Jedro

Dopis tožene stranke tožnikom o preklicu odobritve bivanja na zasebnem naslovu in o odločitvi o nastanitvi v azilnem domu po presoji pritožbenega sodišča nima lastnosti upravnega oziroma posamičnega akta po določbah 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) v zvezi z določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo akt tožene stranke z dne 10.11.2005, ker je tožena stranka odločila o pravici tožnikov z aktom, ki nima obveznih sestavin upravne odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP - 210., 212., 213. in 214. člen) in ker za odločitev o preklicu odobritve bivanja na zasebnem naslovu in odločitev o nastanitvi v Azilnem domu ni imela pravne podlage v ZAzil (4. točka 1. točka odstavka 60. člena ZUS). S sklepom (2. točka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnike oprostilo plačila sodnih taks. V izpodbijanem aktu, ki je naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu in poziv k nastanitvi v Azilni dom", ki ga je izdal vodja Sektorja za azil po pooblastilu ministra za notranje zadeve, je tožena stranka v 1. odstavku navedla, da je Sektor za azil v skladu z določbo 7. člena Pravilnika o načinih in pogojih zagotavljanja pravic prosilcev za azil in tujcem, ki jim je priznana posebna oblika zaščite (Pravilnik, Uradni list RS, št. 80/2002), tožnikom odobril prošnjo za razselitev na zasebni naslov in prejemanje ustrezne denarne pomoči. V 2. odstavku tega akta je tožena stranka med drugim navedla, ker so na nastanitvenem oddelku za družine proste zmogljivosti, tožnike poziva, da se najpozneje do 2.12.2005 zglasijo na sedežu Sektorja za azil - Azilni dom, L., in da jih bodo ob njihovem prihodu pristojni delavci Azilnega doma seznanili z nadaljnjimi postopki in jih nastanili. V 3. odstavku izpodbijanega akta pa je tožena stranka navedla, da v primeru, da se tožniki do 2.12.2005 ne bodo zglasili na navedenem naslovu, bo Sektor za azil ravnanje tožnikov obravnaval v smislu samovoljne zapustitve Azilnega doma oziroma odstopa od prošnje za azil v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da so tožniki bili v času vložitve tožbe v upravnem sporu prosilci za azil, kajti sodišče prve stopnje je s sodbo v zadevi U 1855/2005 z dne 28.10.2005 tožbi tožnikov ugodilo, izpodbijano odločbo, ki se nanaša na odločanje o prošnji za azil, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V skladu z določbo 11. člena Zakona o azilu (ZAzil) imajo tožniki pravico prebivati v Republiki Sloveniji. Ta pravna ugotovitev je potrebna in je nujen pogoj za to, da se sodišče prve stopnje spusti v presojo, ali je bila tožnikom kršena pravica do izbire prebivališča (32. člen Ustave Republike Slovenije), na katero se stranka seveda ne more sklicevati, če nima (najprej) pravno veljavnega naslova za prebivanje v Sloveniji. Glede na to, da iz podatkov v upravnih spisih in iz 1. odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Zaradi te vsebine in v tem delu izpodbijanega akta je po mnenju sodišča prve stopnje torej tožena stranka odločila o pravno zavarovani pravici tožnikov. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, ker je tožena stranka odločila o pravici tožnikov z aktom, ki nima obveznih sestavin upravne odločbe po ZUP (210., 212., 213. in 214. člen) in ker za odločitev o preklicu odobritve bivanja na zasebnem naslovu in odločitev o nastanitvi v Azilnem domu ni imela pravne podlage v ZAzil (4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: V zvezi s konkretnim primerom je treba omeniti, zakaj je sploh bila uvedena možnost nastanitve na zasebnih naslovih. Azilni dom na današnjem naslovu je bil jeseni leta 2004 zgrajen zaradi prostorske stiske in neprimernosti prostorov v Azilnem domu v L. Takratni Azilni dom zaradi prostorske stiske ni mogel sprejeti vseh prosilcev za azil, zato je bilo celo zaželeno, da so si prosilci za azil poiskali svojo nastanitev. Poleg tega je bilo v tistem času veliko prosilcev (iz prejšnje SFR Jugoslavije), ki so v Republiki Sloveniji imeli bodisi sorodnike, znance ali druge prijatelje, ki so jih bili pripravljeni nastaniti. Tudi iz tega obdobja izhaja razselitev v obravnavanem primeru. Družina Š. je za azil zaprosila 3.5.2004, torej v času, ko se je Azilni dom nahajal še na prejšnji lokaciji. Družina je bila takoj tudi razseljena na zasebni naslov, k očetu prosilca za azil. Novi Azilni dom, ki je bil zgrajen z namenom nastanitve prosilcev za azil, stroške je delno pokrila tudi Evropska unija, je trenutno dovolj velik in se zaradi tega prizadeva, da bi se čim več prosilcev za azil nastanilo v Azilnem domu, kjer je vodenje postopkov lažje, učinkovitejše in racionalnejše. Poleg racionalnosti in ekonomičnosti v