Jedro

Iz dopisa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2015 ne izhaja, kdaj je sodišče prejelo soglasje tožnice za postopek mediacije in tudi v upravnih spisih ni podatka o tem, da bi tožnica (pravočasno) dala soglasje za mediacijo za pritožbeni postopek, oziroma da je dala soglasje dne 5. 3. 2015, kot to sama navaja. To pa obenem pomeni, da so tožbene navedbe o tem, da je dala soglasje za mediacijo v pritožbenem postopku, nedopustne tožbene novote, ki jih v skladu z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje ter v postopku izrednih pravnih sredstev, v pravdnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. II P 3205/2013, zaradi plačila ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, ki jo je tožnica vložila dne 16. 2. 2015 in ponovno dne 16. 3. 2015. V obrazložitvi navaja, da pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ureja Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v členih od 11. do 24. Nato se sklicuje na 28. člen ZBPP, po katerem je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije tudi sodelovati. Če prosilec tega pogoja ne izpolni, mu pravica do brezplačne pravne pomoči preneha oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, ko so stroški že nastali. Tožena stranka z vpogledom v vpisnik naslovnega sodišča ugotavlja, da je bila tožnici z odločbo Bpp 1861/2014 z dne 12. 11. 2014 dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v navedenem pravdnem postopku in v postopku mediacije v tem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, zaradi plačila v sporu majhne vrednosti. V tej odločbi je bila tožnica posebej opozorjena na določbe petega odstavka 28. člena ZBPP. Nadalje tožena stranka z vpogledom v pravdni vpisnik Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 589/2015, ki se vodi s strani tožeče stranke (A. d.o.o.) vložene pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ugotavlja, da je tožeča stranka podala soglasje k mediaciji, medtem ko tožena stranka (tožnica) soglasja ni podala, zaradi česar sodišče mediacije ni izvedlo. Tožnica tako ni izpolnila pogoja iz petega odstavka 28. člena ZBPP, zato tožena stranka zaključuje, da je prošnja tožnice za dodelitev BPP neutemeljena.

Tožnica v tožbi, vloženi priporočeno po pošti dne 5. 5. 2015, navaja, da ni res, kar piše v izpodbijani odločbi, da ona soglasja ni dala. Sta namreč dve toženi stranki, poleg nje še B.B. in je ona kot prvo tožena stranka soglasje k mediaciji dala dne 5. 3. 2015, medtem ko soglasja ni dala drugo tožena stranka. Sodišču predlaga, da to napako popravi oziroma odpravi in izda nadomestitveno novo odločbo, ker nujno rabi odvetnika tudi zastopanje na II. stopnji. K tožbi prilaga dopis Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2015, da je ona soglasje dala (tožbena priloga A3).

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje ter v postopku izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku, ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. II P 3205/13 zaradi plačila (stanovanjskih obratovalnih stroškov) ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

Izpodbijana odločitev temelji na določbah 28. člena ZBPP. Slednji določa, da je prosilec za brezplačno pravno pomoč dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati (četrti odstavek 28. člena ZBPP). Če prosilec tega pogoja ne izpolni, mu preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). Prosilec v tej zadevi tudi ne more več zaprositi za brezplačno pravno pomoč, razen če dokaže, da okoliščine za opustitev potrebnih dejanj niso bile na njegovi strani (šesti odstavek 28. člena ZBPP).

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je sprejeta odločitev v izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 10. 4. 2015 po presoji sodišča pravilna. Tožena stranka je po vpogledu v vpisnik Višjega sodišča v Ljubljani, po ugotovitvi, da tožena stranka (tako prvo tožena, kot tudi drugo tožena stranka) svojega soglasja za mediacijo nista dali, čeprav je svoje soglasje za mediacijo dala nasprotna (tožeča) stranka, pravilno ugotovila, da tožnica v obravnavani sporni zadevi ni izpolnila pogoja iz četrtega odstavka 28. člena ZBPP, čeprav je bila v odločbi Bpp 1861/2014 z dne 12. 11. 2014, s katero ji je bila dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v istem pravdnem postopku, posebej opozorjena na določbo petega odstavka zgoraj citiranega 28. člena ZBPP.

Tožnica v tožbi sicer navaja, da je soglasje za mediacijo dala dne 5. 3. 2015, vendar v zvezi s tem prilaga naknadno izdan dopis Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2015, iz katerega je razvidno, da je to sodišče prejelo njeno soglasje za izvedbo postopka mediacije in da mediacija ni bila izvedena, ker drugo tožena stranka ni podala soglasja. Vendar ker iz citiranega dopisa ne izhaja, kdaj je sodišče prejelo soglasje tožnice za postopek mediacije in tudi v upravnih spisih ni podatka o tem, da bi tožnica (pravočasno) dala soglasje za mediacijo za pritožbeni postopek, oziroma, da je dala soglasje dne 5. 3. 2015, kot to sama navaja, to obenem pomeni, da so tožbene navedbe o tem, da je tožnica dala soglasje za mediacijo v pritožbenem postopku, nedopustne tožbene novote, ki jih zato, v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ni mogoče upoštevati.

Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.