Jedro

Dejstvo, da tožnica kot vodja oddelka prejema nižjo plačo od podrejenih, samo po sebi še ne pomeni, da je iz tega razloga izpodbijana prevedba nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala od tožene stranke predložitev v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi skladno z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim naj bi se tožnici določilo delo, primerljivo in ustrezno delovnemu mestu organizator kostumske opreme, uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 33. plačni razred brez napredovanj za čas od 1. 8. 2008 dalje, da ji je dolžna tožena stranka za vključno od avgusta 2008 dalje do izdaje sodbe plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila uvrščena v zgoraj navedeni tarifni razred in 33. plačni razred brez napredovanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska do 5. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, po obračunu in plačilu ustreznih davkov in prispevkov (I/1 in I/2 točka izreka). Poleg tega je zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (I/3 točka izreka) in ji naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 1.047,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni od pravnomočnosti (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo sodnih stroškov oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo delovno mesto organizator kostumske opreme pred prevedbo uvrščeno v VII. tarifni razred z izhodiščnim količnikom 3,40. S tem, ko je tožena stranka to delovno mesto prevedla na delovno mesto „J017063 organizator dela VII/1“, je bilo tožničino delovno mesto prevedeno na delovno mesto, ki ima nižjo zahtevano stopnjo izobrazbe. To delovno mesto je neustrezno glede na pravice iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Skupina J je namenjena spremljajočim delovnim mestom v javni upravi, ne pa specifičnim delovnim mestom, kot je kostumografija, saj ima svoje mesto v kulturi in sicer v skupini G. Bistvo pravilne prevedbe delovnih mest je v tem, da prehod ne spreminja zahtevnosti del in da se s prevedbo ne izvaja organizacijskih ali kadrovskih sprememb. Delavci, ki so tožnici podrejeni, imajo višjo plačo od nje, tožnica pa jih mora nadzorovati in v delo uvajati. Ob tem se poraja vprašanje, kako naj vodja iz skupine J uvaja nove sodelavce, ki so v skupini G, če je skupina G namenjena specifičnim delovnim mestom za kulturo, skupina J pa za splošna delovna mesta, ki so enotna za celotni javni sektor. Iz aneksa h kolektivni pogodbi je razvidno, da je delovno mesto pred prevedbo sodilo v tarifni razred VII/2, po prevedbi pa spada delovno mesto v tarifni razred VII/1. Vsebina dela je ostala ista, tarifna skupina pa se je zmanjšala, kar pa pomeni tudi manjši osebni dohodek in nepravilno prevedbo strokovnosti. Nepravilna uvrstitev tožničinega delovnega mesta v skupino J izhaja tudi iz tega, da je v opisu del v novi sistemizaciji navedeno tudi, da samostojno in kreativno sodeluje pri nastajanju kostumske opreme in da sodeluje na sestankih ob prevzemanju skic kostumske opreme. To pa pomeni, da gre za delovno mesto, ki je specifično na področju kulture in ki ga ne more opravljati kdorkoli iz skupine J, ki umetniških skic sploh ne zna brati ali jih povzemati. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je delovno mesto „organizator dela VII/1“ tako po nazivu kot po uvrstitvi v plačilni razred enakovredno delovnemu mestu „organizator kostumske opreme“. Kot je bilo že navedeno se je tarifna skupina zmanjšala iz VII/2 na VII/1, kar predstavlja nedopustno poslabšanje pravic delavca. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je sodba v tem delu pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila prevedba v 26. plačni razred (zaradi dodatkov k plači pa v 28. plačni razred) pravilna. Aneks ne določa neposredne prevedbe v plačne razrede, temveč za orientacijska delovna mesta samo določa, koliko znaša vrednost plače v primerjavi z novimi plačnimi razredi. Za prevedbo delovnega mesta (še posebej delovnega mesta, ki preneha obstajati) pa je potrebno najti ustrezno delovno mesto. Dejstvo, da prevedba ni bila pravilna, izhaja že iz tega, da je bilo tožničino delovno mesto prevedeno v delovno mesto s tarifno stopnjo VII/1 (prejšnje delovno mesto pa je bilo opredeljeno s tarifno stopnjo VII/2). Tožnica vodi kostumski oddelek s 25 zaposlenimi in prejema položajni dodatek, kar pomeni, da opravlja dela vodenja v organizacijski enoti. Glede na to bi bila pravilnejša prevedba na delovno mesto J017922 „vodja oddelka VII/2“, za katerega je določen tarifni razred VII/2 in plačni razred od 32 do 42. Tožnica tudi opozarja na 3. odst. 3. člena Aneksa h kolektivni pogodbi in 3. odst. 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi, ki določata, da je v skladu s 1. odst. 49. c člena ZSPJS za pravilnost prevedbe delovnih mest in nazivov odgovoren posamezen uporabnik proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. To pa pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki bi morala pravilno izvesti prevedbo. S prevedbo je tožena stranka spremenila delovno mesto tožnice, ki je bilo specifično za kulturno dejavnost (kostumografija), v neko splošno tehnično oziroma administrativno delovno mesto z nižjo stopnjo zahtevane strokovnosti. Tožena stranka bi lahko tožničino delovno mesto prevedla tudi na delovno mesto „G014017 kostumograf“, ki izpolnjuje vse zahteve, za katerega pa je določen tarifni razred VII/2. Večina delavcev, ki so tožnici podrejeni, je prevedenih v skupino G, medtem ko je tožnica v skupini J, kar je popolnoma neprimerno, saj podporni delavec ne more skrbeti za strokovnost podrejenih in uvajati nove delavce, ki spadajo v skupino G. Tožena stranka bi torej tožničino delovno mesto morala prevesti v skupino G in ne v skupino J, kot je to storila.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnica jih v pritožbi le pavšalno navaja) ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožničino pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede tega, da se je ob prevedbi znižala tarifna skupina in s tem tudi začetni plačni razred, bi bilo sicer mogoče šteti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev pa ni podana, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 5 obrazložitve) pojasnilo, zakaj ni sledilo tožničinemu zatrjevanju, da je bila ob prevedbi uvrščena na nižje zahtevno delovno mesto. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v prejšnjem plačnem sistemu v VII. tarifni skupini ni bilo podskupin in da je bila tožnica pred prevedbo uvrščena v tarifno skupino VII.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so bila odločilna za razsojo o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da je bila tožnica v prejšnjem plačnem sistemu razporejena na delovno mesto „organizator kostumske opreme“, ki je bilo uvrščeno v VII. tarifni razred z izhodiščnim količnikom 3,40, poleg tega je na podlagi tožničine izpovedbe ugotovilo, da ima tožnica končano V. stopnjo strokovne izobrazbe. Tožena stranka je ob prehodu na nov plačni sistem tožnico prevedla na delovno mesto „J01063 organizator dela VII/1“, za katero je bil glede na prilogo 2 Aneksa h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti določen 26. prevedbeni razred. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnica po prejšnjem plačnem sistemu ni napredovala in je bila v izhodiščnem količniku, v posledici česar pa je bila uvrščena v izhodiščni plačni razred delovnega mesta, to je 28. plačni razred. Zato, ker tožnica ni imela ustrezne izobrazbe, ji je bil določen 26. plačni razred. Poleg tega je zaključilo tudi, da sta opisa tožničinega prejšnjega delovnega mesta in delovnega mesta, na katerega je bila tožnica prevedena v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), enaka, s tem, da je bil opis del in nalog prejšnjega delovnega mesta le bolj podroben. Nadalje je ugotovilo tudi, da je tožena stranka obe delavki, ki sta bili v starem plačnem sistemu razporejeni na delovno mesto „organizator kostumske opreme“, prevedla na isto delovno mesto, torej delovno mesto „organizator dela VII/1“.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena navedba tožnice, da je bilo njeno delovno mesto pred prevedbo uvrščeno v tarifno skupino VII/2, saj to ne izhaja niti iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, niti iz opisa del in nalog delovnega mesta organizator kostumske opreme (A1, A5). Pri tej svoji trditvi se tožnica sklicuje na aneks h kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma prilogi št. 2 k temu aneksu, iz katerega izhaja, da je delovno mesto „organizator kostumske opreme“ v tarifnem razredu VII/2. Ta okoliščina pa po stališču pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena, saj je bistveno to, da so pri tem delovnem mestu glede osnovnega količnika ter dodatkov navedeni takšni podatki, kot dejansko izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki (A1, A12) in sicer osnovni količnik 3,40, dodatki v višini 1,60, skupno 5,00 pri čemer je v omenjenem aneksu izrecno določeno, da se to delovno mesto prevede v 26. plačni razred, kar je tožena stranka tudi storila. Ker v aneksu ni več delovnega mesta „organizator kostumske opreme“, je tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča ravnala pravilno, ko je ob prevedbi tožnice poiskala ustrezno delovno mesto iz nabora delovnih mest, navedenih v aneksu, ki ustreza prevedenemu plačnemu razredu.

