Jedro

Dolžnost omogočiti zagovor delavcu se nanaša na postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga ni mogoče enačiti z neformalnimi razgovori delavca in delodajalca že pred tem. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec sicer ne obdolži delavca za neuspeh pri opravljenem poskusnem delu, temveč ugotovi oziroma oceni, da je bilo to delo neuspešno. Kljub temu pa mu je glede na 4. odstavek 125. člena ZDR, ob pravilni uporabi 177. člena ZDR in v povezavi z 2. odstavkom 83. člena ZDR, dolžan omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu pred zagovorom vročiti pisno oceno oziroma ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o regresu za letni dopust v znesku 140.0000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 19.2.2004, dopolnjeno dne 24.2.2004. Ugotovilo je, da ji delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja do pravnomočne odločitve sodišča. Tožnici je prisodilo nadomestilo plače od 24.2.2004 do pravnomočne odločbe sodišča skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in regres za letni dopust za leto 2004, v posameznih v sodbi konkretno navedenih zneskih. Zavrnilo je zahtevek za priznanje delovnega razmerja po pravnomočni odločitvi sodišča in zahtevek za nadomestilo plače po tem datumu. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom tožnice, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Tožnici je prisodilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom ugodilo pritožbi tožnice in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter sklep v delu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v zvezi zahtevkom za reintegracijo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Kot nepravilno izpodbija presojo nižjih sodišč o nezakoniti odpovedi, ker tožnici ni bila vročena pisna obdolžitev. Smisel zakonske določbe namreč ni v obličnosti, temveč v tem, da se delavca vnaprej opozori na možnost odpovedi ter da se mu omogoči zagovor. Sklicuje se na sklep sodišča druge stopnje, opr. št. Pdp 1996/2003, v zvezi z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da je institut obvestila o nameravani odpovedi po svojem namenu enak institutu pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo ugotavljati, ali tožnica dejansko ni imela pravice do zagovora in ustrezne priprave na obrambo; ne bi se smelo zadovoljiti le z ugotovitvijo, da tožnici ni bila vročena pisna obdolžitev. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožnici omogočila zagovor in primerno obrambo ter v ta namen predlagala zaslišanje prič. V nadaljevanju izraža nestrinjanje s presojo pritožbenega sodišča, da je tožnica že v tožbi postavila reintegracijski zahtevek in s presojo sodišča prve stopnje, ki je tožnici priznalo delovno razmerje do pravnomočnosti sodbe. Sklicuje se na 118. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002). Sodba sodišča prve stopnje o priznanju delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe tudi nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdne postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

S sodbo sodišča prve stopnje, v delu, ki je bil potrjen s sodbo sodišča druge stopnje, in je postal pravnomočen, je bilo odločeno tudi o tožbenem zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust v znesku 140.000 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem delu revizija ni dopustna, saj tožbeni zahtevek za izplačilo regresa temelji na samostojni dejanski in pravni podlagi, vrednost tega dela pravnomočne sodbe pa ne doseže revizijskega minimuma 1.000.000 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP). Glede na to je bilo tem delu potrebno zavreči revizijo kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

Revizijo je mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). To v uvodu izhaja tudi iz obravnavane revizije, saj je ta pravilno naperjena zoper sodbo pritožbenega sodišča. Vendar pa se nekatere revizijske navedbe očitno ne nanašajo zgolj na odločitev v sodbi sodišča druge stopnje, temveč na odločitev v sklepu, s katerim je bilo ugodeno pritožbi tožnice in je bil razveljavljen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi z zahtevkom za reintegracijo in priznanje pravic po pravnomočnosti sodne odločbe) ter zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postopek v tem delu še ni bil pravnomočno končan, torej revizija tega dela ne bi bila dovoljena. Zato so tudi pravno nepomembne revizijske navedbe v zvezi z reintegracijskim zahtevkom, o katerem ni bilo pravnomočno odločeno.

Revizija očita sodišču prve stopnje neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič o tem, da je tožena stranka omogočila tožnici primerno obrambo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Te navedbe bi lahko predstavljale uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), smiselno pa tudi uveljavljanje relativnih bistvenih kršitve določb postopka, ki niso konkretizirane in jih zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Po določbi 4. odstavka 125. člena ZDR lahko delodajalec na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu, ob poteku poskusnega dela delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tudi 4. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR kot enega od razlogov za izredno odpoved delodajalca določa neuspešno opravljeno poskusno delo. V zvezi s postopkom izredne odpovedi iz tega in drugih razlogov je pomembna predvsem določba 2. odstavka 83. člena ZDR, po kateri mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, ob smiselnem upoštevanju 1. in 2. odstavka 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi delo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to zavestno odkloni ali če se neopravičen ne odzove povabilu na zagovor. Dolžnost omogočiti zagovor delavcu se nanaša na postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga ni mogoče enačiti z neformalnimi razgovori delavca in delodajalca že pred tem - v konkretni zadevi najmanj en mesece pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da je tožena stranka že dne 19.11.2004 odredila, da tožnica ostane doma in ni zatrjevala, da je z njo imela še neke razgovore po tem. To izhaja tudi iz formalnih zahtev zakona v zvezi s samim zagovorom. Z namenom vsebinske in ne le formalne zagotovitve pravice do zagovora namreč ZDR v 177. členu zahteva pisno obdolžitev z določitvijo časa in kraja, kjer bo lahko delavec podal svoj zagovor, to pisno obrazložitev pa mora delodajalec vročiti delavcu na način, kot ga določa 180. člen tega zakona. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec sicer ne obdolži delavca za neuspeh pri opravljenem poskusnem delu, temveč ugotovi oziroma oceni, da je bilo to delo neuspešno. Kljub temu pa mu je glede na 4. odstavek 125. člena ZDR, ob pravilni uporabi 177. člena ZDR in v povezavi z 2. odstavkom 83. člena ZDR, dolžan omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu pred zagovorom vročiti pisno oceno oziroma ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Ker tožena stranka tega ni storila in tožnice ni predhodno pisno seznanila z oceno oziroma ugotovitvami o njenem poskusnem delu in je ni vabila na zagovor, obenem pa se ni sklicevala na okoliščine, ki bi po 2. odstavku 83. člena ZDR lahko izključile zagovor, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Revizija neutemeljeno enači institut obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi (s sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1996/2003) z institutom pisne obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pisno obvestilo delavca je predvideno le v primeru nameravane redne odpovedi iz poslovnega razloga (3. odstavek 83. člena ZDR) in ima drugačen namen, vsebino ter pomen kot pisna obdolžitev zaradi zagovora delavca pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnost ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Revizija se nadalje neutemeljeno sklicuje na določbo 118. člena ZDR o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo je potrdilo pritožbeno sodišče, tožnici ne priznava delovnega razmerja do pravnomočne odločitve sodišča na podlagi 118. člena ZDR, temveč zato, ker je po zaključku sodišča prve stopnje (s katerim se pritožbeno sodišče ni strinjalo) tožnica zamudila 30-dnevni prekluzivni rok po 3. odstavku 204. člena ZDR za uveljavljanje zahtevka za reintegracijo.

Glede na navedeno in v skladu 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.