Jedro

Ob ugotovljenem ravnanju toženke in njenega bivšega moža je očiten interes obeh za koristi njune skupne družbe. Za vsa dejanja v škodo tožnikove posesti je zato podana pasivna legitimacija toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka motila posest tožeče stranke s tem, da je na tožnikovem zemljišču parc. št. 673/3 k.o., v naravi zemljišče s hišo, kljub prepovedi tožeče stranke podrla provizorično zakoličeno ograjo, razen dela te ograje od skupnega vhoda na parcelo št.673/1 k.o., in premaknila mejnik št. x z mesta, ki ga je ugotovil pristojni geodetski zavod ob razmejitvi parcel, za 1,35 m. Toženi stranki je naložilo, da mora pri pristojni geodetski upravi na svoje stroške naročiti postavitev mejnika št. x na prvotno mesto. Toženi stranki je nadalje prepovedalo kakršnokoli nadaljnje motenje posesti tožeče stranke na podoben način in ji naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 63.204,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti sklepu se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno ocenilo, da ona in F.Ž. kljub formalni razvezi še vedno živita kot mož in žena in da je zato šteti za dokazano, da je razvezani mož tožene stranke prestavil mejnik vsaj v soglasju, če ne po naročilu tožene stranke, s čimer naj bi toženka motila tožnika v posesti njegove nepremičnine. S F.Ž. je že dalj časa razvezana, njuni stiki so zgolj poslovne narave, saj sta skupaj ustanovila družbo, ki naj bi poslovala v objektu na parceli, ki meji na parcelo tožeče stranke. Svoj zaključek je sodišče nepravilno oprlo le na pričevanje ene same priče, ni pa opravilo ogleda in ni zaslišalo priče F.Ž., ki bi povedal, po čigavem naročilu in ali sploh je sporni mejnik odstranil. Sodišče naj zasliši tudi J.K., psihologinjo, ki pozna razmere v družini. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ni odločilno dejstvo, ali toženka in F.Ž. živita skupaj kot mož in žena, ampak da sta soustanovitelja in solastnika družbe, ki naj bi poslovala v objektu, ki meji na nepremičnine tožeče stranke. Zato nedvomno obstaja interes obeh za poseg v posest tožnika. Pritožba ni utemeljena. Prvo motilno dejanje, to je podrtje provizorično zakoličene ograje na meji med zemljišči; je toženka priznala in v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je to predstavljalo motenje posesti, zaradi česar gre tožeči stranki posestno varstvo v smislu 78. in 79. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), toženka v pritožbi ne navaja ničesar. Izpodbija sicer sklep v celoti, vendar je pritožba glede tega motilnega dejanja neobrazložena. Kolikor pa toženka v pritožbi zatrjuje procesno kršitev, ker sodišče po uradni dolžnosti ni izvajalo nekih dokazov zaradi popolne razjasnitve dejanskega stanja, je potrebno pojasniti, da je zatrjevanje kršitve postopka neutemeljeno. Stranke morajo same navajati dejstva in predlagati dokaze (7, 219, 299 člen ZPP), na kar je bila toženka ustrezno opozorjena s formularnimi vabili na začetku postopka, ob njegovem zaključku pa tudi ni imela dokaznih predlogov, kot je razvidno iz zapisnika. Pritožbeno sodišče je nadalje preizkusilo po uradni dolžnosti obstoj morebitnih kršitev postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar nobene take kršitve ni ugotovilo. Zato je mogoče zaključiti, da pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan. V zvezi z drugim motilnim dejanjem premaknitve mejnika, ki ga obravnava toženka v pritožbi, pritožbeno sodišče nima pomislekov proti dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, dokazni oceni tega sodišča in materialnopravnemu zaključku. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je mejnik prestavil nekdanji toženkin mož F.Ž. in to v soglasju oziroma po naročilu toženke, s čimer se toženka v pritožbi ne strinja. Ko toženka v pritožbi navaja, da je nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta s F.Ž. še vedno mož in žena in predlaga v zvezi s tem zaslišanje bivšega moža in socialne delavke J.K., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta okoliščina pravno nepomembna za odločitev v tej zadevi in je zato izvajanje dodatnih dokazov nepotrebno. Toženka pa sama priznava, da sta s F.Ž. ustanovitelja in družbenika družbe (Ž. in drugi, d.n.o.), ki naj bi poslovala v objektu, ki meji na nepremičnine tožeče stranke. Očiten je toženkin in njenega bivšega moža F. Ž. skupen interes v obravnavani zadevi, ki je razviden iz njunega ravnanja, opisanega v izpodbijanem sklepu in pojasnjenega z izvedbo dokazov v tem postopku. Prvostopno sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo, da je sporni mejnik prestavil F.Ž. in sicer z izpovedjo D.Š., ki je prestavljanje mejnika videl, pred tem pa je videl toženko in njenega moža, kako sta se pred tem skupaj pripeljala do spornega dvorišča. Priča E.P. je o prestavitvi mejnika zvedel s strani delavcev, ki so obnavljali sinovo hišo, s strani same toženke pa je naknadno izvedel, da so oni mejnik prestavili, ker je bila meja narobe postavljena. Angažiranost nekdanjega toženkinega moža pri vsej zadevi je razvidna tudi pri pridobivanju gradbene dokumentacije za obnovo J-hiše, ko je obiskal pričo M.M., zaradi pridobitve njegovega soglasja k adaptaciji te stanovanjske hiše. Ko je torej očitno, da se je stavba adaptirala za potrebe skupne družbe toženke in njenega bivšega moža, za kar sta se oba angažirala, je očiten interes obeh za koristi družbe oziroma nepremičnine in posledično tudi skupen interes pri vsakršnem ravnanju v škodo tožnikove posesti. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov proti ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je provizorično ograjo podrla toženka, mejnik pa prestavil njen mož in to v njunem skupnem interesu ustvarjanja koristi za skupno družbo. Nepotrebno bi bilo zato izvajanje dodatnih dokazov, ki jih predlaga toženka, saj izvedeni dokazi zanesljivo omogočajo zaključek o toženkini pasivni legitimaciji v zvezi z v izreku prvostopnega sklepa opisanimi motilnimi dejanji. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da nista podana preostala v pritožbi uveljavljena pritožbena razloga, zaradi česar je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 380. člena ZPP). Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka vložila odgovor na pritožbo in predlagala povrnitev stroškov te vloge. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, saj odgovor na pritožbo proti sklepu ni predviden. Zato mora tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka trpeti sama.