19. 4. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Janje Dubović, Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopa Vera Kovačević, odvetnica v Ljubljani, na seji 19. aprila 2023

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (Uradni list RS, št. 48/15) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 38/2021 z dne 6. 10. 2021 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 2425/2018 z dne 7. 9. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) vložila zahtevo za verifikacijo. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad) je zahtevo zavrgel. V prvem odstavku 11. člena ZNISESČP je določen prekluzivni rok za vložitev zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, in sicer so lahko upravičenci tako zahtevo vložili od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Pritožnica je zahtevo vložila 8. 8. 2018, zato je bila njena vloga prepozna. Pritožnica je vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče zavrnilo.

2.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče glede pravočasnosti pritožničine zahteve prvi odstavek 11. člena ZNISESČP uporabilo ustavnoskladno. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. Sprejelo je stališče, da je rok, določen v 11. členu ZNISESČP, skladen z zahtevami Ustave. Ocenilo je, da je 25-mesečni rok, v katerem so upravičenci imeli možnost vložiti zahtevo za verifikacijo, dovolj dolg in primeren tudi ob upoštevanju, da večina upravičencev ne biva v Republiki Sloveniji in da so upravičenci večinoma starejše osebe. Upoštevalo je, da je rok začel teči šele pet mesecev po objavi zakona v Uradnem listu RS in da so bili zakonski pogoji za vložitev zahteve za verifikacijo, vključno z rokom, objavljeni tudi v tiskanih medijih v Bosni in Hercegovini, Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Hrvaški. Sprejelo je stališče, da vlaganje zahteve ni bilo povezano z obsežnim zbiranjem dokazov ali z obsežnim argumentiranjem zahtevka. Obrazec in navodila za vložitev zahteve naj bi bila pripravljena na dvojezičnem obrazcu. Navedlo je tudi, da pridobitev ustrezne dokumentacije, s katero se dokazuje pravno nasledstvo, ne more biti ovira za pravočasno vložitev vloge. Vlagatelji imajo namreč možnost dopolnjevanja nepopolne vloge in s tem tudi možnost doseči podaljšanje roka.

3.Pritožnica zatrjuje, da sta Vrhovno in Upravno sodišče kršila 2., 5., 14., 22., 23., 25. in 33. člen Ustave ter 6. in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člen Prvega protokola k EKČP. Pritožnica zatrjuje, da je prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, na katerem temelji odločitev Vrhovnega sodišča, v neskladju z Ustavo. Trdi, da je protiustavnost zakonske ureditve zatrjevala že v tožbi in reviziji. Stališče Vrhovnega sodišča, da je sporni rok razumen, naj bi bilo v neskladju z zgoraj navedenimi določbami Ustave. Meni, da je 25-mesečni rok prekratek, ker naj zakonodajalec ne bi upošteval specifičnih okoliščin, v katerih so upravičenci za verifikacijo deviznih vlog. Navaja, da gre za starejše osebe, ki so večinoma neuke. Navedene osebe naj ne bi bile seznanjene z uporabo svetovnega spleta ali z uporabo računalnika. Poudarja, da gre za osebe, ki ne živijo v Republiki Sloveniji in niti ne živijo v državah bivše Jugoslavije, temveč živijo v številnih državah v Evropi. Zakonodajalec bi moral upoštevati, da so navedene osebe na izplačilo čakale že več kot desetletje in da je prišlo zaradi vojne do uničenja dokumentacije in arhivov. Meni, da je bila priprava zahtevka za verifikacijo zahtevna in da zbiranje dokumentacije ni bilo enostavno. Upoštevati naj bi bilo tudi treba, da so številni upravičenci že umrli in je bilo zato treba dokazovati tudi pravno nasledstvo. Zato naj bi določitev roka za vložitev zahteve za verifikacijo bila v nasprotju z namenom ureditve, in sicer zahtevati verifikacijo neizplačane devizne vloge in odpraviti ugotovljene kršitve človekovih pravic. Neupoštevanje položaja upravičencev naj bi pomenilo kršitev načela enakosti. Pritožnica poudarja, da iz sklepov ESČP v zadevah Vehbija Hodžić proti Sloveniji z dne 4. 7. 2017 in Stojan Željković proti Sloveniji z dne 5. 9. 2017 ne izhaja, da bi ESČP rok za vložitev zahteve za verifikacijo že ocenilo kot skladnega z zahtevami iz sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi.

