Jedro

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti ZUPJS, ni posebej urejeno. OZ v prvem odstavku 378. člena določa, da je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Ker je bila tožniku denarna socialna pomoč priznana za nazaj, je upravičen do zakonskih zamudnih obresti in ni utemeljen pritožbeni očitek, da se določbe OZ v tem primeru ne morejo uporabiti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 421,89 EUR od 4. 6. 2022 do plačila, od zneska 421,89 EUR od 4. 6. 2022 do plačila in od zneska 421,89 EUR od 21. 6. 2022 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožnik za obdobje od 1. 4. 2022 do 16. 2. 2024 upravičen do prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas zapadlosti posameznega mesečnega izplačila do plačila in do razlike kritja do polne vrednosti zdravstvenih storitev (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 90,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je zmotna odločitev sodišča, ker tožbe ni zavrglo. Tožnik ni postavil tožbenega predloga, da bi se ta sploh lahko obravnaval. ZDSS-1 v drugem odstavku 73. člena res da določa, da če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Ta določba pa ne more biti namenjena primerom, ko ima tožnik že ob vložitvi tožbe pooblaščenega odvetnika. Če bi bil tožbeni zahtevek primerno oblikovan, bi lahko preučila možnost, da se glavni obravnavi odpove. Sodišče je izdalo sklep z dne 3. 10. 2023, s katerim je tožnika pozvalo, da postavi jasen in določen tožbeni zahtevek in ga poučilo o pravnih posledicah nepoprave oziroma nedopolnitve vloge (sodišče bo vlogo zavrglo). Identično je sodišče postopalo še dne 2. 11. 2023. Ker sodišče tožbe ni zavrglo, je ravnalo v nasprotju z določbo 108. člena ZPP in s svojima predhodno izdanima sklepoma. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Na naroku je bil tudi pozvan k oblikovanju tožbenega zahtevka, za kar v določbi drugega odstavka 73. člena ZDSS-1 niti ni podlage. Vztraja pri stališču, da je zahtevek za izplačilo pripadajočih zakonitih zamudnih obresti neutemeljen, ker zanj ni pravne podlage. Ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči je upravna zadeva. Glede na to, da v določbah ZUP in ZUPJS ni podlage za nastanek zamudnih obresti, tožnik do teh ne more biti upravičen. OZ se uporablja za obligacijska razmerja, ki sodijo v civilno pravo kot pravo odnosov med zasebniki, upravne zadeve pa sodijo v sfero javnega prava. Dejstvo, da zamudne obresti v ZUPJS in ZSVarPre niso urejene, ne predstavlja pravne praznine, ki bi jo sodišče smelo oziroma moralo zapolniti, temveč zavestno odločitev zakonodajalca, da zamudnih obresti ne prizna. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba VIII Ips 187/2018) za konkretno zadevo ni upoštevna, ker se ne nanaša na socialni transfer, temveč na obvezne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Upravičenje do javnih sredstev nastane šele z dokončnostjo upravne odločbe. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, ki jih toženka ni dolžna povrniti tožniku. Kot temeljno merilo povračila stroškov postopka je v 154. členu ZPP predviden kriterij uspeha strank. Sodišče je odločilo, da je uspeh tožnika 50 %. Tožnik je uspel z zahtevkom glede zamudnih obresti, ni pa uspel z zahtevkom glede pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravici, do katerih tožnik ni upravičen, nesporno predstavljata več kot 50 % tožbenega zahtevka. Uspeh tožnika ne predstavlja več kot 10 %. Sodišče je tožniku priznalo 300 točk za tožbo, ki jih pooblaščenka sploh ni priglasila, zaradi česar za to opravilo ne more biti upravičen do povračila stroškov.

