta njena dolžnost izhaja iz določbe prvega odstavka 82. člena ZASP, da če je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

24.Toženka višini letnih prihodkov, kot jih je navedla tožnica, ni oporekala, zato je sodišče štelo ta dejstva za priznana. Je pa med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da so njeni prihodki iz radijske dejavnosti nižji od tistih, ki izhajajo iz javno objavljenih finančnih poročil. Med drugim je trdila, da ustvarja tudi prihodke iz oglaševanja na spletni in na Facebook strani, iz naslova zakupa oglasnega prostora na internetni strani ter iz storitve branja oglasa, in sicer je navedla, da je v letu 2016 iz neradijske dejavnosti ustvarila 18.000 EUR prihodkov, v letu 2017 18.015 EUR, v letu 2018 18.000 EUR in v letu 2019 18.000 EUR prihodkov, kot dokaz pa predložila posamezne račune (priloga spisa B4, B18). Sodišče prve stopnje je za te prihodke presodilo, da je toženka za leto 2016 izkazala, da so njeni prihodki iz neradijske dejavnosti znašali 1500 EUR (in ne 18.000 EUR), kot je zatrjevala, za leto 2017 pa dokazala, da je ustvarila 18.015 EUR iz neradijske dejavnosti ter za leti 2018 in 2019 v vsakem letu po 18.000 EUR.

25.Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo toženki in upoštevalo predložene račune za oglaševanje na spletni strani ter znižalo osnovo za odmero nadomestila za višino zneskov, določenih v tovrstnih računih. Toženka naj ne bi dokazala, da gre pri teh računih (kjer je kot storitev zavedeno oglaševanje na spletni strani) za prihodke iz neradijske dejavnosti. Zgolj opis na računu naj ne bi dokazoval opravljanje druge dejavnosti kot radijske dejavnosti. Toženka naj ne bi niti prerekala tožničinih navedb, da toženka nima spletne strani, da nima svojega radia in da se iz povezanih družb pretaka del prihodkov, ustvarjenih z oglaševanjem v programih toženke, ter da so predloženi računi fiktivni.

26.Tožnica je opozorila, da je osnovni prihodek iz radijske dejavnosti prihodek iz oglaševanja, pri tem pa ni pomembno, ali je ustvarjen z oglaševanjem v radijskem programu ali z radijskim programom na spletu. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. Spletna in Facebook stran pravne osebe sta praviloma povezani z njeno dejavnostjo. V konkretnem primeru to pomeni, da sta povezani z radijsko dejavnostjo in da sta torej namenjeni objavljanju radijskih vsebin. Toženka pojasnil o vsebini, ki jo objavlja na svoji spletni in Facebook strani, ni podala in tako ni zatrjevala, da gre za vsebine, ki so nepovezane z radijsko dejavnostjo. Tako ni dokazala, da bi z oglaševanjem na spletni in Facebook strani ustvarjala prihodke iz neradijske dejavnosti, zato ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da 1500 EUR prihodkov v letu 2016, 18.000 EUR v letu 2017, 18.000 EUR v letu 2018 in 18.000 EUR v letu 2019 predstavlja prihodke iz neradijske dejavnosti.

27.Toženka je uveljavljala kot prihodek iz neradijske dejavnosti tudi prihodek iz branja oglasa v višini 15 EUR v letu 2017. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se do tega sodišče prve stopnje izrecno ni opredelilo, le v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe je navedlo, da je za leto 2017 toženka dokazala, da je iz neradijske dejavnosti ustvarila 18.015 EUR, kamor spada poleg oglaševanja na Facebook in spletni strani tudi branje oglasa za 15 EUR, kar naj bi izhajalo iz predloženega računa. SS2006 v III. točki določa, da se v prihodke iz radijske dejavnosti ne upošteva dohodkov iz naslova produkcije in snemanja radijskih oglasov. Tožnica v pritožbi vztraja, da branje oglasa ipd. nedvomno je opravilo, ki spada med radijsko dejavnost in da toženka ni izkazala pogoja "brez oddajanja" po skupnem sporazumu, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Toženka med postopkom na prvi stopnji ni niti zatrjevala, da branje oglasa po tistem računu ne zajema tudi oddajanja v toženkinih radijskih programih. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede razvrstitve toženkinega prihodka iz branja oglasa kot prihodka iz neradijske dejavnosti napačna.

K toženkinim pritožbenim očitkom glede odločitve o deležu glasbe

28.Sodišče prve stopnje je delež glasbe v toženkinih radijskih programih ugotovilo na podlagi analize družbe A., d. o. o. Okoliščina, da je tožnica v SS2006 in Pogodbi 2006 za prvi dve leti veljavnosti sporazuma pristala, da se delež glasbe pavšalno določi v višini 61 %-70 %, na dejansko višino deleža glasbe ne vpliva. To je bila tedanja poslovna odločitev, ki ne odraža nujno dejanskega deleža glasbe v radijskih programih. Zato si je tožnica že v drugem odstavku III. točke SS2006 izgovorila pravico, da po poteku obdobja dveh let, ugotavlja dejanski delež glasbe na podlagi svojih meritev oziroma na podlagi podatkov, pridobljenih pri pristojnih institucijah.