4.Pritožnica je vložila tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP. Zatrjuje, da je izpodbijana določba v neskladju z 2., 5., 14., 22., 23., 25. in 33. členom Ustave ter 6. in 13. členom EKČP ter 1. členom Prvega protokola k EKČP. Pobudnica pravni interes utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo. Pobudnica v pobudi protiustavnost izpodbijane odločbe utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je navedla že v ustavni pritožbi.

B. – I.

5.V skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je pravni interes za vložitev pobude za oceno ustavnosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

6.Izpodbijana zakonska določba ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). V postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem je pobudnica zatrjevala protiustavnost prvega odstavka 11. člena ZNISESČP iz razlogov, ki jih navaja v pobudi, in Upravnemu sodišču predlagala, naj z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. S predlogom ni uspela. Zoper sodni odločbi, ki temeljita na izpodbijani zakonski določbi, je pobudnica vložila ustavno pritožbo in hkrati pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 11. člena ZNISESČP. Pobudnica je torej ravnala v skladu s stališči Ustavnega sodišča iz sklepa št. U-I-275/07. Pobudničin pravni interes za odločitev o ustavnosti zakona je neposredno povezan z vloženo ustavno pritožbo, s katero se lahko uveljavljajo le kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.[1]

7.Pobudnica med drugim uveljavlja tudi neskladnost zakonske ureditve z 2. in 5. členom Ustave, ki pa ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da lahko pobudnik s pobudo uveljavlja tudi protiustavnosti, ki se ne nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine, ampak zahtevajo oceno ustavnosti zakonskih določb z vidika njihove skladnosti z ustavnimi načeli ali z drugimi določbami Ustave. Zato pravni interes pobudnice ni omejen le na zatrjevanje protiustavnosti z vidika tistih določb Ustave, s katerimi se neposredno urejajo človekove pravice, temveč lahko pobudnica v primerih, ko skupaj s pobudo vloži tudi ustavno pritožbo, s pobudo uveljavlja vsakršno protiustavnost zakonske ureditve.[2] Glede na navedeno je pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP podan.

B. – II.

8.ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 6. 11. 2012 (v nadaljevanju sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi) v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog (prvi odstavek 1. člena ZNISESČP). Zakonodajalec je v II. poglavju ZNISESČP uredil postopek verifikacije stare devizne vloge. V prvem odstavku 11. člena ZNISESČP je določen rok, v katerem so upravičenci lahko vložili zahtevo za verifikacijo. Upravičenci so zahtevo za verifikacijo lahko vložili od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Iz navedenega izhaja, da je zakonodajalec določil 25-mesečni rok, v katerem so upravičenci lahko vložili zahtevo za verifikacijo.

9.Rok, določen v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP, je prekluziven, zakonski in materialen rok.[4] Zamuda materialnega prekluzivnega roka pomeni, da pravica s potekom roka preneha ipso iure. Za materialne roke ne prideta v poštev vrnitev v prejšnje stanje in podaljšanje roka, na te roke pa tudi ne vplivajo mirovanje in prekinitev postopka ter nastop sodnih počitnic.[5] Iz navedenega izhaja, da zamuda roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP povzroči, da upravičenci iz ZNISESČP izgubijo pravico vložiti zahtevo za verifikacijo devizne vloge in s tem posledično možnost izplačila stare devizne vloge.

10.Pobudnica zatrjuje, da je prvi odstavek 11. člena ZNISESČP v neskladju z 2., 5., 14., 22., 23., 25. in 33. členom Ustave ter 6. in 13. členom EKČP in 1. členom Prvega protokola k EKČP, ker je zakonodajalec določil prekratek rok za vložitev zahteve za verifikacijo.

11.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da Ustavno sodišče očitke o protiustavnosti rokov, v katerih lahko posamezniki uveljavljajo svoje pravice, presoja z vidika načela pravne države (2. člen Ustave).[6]

