Jedro

Pri vračanju posameznih stvari iz podjetja se ne ugotavlja parcialno njihove manjvrednosti danes, glede na stanje ob podržavljenju, kot samostojna oblika odškodnine, ampak se današnjo vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin zgolj odšteva od ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 24. 1. 2002, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 27. 9. 2000, s katero je prvostopni organ v 1. točki odločil, da upravičencu AA pripadajo obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 323.715,89 DEM za bistveno zmanjšano vrednost podjetja AAA na parc. št. 244/1, 502, 1423/2 in 1505/2, vse k.o. A in za premičnine podjetja ter za parc. št. 423/2 (novo nastala), katere del se ne more vrniti upravičencu v naravi v last. Z 2. točko je odločila, da je SOD dolžna izročiti obveznice skrbniku za poseben primer, s 3. točko pa, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da so bile v obravnavani zadevi z delno odločbo Upravne enote A z dne 3. 3. 2000 vrnjene nepremičnine na parc. št. 1502/4, 1423/4, 1502/3, 1502/1 in 1505/6, vse k.o. A. Delna odločba je postala dne 27. 3. 2000 pravnomočna. Predmet odločanja z izpodbijano odločbo pa je zahtevek za bistveno zmanjšano vrednost podjetja AAA, ob podržavljanju vpisan na parc. št. 244/1, 1502, 1423/2 in 1505/2, vse k.o. A in odškodnina za parc. št. 1423/2, del, ki se ne more vrniti v naravi. Nepremičnina, katere vrednost se je ob podržavljenju bistveno zmanjšala, se upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljanju, kar določa 1. odstavek 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Pritožbena navedba glede zamude roka za vložitev zahteve za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja, ni utemeljena. Zahtevek iz tega naslova je bil vložen pravočasno, saj je v obravnavani zadevi šlo za postopek, ki je bil še v teku. Gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Z delno odločbo z dne 3. 3. 2000 so bile vrnjene nepremičnine, glede ostalega dela zahtevka pa je nesporno, da je tudi o njem potrebno odločiti in je zato neutemeljeno sklicevanje na omenjeno določbo novele. V primeru, ko gre za tekoče postopke, je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja del ugotavljanja dejanskega stanja in zato je logično in dopustno, da se v delih, ki so že zreli za odločanje, izda delne odločbe. Glede ugovora na višino določene odškodnine pa tožena stranka navaja, da je pravilno določena višina odškodnine za bistveno zmanjšanje vrednosti podržavljenega podjetja 252.713,04 DEM. Iz cenitve podstrešja je namreč razvidno, da je služilo kot skladišče delovnega materiala, kar se upravičeno šteje v kategorijo podstrešja, ki je posebej urejeno za določeno rabo. Prvostopni organ je pravilno uporabil cenitev cenilca BB kot osnovo za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, saj je cenitev izdelana v skladu s predpisano metodologijo in je bila kot dokaz deležna vestne in skrbne presoje v upravnem postopku. V upravnem spisu ni razvidno, da bi upravni organ ugotavljal dejansko stanje glede morebitne obremenjenosti podržavljenih nepremičnin. Med listinskimi dokazi v spisu je tudi zemljiškoknjižni vložek št. 57 k.o. A, iz katerega pa ne izhaja, da bi bile podržavljene nepremičnine, ki so zahtevane v postopku denacionalizacije, obremenjene. Dokazno breme pa je na strani tistega, ki nekaj zatrjuje, v konkretnem primeru pa tožeča stranka za svoje trditve ni predložila nobenih dokazov glede obremenjenosti nepremičnin, zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z zavrnitvijo pritožbe, ker meni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka ugotavlja, da je bil zahtevek za odškodnino iz naslova bistveno zmanjšane vrednosti premoženja vložen po preteku prekluzivnega roka. Iz določbe 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji izhaja, da je bil organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemodajalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičenca do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine, oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Vsi zahtevki morajo biti torej vloženi v roku 60 dni. Navedeni zahtevek pa je bil vložen po preteku prekluzivnega roka, zato tožeča stranka predlaga, da se predmetni zahtevek, kot prepozen zavrže. Podrejeno pa tožeča stranka navaja, da se s cenitvijo BB, glede bistvenega zmanjšanja vrednosti podjetja AAA, ne strinja. Upravičenec je upravičen do odškodnine v višini 233.346,36 DEM, saj v izračunu vrednosti mlina podstrešni prostor ne more biti upoštevan. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranki z interesom v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi.

Tožba je utemeljena.

Podjetje AAA je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij v povezavi z Ukazom skupščine LRS o proglasitvi podjetij, pomembnih za zvezno ali republiško gospodarstvo (Uradni list LRS, št. 18/48 z dne 28. 4. 1948).

V denacionalizacijskem postopku je upravni organ z delno odločbo, št. 30105-2/93 z dne 3. 3. 2000, v naravi vrnil pokojnemu upravičencu parc. št. 1502/4, 1423/4, 1502/3, 1502/1 in 1505/6 k.o. A. Vrednost vrnjenega premoženja se v tem postopku ni ugotavljala, odločba vsebuje zgolj ugotovitev v obrazložitvi, da vrednost nepremičnin ob denacionalizaciji ne presega vrednosti ob nacionalizaciji. Navedena odločba je pravnomočna.

V obravnavani izpodbijani zadevi je sporno vrednotenje podjetja, kot sta ga izvedla upravna organa in njegova višina, pravilnost višine določene odškodnine pa sodišče glede na pomanjkanje razlogov v izpodbijani odločbi ne more preizkusiti. Po določbi 5. odstavka 44. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo na način, določen z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju: Odredba). Metodo za ugotavljanje vrednosti določa Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju: Navodilo). Vrednost podržavljenega podjetja se ugotovi po metodi neto aktive. Neto aktiva je razlika med vrednostjo sredstev podjetja (celotna aktiva) ter vrednostjo obveznosti podjetja (1. in 2. odstavek 8. člena Navodila). Stanje ob podržavljenju se ugotavlja po aktih ob podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja. V obravnavanem primeru pa ob podržavljenju ugotovljena denarna vrednost podjetja ni bila ugotovljena na navedeni način. Razlog iz odločbe ni razviden, čeprav je upravnemu spisu priloženo Poročilo strokovne komisije o ocenitvi nacionaliziranega podjetja z dne 23. 11. 1949, iz katerega bi vrednost neto aktive izhajala. Izjemoma lahko tisti, ki zatrjuje, da tako ugotovljene denarne vrednosti podržavljenega premoženja ne ustrezajo realnim vrednostim, to dokazuje (3. člen Navodila). Tudi postopek takega dokazovanja določa Navodilo, ravno tako dokazna sredstva. Vendar tudi ugotovitve takega dokazovanja niso razvidne iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, pač pa je organ prve stopnje za ugotovitev vrednosti postavil izvedenca BB, ki je cenil posamezne nepremičnine in premičnine, razloge navedene metode pa upravni organ ni utemeljil. V ponovljenem postopku bo potrebno najprej dokazno oceniti navedeno Poročilo strokovne komisije z dne 23. 11. 1949, ter nato šele, če bo ugotovljena nerealnost te cenitve (zatrjevanje nerealnosti in dokazno breme nerealnosti ter dokazovanje vrednosti je ves čas na strani upravičenca), ugotoviti vrednost podjetja (ne posameznih stvari) ob podržavljenju po, v zgornjem odstavku navedeni metodi. Po ugotovitvi navedene vrednosti pa bo potrebno določiti današnjo vrednost že vrnjenih nepremičnin v naravi (odločba z dne 3. 3. 2000), ter nato šele ugotoviti višino odškodnine, ki upravičencem še pripada.

Glede na navedeno torej tožbeni ugovor, da gre za prepozen zahtevek zaradi bistveno zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja ni relevanten, saj gre v zadevi za postopek ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja, kar je del dejanskega stanja, ki v navedeni zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Upravičenec je v denacionalizacijskem postopku upravičen do povrnitve celotne vrednosti podržavljene neto aktive. V primerih, ko se vrača posamezne stvari iz podjetja (v obravnavanem primeru nepremičnine) se ne ugotavlja parcialno njihove manjvrednosti danes, glede na stanje ob podržavljenju, kot samostojno obliko odškodnine, ampak se današnjo vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin zgolj odšteva od ugotovljene neto aktive podržavljenega podjetja. Razlika je odškodnina, ki pripada upravičencu, vendar zanjo ni pravna podlaga 26. člena ZDen, temveč določba 43. člena ZDen, ki zagotavlja upravičencu odškodnino za tisti del podržavljenega podjetja, ki ga ni možno vrniti v naravi.

Sodišče je presodilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, ter je torej na podlagi 2. točke in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.