Jedro

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po poteku trimesečnega roka iz 3. odstavka 421. člena ZKP, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.

Izrek

Zahteva obsojenega M.O. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 17.6.2004 obsojenega M.O. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe kreditne kartice po 2. v zvezi s 1. odstavkom 253. člena KZ in mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let in posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani Banki K. d.d. znesek 1.469.265,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2004 dalje do plačila. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa tudi, da mora oškodovani Banki K. d.d. plačati priglašeni premoženjsko pravni zahtevek.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 3.11.2004 ugodilo pritožbi državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 2. odstavka 253. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora. Po 1. odstavku 98. člena ZKP mu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 80.000 SIT.

Zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojenec pred pravnomočno sodbo vložil 14.2.2005, je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 19.5.2005, opr. št. I Ips 50/2005, zavrnilo, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine. Kljub teme, da je izčrpal vsa pravna sredstva, je obsojenec vložil "pritožbo" tudi zoper odločbo Vrhovnega sodišča, ki pa jo je predsednik prvostopenjskega senata s sklepom z dne 14.7.2005 zavrgel. Sklep o zavrženju te vloge je bil obsojenemu M.O. vročen 16.7.2005. Obsojeni M.O. je dne 13.1.2006 pri sodišču prve stopnje sodišču vložil izredno pravno sredstvo, ki ga je poimenoval za "vlogo za spremembo sodbe", v kateri izrečno navaja, da jo vlaga zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje. V njej v kratkih obrisih podaja svoje videnje dejanskega stanja ter se sprašuje o smotrnosti izrečene mu enoletne zaporne kazni. Zavzema se, da bi sodišče zaporno kazen spremenilo v pogojno obsodbo.

Sodišče prve stopnje je obsojenčevo vlogo po vsebini štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti in jo je skupaj s spisom poslalo v odločanje Vrhovnemu sodišču. Zahteva je prepozna.

Po 3. odstavku 421. člena ZKP sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodbo odločbo.

Kakor je razvidno iz povratnice, je obsojenec pravnomočno sodbo višjega sodišča prejel dne 24.1.2005. Glede na to, da je zahtevo zoper to odločbo vložil dne 13.1.2006, torej po preteku trimesečnega roka, je to storil prepozno.

Vrhovno sodišče je zato obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo in se z nadaljnjim vprašanjem njene dovoljenosti ni ukvarjalo.