Jedro

Podržavljanje premoženja po 7.a členu ZNZGP (8. točka 3. člena ZDen) je izrecna zakonska izjema, ki izključuje vračanje tega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1928/97-6 z dne 24.8.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 22.5.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank proti sklepu Upravne enote M.S. z dne 21.1.1997, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ zavrgel zahtevek tožečih strank za denacionalizacijo 2/3 stanovanjske hiše in stavbnega zemljišča, parc. št. 283 k.o. M.S., ker je bila navedena nepremičnina podržavljena na podlagi 7/a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48), zato v obravnavanem primeru za denacionalizacijo ni pravne podlage.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče citira določbo 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prvostopno sodišče ugotavlja, da tožeči stranki ne izpodbijata ugotovitve tožene stranke, da jima je bilo obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi 7/a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP), kar je razvidno tudi iz listinskih dokazov v upravnih spisih. Ob upoštevanju navedenega je po presoji prvostopnega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da v obravnavanem primeru tožeči stranki nista upravičenki do denacionalizacije po ZDen, ker jima je bilo premoženje podržavljeno po citiranem 7/a členu ZNZGP. Oba upravna organa sta v upravnem postopku denacionalizacije odločala o dejanskem stanju, ki izhaja iz javnih listin, ki so v upravnih spisih. Tožbene navedbe o tem, da sta obe tožeči stranki še vedno državljanki Republike Slovenije in da sta bili državljanki FLRJ v času, ko je začel veljati 7/a člen ZNZGP, državljanstvo pa jima je bilo odvzeto po izselitvi, da sta v odvzeti hiši prebivali in da je bila ta hiša njuno edino premoženje, katerega nacionalizacija zato ni bila upravičena, da odločbe o prenehanju državljanstva nista nikoli prejeli, zato državljanstva FLRJ nikoli nista izgubili, da jima nikoli ni bila vročena odločba o nacionalizaciji, ki zato ni postala pravnomočna, da je akt o nacionalizaciji njunega premoženja nezakonit in neveljaven, po presoji prvostopnega sodišča ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. V obravnavanem postopku po mnenju prvostopnega sodišča ni mogoče izpodbijati zakonitosti drugih pravnomočnih aktov, konkretno odločbe Okrajnega ljudskega odbora M.S. z dne 4.10.1950, na podlagi katere je bilo podržavljenje spornih nepremičnin dejansko že izvršeno.

Tožbena navedba o tem, da je ZDen krivičen, ker je osebe, katerim je bilo premoženje podržavljeno po 7/a členu ZNZGP, spravil v neenak položaj s preostalimi osebami, ki jih je prizadela nacionalizacija, po mnenju prvostopnega sodišča za odločanje v tem postopku ni upoštevna, ker vsebuje le vrednostno sodbo o vsebini ZDen, katerega morebitno spreminjanje je v izključni pristojnosti Državnega zbora Republike Slovenije.

Po mnenju prvostopnega sodišča je v tej zadevi odločilno dejstvo, da je bilo tožečima strankama sporno premoženje dejansko podržavljeno pa podlagi 7/a člena ZNZGP, zato tožeči stranki glede na izjemo, določeno v 8. točki 3. člena ZDen (razen po 7/a členu tega zakona), nista upravičenki do denacionalizacije po ZDen.

Tožeči stranki v pritožbi proti prvostopni sodbi ponavljata tožbene navedbe. Menita, da odločba o nacionalizaciji (4.10.1950) nikoli ni postala in tudi ni mogla postati pravnomočna, saj jo nikoli nista prejeli, postopek nadomestne vročitve te odločbe pa je bil očitno pravno neveljaven, kar bi moralo upoštevati prvostopno sodišče. Premoženje, ki je sedaj predmet denacionalizacije, sploh ni moglo biti predmet nacionalizacije, saj gre za stanovanjsko hišo, ki je njima in njuni družini služila za stanovanje in ne v namene kakršnekoli gospodarske dejavnosti. ZNZGP pa je, v nasprotju z odločitvijo lokalnih organov, predvideval nacionalizacijo le nepremičnin, ki so služile gospodarski dejavnosti, ne pa zadovoljevanju elementarnih življenjskih potreb lastnikov. Sta namreč ostareli osebi, brez slehernega premoženja, ki se na starost morata prebijati s skromno državno podporo. Pritožnici sta bili internirani med drugo svetovno vojno in sta bili žrtvi fašističnega nasilja, izključno zato, ker sta Židinji. Utemeljeno sta pričakovali, da bo zakonodaja Republike Slovenije, ki na številnih mestih poudarja svojo pravičnost, humanost in zakonitost, storjeno jima krivico v času svinčenega povojnega obdobja, odpravila. Ker temu ni tako, upravičeno grajata skrajno formalističen pristop reševanja njune zadeve po prvostopnem sodišču. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in zakonita.

Predmet presoje sodišča v upravnem sporu je le zakonitost upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato prvostopni upravni organ na zakoniti podlagi zavrgel vlogo tožečih strank za denacionalizacijo, saj zanjo po določbah ZDen ni bilo zakonitih pogojev. Po podatkih iz upravnih spisov namreč ni sporno, da je bilo tožečima strankama premoženje podržavljeno na podlagi 7/a člena navedenega nacionalizacijskega zakona (ZNZGP) in ju zato ni mogoče šteti kot upravičenki do denacionalizacije.

Uporaba določbe 3. odstavka 9. člena ZDen, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, na katero sta tožeči stranki izrecno opozorili, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavanem primeru ne pride v poštev (odvzem državljanstva tožečima strankama po izselitvi).

Zahteva za denacionalizacijo tožečima strankama ni bila zavržena, ker bi bilo sporno njuno državljanstvo ob podržavljenju, kar je v smislu 1. odstavka 9. člena, poleg pogojev iz 3., 4. in 5. člena ZDen, drugi pogoj, da se sploh lahko uvede postopek denacionalizacije, ampak zaradi izrecne zakonske izjeme v določbi 8. točke 3. člena ZDen, ki izključuje vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7.a člena ZNZGP.

Vprašanje primernosti zakonodajne rešitve, na katero opozarjata tožeči stranki v pritožbi proti prvostopni sodbi, s katero je v navedeni določbi ZDen (8. točka 3. člena) določena izjema, po kateri ni upravičenec do denacionalizacije oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno zaradi prestopa v tuje državljanstvo, kot je to v obravnavanem primeru, pa ne more biti predmet presoje sodišča v upravnem sporu.

Poleg tega upravni organi in tudi sodišče v upravnem sporu ne morejo presojati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje premoženja in tudi ne ugotavljati dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo akta o podržavljenju.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.