29.Bistvo opravljanja meritev je v zagotovitvi vseh potrebnih podatkov za izračun nadomestila, pri tem pa iz SS2006 ne izhaja, da bi tožnica morala meritve opravljati sproti, sicer bi izgubila pravico do ugotavljanja dejanskega deleža uporabe glasbe v radijskih programih.

30.Toženka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni podala konkretnih trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in uporabnost rezultatov navedenega monitoringa. Le dejstva, da so meritve neverodostojne, prilagojene za potrebe pravdnega postopka, da se nanašajo le na en dan oz. da meritve na dan 14. 10. 2019 ne odražajo "povprečnega dne" ter da družba A., d. o. o., nima kompetenc za opravljanje takšnih analiz in da bi tožnica morala predlagati izvedenca, ki bi opravil takšne analize, namreč same po sebi še ne predstavljajo okoliščin, zaradi katerih bi bil takšen monitoring neuporaben. Toženka je pojasnila, da je struktura programa toženke v vseh letih podobna. Kakšne razlike so na dan 14. 10. 2019 oziroma v preteklosti v primerjavi s tem dnem obstajale in zakaj naj bi bil izvajalec monitoringa neustrezen, pa pritožba konkretno ne navaja.

31.Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež glasbe v toženkinih radijskih programih več kot 91 % in je treba odmeriti nadomestilo v višini 3 % dohodkovne osnove.

Določitev višine dolžnega nadomestila

32.Upoštevajoč vse navedeno, dohodkovna osnova za leto 2016 znaša 136.454,54 EUR, za leto 2017 149.715,15 EUR, za leto 2018 157.402,26 EUR ter za leto 2019 147.691,62 EUR. Ob upoštevanju deleža glasbe nad 91 odstotkov nadomestilo za uporabo fonogramov v višini 3 % prihodkov za leto 2016 znaša 4093,64 EUR, 2017 4491,45 EUR, 2018 4722,07 EUR in 2019 4970,75 EUR. Pravdni stranki v pritožbi ne nasprotujeta dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženka tožnici iz naslova nadomestila za leto 2016 že plačala 376,20 EUR, za leto 2017 1338,48 EUR, za leto 2018 1448,24 EUR in za leto 2019 1488,24 EUR. Glede na to sodišče ugotavlja, da je toženka tožnici za leto 2016 že plačala potrebno nadomestilo (upoštevajoč, da je zahtevek za čas od 1. 1. 2016 do 8. 12. 2016 zastaral, zato je toženka dolžna plačati le sorazmerni del nadomestila, za zadnjih 23 dni tega leta, torej 233,61 EUR, kjer je že upoštevano delno plačilo v višini 376,20 EUR). Za leto 2017 je toženka tožnici dolžna plačati še 3152,97 EUR, za leto 2018 3273,83 EUR, za leto 2019 3482,51 EUR, skupno torej 9909,31 EUR.

33.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v točki 33. obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče naredilo napačen izračun razlike, ki naj bi jo bila toženka dolžna povrniti tožnici. Izračunalo je, da je za leto 2017 toženka dolžna plačati še 2612,52 EUR, za leto 2018 2942,51 EUR, za leto 2019 pa 2942,51 EUR, kar skupaj znaša 8497,54 EUR in ne 11.921,30 EUR.

K odločitvi o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti

34.Skladno s 193. členom OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati tudi zamudne obresti, in sicer če je bil nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožnici.

35.Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo, da toženka ni prerekala navedb in dokaza o posredovanju opomina, zato bi moralo zahtevane zakonske zamudne obresti določiti od datuma opomina dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica opomin z dne 12. 10. 2020 sicer predložila (priloga A6), toženka pa je prerekala, da bi bila pred samo tožbo seznanjena z zahtevkom. Tožnica navedb, iz katerih bi izhajalo nasprotno, ni podala, saj ni navedla, kdaj in kako je posredovala opomin toženki, oziroma ni podala kakršnih koli drugih navedb, iz katerih bi konkretno izhajalo, da je toženka opomin z dne 12. 10. 2020 prejela.

36.Tožnica torej ni dokazala, da bi bila toženka še pred vložitvijo tožbe nepoštena oz. nedobroverna.

