Jedro

Pogodbeni razmerji tožnika z družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., sta bili preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeni. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu.

Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se - delno spremeni v točki I izreka, tako da se v tem delu glasi: "Ugotovi se, da je med tožnikom in toženko dne 25. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in se to razveljavi ter da je med njima od 1. 1. 2020 do 5. 12. 2021 obstajala pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil; toženka je dolžna za obdobje od 1. 1. 2020 do 5. 12. 2021 tožnika v roku 15 dni prijaviti v socialna zavarovanja in zanj vpisati delovno dobo v matično evidenco zavarovancev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije." - delno razveljavi v točki I izreka glede odločitve o zavrnitvi zahtevka: - da je dolžna toženka tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil za osnovno urno postavko 11,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi; - da je dolžna toženka tožniku za čas od 8. 5. 2017 do 5. 12. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in izplačilom mesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; in sklep v točki II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil za osnovno urno postavko 11,00 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi toženke za čas od 8. 5. 2017, izročitev pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil za osnovno urno postavko 11,00 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi toženke, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi od 8. 5. 2017 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto) za navedeno obdobje, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco, ugotovitev, da je z dnem 25. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, poziv na delo na delovno mesto voznik tovornih vozil in priznanje vseh pravic tudi od 25. 12. 2019 dalje, vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto) za navedeno obdobje, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco; zavrnilo je zahtevo tožnika za plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka). V delu, v katerem je tožnik od toženke zahteval izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil (podredno za vrsto del: vožnja vlačilca kamiona (C in E kategorije)), je tožbo zavrglo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklep VDSS Pdp 1088/2018, sodba UP RS III U 10/2017). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili v razmerju med tožnikom in toženko vsi elementi delovnega razmerja. Izplačevanje plače pri tem ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela nista organizirala tožnikova formalna delodajalca, njuna vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev, le da formalno nista bila agenciji. Šlo je za delo na črno. Pogodba o zaposlitvi je kot vsaka pogodba, če nima pravne podlage, nična. Delo se v primeru elementov delovnega razmerja ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava (sodba VIII Ips 77/2018). V tem sporu je bistveno vprašanje, kdo je tožnikov dejanski delodajalec. To je toženka. Podjemne pogodbe, ki jih je sklepala, so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Pogodbe o zaposlitvi, ki sta jih družbi, ki nista bili agenciji, sklenili s tožnikom, da sta ga napotili na delo k toženki, so nične, ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi, ampak tudi kot oderuške pogodbe, zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršena je tožnikova ustavna pravica do svobode dela, pa tudi druge ustavne pravice. Izhajati je treba iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri toženki. Njegove pravice so bile grobo kršene, bil je izkoriščan. Poseženo je bilo v njegovo dostojanstvo. Možnost poklicnega in osebnega razvoja je neločljiv element človekovega dostojanstva (odločba Up-183/97). Toženka mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in plačati vse prejemke; ugotovljen mora biti obstoj delovnega razmerja. Zaradi dela na črno je tožnik upravičen do prejemkov za celotno vtoževano obdobje, kar izhaja iz specialne ureditve ZPDZC-1. Spremembe zaposlitve tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri toženki. Toženka ga mora pozvati na delo in izpolnjevati svoje obveznosti do njega. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno in zmotno upoštevalo svetovalno mnenje VS RS VIII SM 2/2021. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in sklepa.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je ugotovilo, da izrek sodbe in sklepa v določenem delu (glede odločitve o zahtevku za izročitev pogodbe o zaposlitvi) nasprotuje sam sebi in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; v točki I izreka je sodišče prve stopnje takšen zahtevek zavrnilo, v točki II izreka pa tožbo v tem delu zavrglo.