Azilnem domu v skladu s slovenskimi predpisi in predpisi Evropske unije lahko le-ta zagotovi tudi ustrezno socialno in psihosocialno oskrbo prosilcev za azil ter pomoč pri vključevanju teh oseb v družbo. Poleg tega je prek drugih državnih institucij tudi ugotovila, da se veliko prosilcev za azil, ki so nastanjeni na zasebnih naslovih, ukvarja z delom na črno, kar pomeni, da so popolnoma nezaščiteni (ekonomsko, varstvo pri delu itd.) pred samovoljo drugih, v tem primeru delodajalcev. Dodaja tudi to, da je glavni namen in dolžnost države, da v postopku odloči o prošnji za azil in da zagotovi minimalne standarde sprejema in nastanitve prosilcev za azil, kar je v novem Azilnem domu popolnoma mogoče in izvedljivo. V primeru, da bi se pravica do nastanitve prosilca za azil drugje (na zasebnih naslovih) prenesla v sfero odločanja samega prosilca, potem se postavlja vprašanje 1.: smiselnosti obstoja azilnega organa (za nastanitev) in 2.: Slovenija bi s tem odprla številne možnosti za zlorabe azilnega postopka v druge namene. V skladu z Direktivo Sveta, št. 2003/9/EC z dne 27.1.2003 o določitvi minimalnih standardov za sprejem prosilcev za azil, ki v 2. odstavku 7. člena določa, da država članica lahko odloča o prebivališču prosilcev za azil, če je to v javnem interesu, če gre za vzdrževanje javnega reda in če je to potrebno za hitrejše odločanje in učinkovitejše spremljanje in dostop do prosilcev za azil, o nastanitvi prosilcev za azil odloča ona, ki odločitev prilagaja trenutnim razmeram, zasedenosti azilnega doma in drugim dejavnikom. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrže tožbo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Tožniki v odgovoru na pritožbo ponavljajo svoje tožbene navedbe in še dodajajo: Vsa stališča, kot jih navaja tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo je že navajala poprej, tudi v odgovoru na tožbo, oni pa so na vsa ta stališča že odgovorili, predvsem pa so bila zavrnjena z izpodbijano sodbo. Pritožba tožene stranke bi bila smiselna, če bi zmogla navesti kakršnekoli relevantne argumente zoper izpodbijano sodbo in njeno obrazložitev, ne pa zgolj ponavljati z izpodbijano sodbo že zavrnjeno argumentacijo. V obrazložitvi pritožbe je zapisana celo očitna neresnica, da je tožena stranka "z izpodbijanim dopisom tožečo stranko le pozvala oziroma povabila, naj se zglasi v Azilnem domu, kjer ji bo ..... zagotovljena oskrba in nastanitev". Tovrstno sprenevedanje seveda ne potrebuje posebnega komentarja. Edina novost v pritožbi tožene stranke je ta, saj zopet popolnoma v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi pravicami prosilcev za azil zatrjuje, da "naslov prebivališča prosilcem za azil izhaja iz izkaznice prosilca za azil". Trditev je tudi z vidika logike nesmiselna, saj je v resnici prav obratno: ne izhaja naslov prebivališča iz izkaznice, ampak morajo podatki v izkaznici odražati dejansko zakonito stanje, torej navajati naslov, ki si ga je prizadeti že poprej sam izbral in zakonito prijavil. Seveda ima tudi izkaznica prosilca za azil naravo pravnega akta, zoper katerega je možen upravni spor, in takih upravnih aktov je še mnogo - to pa nima nobene zveze z vprašanjem, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, namreč o pravni naravi odločitve tožene stranke o preklicu odobritve bivanja na zasebnem naslovu. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Ob reševanju pritožbe je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti izpodbijano sodbo in zavreči tožbo.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbi tožnikov in odpraviti navedeni dopis tožene stranke z dne 10.11.2005, saj za odpravo tega dopisa kot upravnega oziroma posamičnega akta ni imelo podlage v ZUS.

Ta dopis po presoji pritožbenega sodišča namreč nima lastnosti upravnega oziroma posamičnega akta po določbah 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena ZUS. S tem dopisom po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka namreč ni odločala o kakršnikoli pravici ali obveznosti tožnikov. Zato ga tudi ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu po navedenih določbah ZUS in terjati od tožene stranke naj, po njegovi odpravi, izda o tem upravni akt po določbah 210., 212., 213. in 214. člena ZUP. Po mnenju pritožbenega sodišča zahtev tožene stranke v tem dopisu tudi ni mogoče izvršiti, glede na to, kot je že navedeno, nima lastnosti upravnega oziroma posamičnega akta, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali obveznostih tožnikov, in ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tožene stranke na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zavrglo tožbo v skladu s 3. točko 1. odstavka 34. člena ZUS.