O civilni kazni

37.Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

38.V tem primeru se je toženka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za javno priobčitev fonogramov v svojih radijskih programih, saj je nadomestilo delno plačevala. V zadevnem obdobju je glede višine nadomestila za javno priobčevanje obstajala pravna praznina, toženka pa je navajala, da je plačevala nadomestilo skladno s Pogodbo 2006. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je bilo ravnanje toženke hudo malomarno, oprlo na ugotovitev, da se v skladu s skrbnostjo skupine, ki ji toženka pripada (izdajatelji radijskega programa) pričakuje, da se bo s svojo obveznostjo oziroma njeno višino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse (torej z uporabo določb SS2006, ki ima prednost pred pogodbami), seznanila in jo upoštevala. Zgolj seznanjenost z ustaljeno sodno prakso o pravni podlagi za izračun nadomestila v obravnavanem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča ne zadošča za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike toženkine krivde. Še posebej ne zato, ker je toženka med postopkom opozarjala, da je nadomestilo plačevala v višini, ki jo je izračunala na podlagi zadnjega, med strankama več let veljavnega načina za izračun, tožnica pa ji pred vložitvijo tožbe ni sporočila, da prejetih nadomestil ne sprejema, da so prenizka ali nepravilna. Tožnica med postopkom ni dokazala, da bi od toženke pred vložitvijo tožbe zahtevala karkoli drugega ali več od tega, kar je plačevala. Tega ne more spremeniti sklicevanje tožnice na sodbo tega višjega sodišča Cpg 580/2019, ki je bila izdana zoper izdajatelja B., d. o. o., in na dejstvo, da so izdajatelji radijskih programov (tudi toženka) med seboj močno povezani ter da jih v okviru mreže C in pridruženih radijskih združenj zastopa v pravdah isti pooblaščenec. Že zato ne, ker je bila navedena pritožbena sodba izdana 22. 10. 2020, zdaj pa se presoja toženkino ravnanje od začetka leta 2016 do konca leta 2019. Poleg tega je neprerekana ugotovitev v izpodbijani sodbi, da toženka s strani tožnice predhodno še ni bila tožena zaradi premalo plačanega nadomestila. Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožnica zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je toženka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.

39.Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera zahtevek za plačilo civilne kazni ni utemeljen in zato ne odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženki prisodilo plačilo v znesku 5960,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Sklepno

40.Pritožbeni očitki pravdnih strank so delno utemeljeni, delno pa neutemeljeni. Na podlagi tožničinih navedb je pritožbeno sodišče tako presodilo, da je tožnica upravičena do 9909,31 EUR nadomestila (in ne 11.921,30 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje). Hkrati pa je na podlagi toženkinih pritožničinih navedb zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni v celoti (in je tako zavrnilo tudi zahtevek za 5960,65 EUR iz tega naslova, ki ga je sicer prisodilo sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče je zaradi jasnosti izreka na podlagi 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP v celoti spremenilo izrek izpodbijane sodbe, kot to izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Pritožbi pravdnih strank v preostalem delu je pritožbeno sodišče po tem, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo.

O pravdnih in pritožbenih stroških

41.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnica je z zahtevkom uspela v višini 9909,31 EUR od zahtevanih 40.760,25 EUR, torej v 24,31 %. V navedenem deležu ji je zato toženka dolžna povrniti za to pravdo potrebne stroške. Na drugi strani pa je toženka uspela s svojimi ugovori v 75,69 %. V tem deležu ji je zato tožnica dolžna povrniti za to pravdo potrebne stroške.

42.Pravdni stranki v pritožbah sami višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jo je za vsako posamezno stranko izračunalo sodišče prve stopnje, nista nasprotovali. Zato je pritožbeno sodišče kot osnovo za svoj izračun upoštevalo, da so potrebni stroški tožnice znašali 3605,36 EUR, potrebni stroški toženke pa 2795,49 EUR. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela v 24,31 % je tako upravičena do povračila 876,46 EUR pravdnih stroškov, toženka pa je glede na uspeh z ugovori v 75,69 % upravičena do povračila 2115,90 EUR. Po pobotu obeh zahtevkov lahko toženka od tožeče zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 1239,44 EUR. To obveznost je tožnica dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

43.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Stranki sta s pritožbama delno uspeli, vendar je sodišče glede na doseženi uspeh odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1M. Trampuž v: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, komentar k 2. členu, str. 19.

2Iz 2. člena ZASP izhaja, da izraza "javen" ali "javnost" po tem zakonu pomenita, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.

3Primerjaj sodbe VSL V Cpg 1555/2015 z dne 27. 1. 2016, V Cpg 678/2020 z dne 18. 3. 2021, V Cpg 571/2018 z dne 23. 8. 2018.

4Primerjaj odločbo VSL V Cpg 618/2023 z dne 19. 9. 2024.

5Sodba VSL V Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019.

6Sodba VSL V Cpg 580/2019 z dne 22. 10. 2020.

7Primerjaj VSL Sklep V Cpg 462/2022 z dne 26. 10. 2022, VSL Sodba V Cpg 319/2022 z dne 28. 9. 2022.

8Glede na zgoraj pojasnjeno je pravilen izračun: 8497,54 EUR.

Zveza:

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 2, 3, 4, 4/2, 22, 22/1, 81, 82, 82/1, 130, 130/1, 132, 146, 146/1, 157, 157/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 16, 16/1, 44, 44/4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 190, 190/1, 193, 198, 346 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 13, 212 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 279

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.