3. Zoper II. točko izreka sodbe je pritožbo vložil tožnik. Navaja, da tožniku dve pravici nista priznani, kar je v očitnem protislovju z nadaljnjo utemeljitvijo, da je tujec po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 izenačen s prebivalcem, ki ima v RS prijavljeno stalno prebivališče glede vseh pravic po ZSVarPre. Gre za kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339 člena ZPP. To pomeni napačno (preozko) interpretacijo, ki se ne nanaša na vse socialnovarstvene prejemke, ampak samo na tiste, ki jih ureja ZSVarPre. Sprejeto stališče se po naravi stvari ne more nanašati samo na socialnovarstvene pravice iz ZSVarPre, ampak na celoten socialni položaj tujca iz 51. člena ZTuj-2, ne glede na to, v katerem zakonu so njegove pravice, ki mu zagotavljajo normalno in človeka dostojno življenje, urejene. Namen zakonske ureditve pravnega položaja imetnikov dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 je v tem, da jim je treba omogočiti, da v Sloveniji lahko živijo normalno življenje, enako kot tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje. Zato jim je bila, če nimajo zadostnih drugih sredstev za preživljanje, priznana pravica do denarne socialne pomoči. K temu spada tudi pravica do (obveznega) zdravstvenega zavarovanja. Gre za spoštovanje temeljne človekove pravice do neoviranega zasebnega življenja po 8. členu EKČP, ki brez dostopnega zdravstvenega zavarovanja, stalno bivajočim v Sloveniji, ni uresničljiva. Zakonodajalec je izbral pot, ki tudi od tujcev zahteva najprej pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje (z možnostjo pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje čez pet let), že v vmesnem času pa jim daje pravice, podobne ali enake pravicam tujcev z dovoljenjem za stalno prebivanje. Do enake interpretacije je prišel tudi Varuh človekovih pravic. Pravica po ZTuj-2 po mnenju Varuha vzpostavlja fikcijo stalnega bivanja, s čimer tujce glede nekaterih vprašanj, med katerimi je tudi osnovna varnost, izenači s stalnimi prebivalci. To dejansko pomeni, da je treba denarno pomoč po ZTuj-2 razumeti kot pravico, da je tujec glede socialnovarstvenih prejemkov izenačen s stalnim prebivalcem. Torej glede vseh pravic po ZSVarPre in ne zgolj glede pravice do denarne socialne pomoči. Vsaka drugačna razlaga (po kateri npr. tujec ne bi bil upravičen do varstvenega dodatka po ZSVarPre), po mnenju Varuha ne bi bila skladna z Ustavo in mednarodnimi akti. Vzpostavljena je enakost tujcev s stalnimi prebivalci glede nekaterih vprašanj med katerimi je tudi osnovna varnost. V to kategorijo pa spada tudi to, ali si mora tujec svoje zdravstveno varstvo (kolikor presega nujno zdravstveno varstvo) plačevati sam ali pa je glede tega izenačen s stalnimi prebivalci države. Gre za vprašanje pravilne in z ustavo skladne interpretacije zakonodaje, zlasti 30. člena ZUPJS. Do tega se sodišče ni opredelilo. Če to ni zadosten razlog za razveljavitev sodbe, potem naj se pritožbeno sodišče opredeli do pravilne (smiselne in z ustavo skladne) interpretacije zakonodaje. Če zakonodaje ni mogoče interpretirati tako, kot je to naredil Varuh človekovih pravic, naj pritožbeno sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti tako razumljene zakonske ureditve.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da ni podana zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 22. 6. 2023 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 17. 1. 2023. Na podlagi te odločbe je tožnik upravičen do denarne pomoči v višini 421,89 EUR mesečno od 1. 4. 2022 do 30. 6. 2022, ne pa tudi do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Po pritožbi tožnika je bila izdana izpodbijana dokončna odločba z dne 22. 6. 2023 na podlagi katere je tožnik upravičen še do denarne pomoč v višini varstvenega dodatka v znesku 198,29 EUR mesečno od 1. 4. 2022 do 30. 6. 2022. Toženka tožniku tudi ni priznala zamudnih obresti, čeprav mu je bila denarna pomoč priznana z več kot polletno zamudo.1

8. Tožnik je v socialnem sporu uveljavljal zamudne obresti od prisojenih zneskov denarne socialne pomoči in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo zamudne obresti, s čimer se s ne strinja toženka. Tožnik pa v pritožbenem postopku vztraja, da je upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

**K pritožbi tožnika:**

9. Pravne podlage za priznanje pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev ni v določbah Zakona o tujcih (ZTuj-2). Tujec z dovoljenjem za začasno prebivanje, ki nima sredstev za preživljanje, ima po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, in do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Tožniku, kot tujcu z dovoljenjem za začasno prebivanje, je tako lahko priznana le pravica do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, ne pa tudi pravici po 29. in 30. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

10. Tudi sicer ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in _tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje,_ če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.

11. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev določenih v 29. členu ZUPJS. Po prvem odstavku navedene določbe imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma _ob izpolnjevanju pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razen v primeru, če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka,_ pod pogojem, da navedenih pravic nimajo zagotovljenih v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova. Ker je tožnik z dokončno odločbo z dne 22. 6. 2023 upravičen do denarne pomoči v višini varstvenega dodatka in mu je priznana pravica do denarne pomoči, do pravice po 29. členu ZUPJS ni upravičen (prim. VIII Ips 6/2022). Relevantni določbi ZUPJS za razsojo zadeve nista protiustavni, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno postopati po 156. členu Ustave RS.

**K pritožbi toženke:**

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker je tožnika s sklepoma z dne 3. 10. 2023 in 2. 11. 2023 pozvalo na popravo tožbe in ga opozorilo, da bo sodišče v nasprotnem primeru tožbo zavrglo. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da na podlagi drugega odstavka 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), za zavrženje tožbe pred narokom, v tem primeru ni pravne podlage. Ta določa, da če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Drugače ne more biti niti ob dejstvu, da tožnika zastopa odvetnik. Navedena določba namreč ne loči med situacijami, ko stranko zastopa odvetnik ali pa se zastopa sama. Sklep s katerim je tožnik pozvan na dopolnitev tožbe je sklep procesnega vodstva (18. točka prvega odstavka 270. člena ZPP), na katerega sodišče prve stopnje niti ni vezano (četrti odstavek 329. člena ZPP).

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah Obligacijskega zakonika (OZ). Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti ZUPJS, ni posebej urejeno. OZ v prvem odstavku 378. člena določa, da je dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Ker je bila tožniku denarna socialna pomoč priznana za nazaj, je upravičen do zakonskih zamudnih obresti in ni utemeljen pritožbeni očitek, da se določbe OZ v tem primeru ne morejo uporabiti. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo, da toženka ni v zamudi z izplačilom v primeru nepravilnega oziroma nezakonitega ravnanja, čeprav je pravica do denarne socialne pomoči priznana za več let za nazaj. Stališče pritožbe, da se tožniku zamudne obresti ne priznajo, bi bilo tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave RS), saj bi v neenakopraven položaj spravilo tožnika, ki mu je bila, šele po tem, ko se je ugotovilo, da je upravni postopek nezakonito prekinjen, denarna pomoč priznana za nazaj. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Zakonske zamudne obresti je zato sodišče prve stopnje pravilno priznalo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska denarne socialne pomoči dalje do plačila.

14. Glede priznanih stroškov postopka je sodišče prve stopnje sicer res zmotno zapisalo, da se tožniku prizna nagrada za vložitev tožbe, ki je ni priglasil. Vendar pa je tožnik priglasil nagrado za zastopanje na naroku, ki po tar. št. 16 Odvetniške tarife, znaša enako kot nagrada za tožbo (300 točk), zato ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da tožniku stroški niso bili pravilno odmerjeni. Toženka tudi neutemeljeno uveljavlja uspeh tožnika v socialnem sporu v manjšem odstotku. Drugi odstavek 154. člena ZPP kot dodatno merilo za odločanje o povrnitvi stroškov postopka predpisuje "upoštevanje vseh okoliščin primera". Prav to dodatno merilo omogoča sodišču prve stopnje, da sprejme takšno odločitev o stroških, ki ne bo zgolj rezultat matematične operacije, ampak razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Po presoji pritožbenega sodišča je zato odločitev o uspehu tožnika, ki je uspel z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ne pa tudi s priznanjem pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev) v višini 50 %, pravilna.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Postopek za dodelitev denarne socialne pomoči, pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je bil prekinjen, ker je pristojni organ sklenil, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja dovoljenja za začasno bivanje, čeprav je bilo tožniku izdano potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje.