Jedro

Tožnik je nastanek škode utemeljeval tudi z dejstvom, da je opravljal delo tudi v času, ko ni imel zdravniškega spričevala, glede česar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, obstoj vzročne zveze s škodo pravilno izključilo. Glede na vse navedeno mu ni bilo treba ugotavljati niti škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 35.000,00 EUR. Tožniku je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo najnujnejših in predlaganih dokazov (postavitev izvedenca medicinske stroke, zaslišanje neposrednega vodje A. A. in B. B.). Odločitev je oprlo na izpoved C. C., ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika. Njuni izpovedi sta diametralno nasprotni. Tožnik je bil v odvisnem položaju nasproti toženki, pa tudi manj izobražen in intelektualno nižje je od C. C. Ta je izpovedoval le splošno in je le malo vedel o primeru tožnika. Ker je C. C. zaposlen pri toženki, je moral izpovedovati njej v korist. Tudi sicer je bil tožnikov neposredni vodja A. A. in ne C. C. Tožnik je moral stalno prositi za ustrezno delo, opozarjati na zdravstvene težave in na neprimernost dela, a ni bil uslišan, njegovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo. Opozarjal je na to, da ni imel opravljenega zdravniškega pregleda. V sodbi ni pojasnjeno, zakaj bi tožnik lagal o dvigovanju več izdelkov hkrati in zakaj mu ni verjeti, da mu ni nihče rekel, naj rokuje le z enim izdelkom. Sodišče ni obravnavalo vzročne zveze. Tožnik zahteva odškodnino za psihične bolečine zaradi krivičnega ravnanja toženke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet spora je odškodninska odgovornost toženke za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel, ker si je v obdobju od aprila 2020 do maja 2021 zaradi dela brez zdravniškega spričevala in dela v nasprotju z omejitvami iz zdravniškega spričevala z dne 17. 6. 2020 (brez dvigovanja bremen nad 10 kg in dela, pri katerem je obremenjena ledvena in vratna hrbtenica) obrabil hrbtenico in postal invalid III. kategorije. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost toženke (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker naj bi sodišče prve stopnje ne izvedlo najnujnejših in predlaganih dokazov. Od dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni izvedlo zgolj postavitve izvedenca medicinske stroke. Ker glede dela, ki ga je moral opravljati tožnik, sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke, utemeljeno ni postavilo izvedenca, ki je bil predlagan za dokazovanje nadaljnjih predpostavk odškodninske odgovornosti (vzročna zveza med delom tožnika in škodo, obseg škode).

8. Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje, da bi o slabšanju tožnikovega zdravstvenega stanja, o tem, da je opozarjal na neprimerno delo, prosil za ustrezno delo …, lahko izpovedal njegov tedanji neposredni vodja A. A. (za katerega nima drugih podatkov). Tožnik je bil na podlagi prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP dolžan že v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve stopnje, predlagati dokaze za potrditev zatrjevanih dejstev, vendar zaslišanja neposrednega vodje ni predlagal. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. V pritožbi ti pogoji niso izkazani.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, o čem vse bi lahko izpovedala B. B., saj je njeno zaslišanje predlagala toženka, ne pa tudi tožnik.

10. Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na izpoved C. C., ni pa pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi tožnika. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo listine, s strani tožnika neprerekana dejstva, vsebinsko pravilno pa je ovrednotilo tudi izpoved tožnika, navedene priče in druge izvedene dokaze. Da sta izpovedi tožnika in C. C. diametralno nasprotni, pritožba navaja le pavšalno in teh nasprotij vsebinsko ne konkretizira. Do razhajanja v njunih izpovedih, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa se je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ustrezno opredelilo. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil tožnik kot delavec v odvisnem položaju nasproti toženki, samo po sebi ne more vplivati na drugačno presojo spora. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik manj izobražen in intelektualno nižje od C. C., ki je bil boljši govorec. Na te okoliščine namreč sodišče prve stopnje ni oprlo dokazne ocene.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je C. C. izpovedoval le splošno, saj je njegova izpoved podrobna, vsebinsko celovita, v njej ni nasprotij. Prav tako ne drži, da je vedel le malo o primeru tožnika in da je izpovedal le o tem, da je tožnik delal na pakiranju ter da je bilo pri toženki veliko delavcev z zdravstvenimi omejitvami glede dviganja bremen in prisilne drže. C. C. je namreč podrobno izpovedal o delovnem procesu oziroma nalogah, ki jih je opravljal tožnik, izrecno pa je tudi pojasnil, da je bil seznanjen z iskanjem dela za tožnika zaradi njegovih zdravstvenih omejitev. Navedba, da je C. C. zaposlen pri toženki, zaradi česar je moral izpovedovati njej v korist, predstavlja zgolj posplošeno pritožbeno ugibanje. Sodišče prve stopnje ga je opozorilo na dolžnost izpovedovanja po resnici, iz njegove izpovedi ali drugih podatkov spisa pa ne izhajajo okoliščine, ki bi porajale dvom v verodostojnost izpovedi. Pritožbeno sklicevanje, da je bil tožnikov neposredni vodja A. A. in ne C. C. (vodja procesa v delovni enoti D.), ne more biti ključnega pomena, saj je bilo že obrazloženo, da tožnik zaslišanja neposrednega vodje v prvostopenjskem postopku ni predlagal, pritožbene navedbe v zvezi s tem dokazilom pa so nedovoljena pritožbena novota.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek, da tožnikovo delo po 1. 4. 2020 ni vključevalo dvigovanja bremen nad 10 kg, saj so bila najtežja bremena 2-kilogramske plošče, ki so se prekladale posamično, in da na nobenem njegovem delu ni bilo konstantne prisilne drže. Tega zaključka, ki je podrobno obrazložen in utemeljen v izvedenem dokaznem postopku, ne more ovreči pavšalna pritožbena navedba, da je tožnik moral stalno prositi za ustrezno delo, opozarjati na zdravstvene težave in na neprimernost dela, a ni bil uslišan, njegovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo.

13. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik opozarjal na to, da ni imel opravljenega zdravniškega pregleda. Kot je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, v obdobju od 1. 4. 2020 do 17. 6. 2020, ko ni imel zdravniškega spričevala za delo na delovnem mestu delavec v proizvodnji, ni obremenjeval ledvene in vratne hrbtenice oziroma ni delal v prisilni drži in ni dvigoval bremen nad 10 kg, torej je opravlja dela, ki so bila skladna z omejitvami, ki so bile sicer ugotovljene kasneje (v zdravniškem spričevalu z dne 17. 6. 2020). Dejstvo, da za obdobje od 1. 4. 2020 do 17. 6. 2020 ni imel zdravniškega spričevala, zato ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

14. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, zakaj bi tožnik lagal o dvigovanju več izdelkov hkrati in zakaj mu ni verjeti, da mu ni nihče rekel, naj rokuje le z enim izdelkom. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je toženka svoje trditve o tem, da je bilo tožnikovo delo po 1. 4. 2020 takšno, da ni bilo dvigovanja bremen nad 10 kg, saj so bila najtežja bremena 2-kilogramske plošče, ki so se prekladale posamično, dokazala z izpovedbo priče, ki je tudi poudarila, da delavci niso imeli norme in da je bilo rokovanje zgolj z enim izdelkom naenkrat ključnega pomena, ker bi se sicer izdelki zaradi medsebojnega praskanja lahko poškodovali. Glede na izvedeni dokazni postopek sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokazane tožnikove nasprotne trditve. Pravilno je tudi obrazložilo, da tožnik v dokaz trditve, da ga je nadrejeni A. A. učil dvigovati po več plošč hkrati, sploh ni predlagal zaslišanja tega nadrejenega.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo vzročne zveze, pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede dela, ki ga je moral opravljati tožnik, sodišče prve stopnje ni ugotovilo nedopustnega ravnanja toženke, zato pravilno ni ugotavljalo vzročne zveze med tožnikovim delom in zatrjevano škodo. Tožnik je nastanek škode utemeljeval tudi z dejstvom, da je opravljal delo tudi v času, ko ni imel zdravniškega spričevala, glede česar pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, obstoj vzročne zveze s škodo pravilno izključilo. Glede na vse navedeno mu ni bilo treba ugotavljati niti škode kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti.

16. Upoštevaje obrazloženo in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik v sporu ni uspel, zato krije sam stroške pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 17,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 535,50 EUR, skupaj z DDV pa 653,00 EUR.