6. Tožnik je sklenil dve pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela voznik tovornega vozila ali fizično delo pri družbi A., d. o. o. (po tožbi tretja toženka; izbrisana dne 16. 7. 2021; tožba zoper njo zavržena s sklepom z dne 12. 8. 2020), pri kateri je bil zaposlen od 8. 5. 2017 do 13. 5. 2019. Z družbo B., d. o. o. (po tožbi prva toženka, izbrisana dne 7. 4. 2022; tožba zoper njo zavržena s sklepom z dne 20. 4. 2022) je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta za delovno mesto voznik B, C in E kategorije, kontrolor, delovodja in luško transportni delavec na območju toženke, po kateri je bil zaposlen od 15. 5. 2019 dalje. Podana redna odpoved te pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2019 je pravnomočno razveljavljena z zamudno sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 4/2020 z dne 26. 3. 2020. Tožnik je bil od 1. 1. 2021 do 5. 12. 2021 prejemnik denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti, od 6. 12. 2021 je upokojen in si, kot je sam navedel na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne želi nazaj na delo k toženki.

7. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in družbama A., d. o. o., ter B., d. o. o., so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale; tožnik je bil pri njima v delovnem razmerju; na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v obvezna zavarovanja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki za čas, dokler mu delovno razmerje pri družbi B., d. o. o., ni prenehalo, ter s tem povezan zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco. Glede datuma prenehanja delovnega razmerja iz izpisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je sodišče prve stopnje prebralo na naroku za glavno obravnavo dne 14. 3. 2022, izhaja, da je bilo to 31. 12. 2019 (sodišče prve stopnje je zmotno štelo delovno razmerje tožnika, kot bi trajalo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, do 15. 5. 2020, ker je bilo s pravnomočno zamudno sodbo odločeno, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika pri družbi B., d. o. o., nezakonito; če ta sodba ni bila izvršena, pri čemer je bila družba B., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra in je prenehala obstajati, potem tožnik obstoj delovnega razmerja utemeljeno uveljavlja od toženke). Zahtevek je za čas do 31. 12. 2019 zavrnilo na podlagi pravilnega stališča, sprejetega v sodni praksi (zlasti v sporih, v katerih se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu), da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, torej da mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.

8. Tožnik je delo vse do 24. 12. 2019 opravljal na območju toženke, s katero sta imeli družbi A., d. o. o., in B., d. o. o., sklenjene pogodbe o opravljanju storitev. Družbi nista pridobili dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) niti nista bili vpisani v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). S toženko sta sklepali pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Kljub temu nista, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljali storitev, ampak sta delavce (tožnika) napotili na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalca (družbi A., d. o. o., in B., d. o. o.) sta po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki). Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno, ne začasno, pri čemer je bil namen toženke, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstva, da je pogojevala sklenitev pogodb o opravljanju s storitev s tem, da sklepa pogodbe z družbami, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu, da iz poslovanja izključi takšne družbe.

9. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model tožnikovih formalnih delodajalcev, toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

10. Pogodbeni razmerji tožnika z družbama A., d. o. o., in B., d. o. o., sta bili preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeni. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar to, kot že navedeno, ne vpliva na njegov položaj delavca za čas, ko je bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je tožnik postavil v tem sporu.

11. Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje s prenehanjem opravljanja dela 24. 12. 2019 dne 25. 12. 2019 pri toženki ni zakonito prenehalo. V tem delu je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja oziroma njegovo razveljavitev ter posledično zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki za čas, ko je bil prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti od 1. 1. 2020 do 5. 12. 2021, skupaj z zahtevkom za prijavo v zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco, ugodilo, kot je razvidno iz izreka (tožnikove navedbe o delovnem mestu voznik tovornih vozil toženka ni prerekala).

12. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glede odločitve o zahtevku za izročitev pogodbe o zaposlitvi je izrek sam s seboj v nasprotju) in ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena glede reparacije za ves čas opravljanja dela in nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 8. 5. 2017 do 5. 12. 2021, je pritožbeno sodišče sodbo v delu odločitve o neutemeljenosti zahtevka zoper toženko, kot je razvidno iz izreka, in sklep o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, pa tudi sicer je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših skopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven ljubljanskega okrožja, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Kopru bolj ekonomična.

13. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki ter s tem povezan zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco do 31. 12. 2019, zavrnitvi zahtevkov za čas od 6. 12. 2021 dalje in reintegracijo) in sklepa (odločitev o pravdnih stroških tožnika, ki jih ni priglasil) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).