Napačno je stališče tožnice, da bi bila glede na naravo dela lahko prevedena le v delovna mesta, ki jih opredeljuje plačna skupina G (torej delovna mesta na področju kulture in informiranja). Iz priloge št. 2 Aneksa h kolektivni pogodbi namreč izrecno izhaja, da je delovno mesto „organizator kostumske opreme“ opredeljeno kot delovno mesto plačne skupine J, ob tem, da 2. odst. 6. člena Aneksa izrecno določa tudi, da je prevedba delovnih mest in nazivov plačne skupine J priloga 2 te kolektivne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da bi morala biti tožnica ob upoštevanju metodologije za prevedbo, kot jo opredeljuje člen 49. b ZSPJS, prevedena v 26. plačni razred (kar določa tudi priloga 2 k Aneksu). Ob upoštevanju vrednosti količnika 1 v trenutku prevedbe (ki je v nominalnem znesku znašal 248,72 EUR) ter metode prevedbe tožnice, ki izhaja iz 49. c člena ZSPJS, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila plača tožnice pravilno prevedena v 26. plačni razred (tudi upoštevaje znižanje plače zato, ker tožnica za opravljanje dela na prevedenem delovnem mestu ni imela ustrezne stopnje strokovne izobrazbe).

Dejstvo, da tožnica kot vodja oddelka (za opravljanje tega dela prejema tudi položajni dodatek, kar med strankama niti ni bilo sporno) prejema nižjo plačo od podrejenih, samo po sebi še ne pomeni, da je iz tega razloga izpodbijana prevedba nezakonita. Glede na to, da je bilo v prilogi 2 Aneksa pri delovnem mestu „organizator kostumske opreme“ izrecno določeno, da gre za prevedbo delovnega mesta plačne skupine J, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da bi morala tožena stranka tožničino delovno mesto prevesti v delovno mesto „kostumograf“ oziroma „oblikovalec lutk“, ki sta uvrščeni v plačno skupino G. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče sicer na obširne preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.