12.Ustavno sodišče pa mora upoštevati, da je ESČP v zadevi Ališić in drugi že sprejelo stališče, da stare devizne vloge pomenijo premoženje, varovano s 1. členom Prvega protokola k EKČP.[7] Zato je treba šteti, da stare devizne vloge pomenijo tudi premoženje, ki ga varuje 33. člen Ustave. S pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave se namreč ne varuje le lastninska pravica, kot je opredeljena v civilnem pravu, temveč vsi pravni položaji, ki imajo za posameznika podobno kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ki mu omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju ter s tem svobodno in odgovorno oblikovanje lastne usode.[9] Ustavno sodišče mora pri razlagi pravice do zasebne lastnine upoštevati sodno prakso ESČP. ESČP je sprejelo stališče, da so del pravice do mirnega uživanja premoženja tudi postopkovna jamstva, ki naj nudijo zaščito pred arbitrarnim posegom javne oblasti; posameznik ali organizacija morata imeti možnost učinkovitega izpodbijanja ukrepov, ki posegajo v premoženje.[10] Zakonska ureditev, ki določa pogoje za pridobitev izplačila stare devizne vloge, vključno z rokom za vložitev zahteve za verifikacijo, torej sega tudi na področje varovanja pravice do zasebne lastnine.[11]

13.Glede na navedeno bo Ustavno sodišče očitke pobudnice o protiustavnosti prekluzivnega roka za vložitev zahteve za verifikacijo stare devizne vloge presojalo z vidika načela pravne države in pravice do zasebne lastnine. Ker je vsebina 1. člena Prvega protokola k EKČP, ki vključuje tudi postopkovna jamstva, zajeta v 33. členu Ustave, bo Ustavno sodišče očitke pobudnice o neskladju izpodbijane ureditve 1. členom Prvega protokola k EKČP in 6. ter 13. členom EKČP presojalo v okviru 2. in 33. člena Ustave.

14.Iz ustavnosodne presoje izhaja, da določitev prekluzivnega roka sama po sebi ni v neskladju z Ustavo.[12] Upravičenci do določene pravice ne smejo biti pasivni in morajo poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. Prekluzivni roki služijo zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih, kar je v interesu strank, pa tudi v interesu učinkovitega pravnega varstva v celoti. Za kršitev načela pravne države oziroma pravice do zasebne lastnine, če je sporni rok povezan z uveljavljanjem lastninske pravice, bi šlo, če bi bil zakonsko določeni prekluzivni rok pretirano kratek ali če iz zakonske norme ne bi bil jasno razviden njegov učinek (izguba pravice).[13] Tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da obstoj rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP. Z določitvijo rokov se zagotavlja pravna varnost in se preprečuje, da bi se morali pristojni organi, ki odločajo o pravicah, izrekati o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov.[14]

15.Zakonodajalec ima zelo široko polje presoje pri določanju pogojev za uveljavljanje posameznih pravic, vključno z rokom. Zakonska ureditev, ki je skladna z načeli pravne države, mora temeljiti na razumnih razlogih in ne sme učinkovati v nasprotju s temeljnim namenom zakona, ki ureja uresničevanje posamezne pravice.[15] Iz ustavnosodne presoje izhaja, da mora zakonodajalec pri določitvi prekluzivnega roka upoštevati, ali so upravičenci lahko pričakovali, da bo uveljavljanje njihove zahteve omejeno z rokom. Poleg navedenega mora upoštevati morebitno časovno oddaljenost dogodkov, iz katerih izhajajo upravičenja, ter posebne okoliščine upravičencev. Zakonodajalec mora pri določanju prekluzivnega roka upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičencem lahko onemogočale pravočasno vložitev vloge. Zakonodajalec mora upoštevati možnosti upravičencev, da se seznanijo z zakonsko ureditvijo.[16] Pri določitvi dolžine prekluzivnega roka mora zagotoviti, da upravičencem ne bi bila nesorazmerno otežena možnost vlaganja zahtevkov oziroma da rok ne bi bil tako nesorazmerno kratek, da bi onemogočal učinkovito varstvo pravic.

16.Ustavno sodišče mora pri presoji upoštevati stališča ESČP iz sodbe v zadevi Ališić in drugi. Iz navedene sodbe izhaja, da je bila Republiki Sloveniji naložena obveznost sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembo zakonodaje, da bi bila upravičencem zagotovljena možnost izplačila stare devizne vloge (146. točka obrazložitve). ESČP je sprejelo stališče, da bodo morali upravičenci izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila Republika Slovenija, upravičencem pa mora biti zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitve v verifikacijskem postopku (148. točka obrazložitve). ESČP je še navedlo, da zahteve ne smejo biti zavrnjene zgolj zato, ker ne bi bilo mogoče predložiti izvirnikov pogodb ali hranilnih knjižic. Iz navedenih stališč ESČP ni mogoče zaključiti, da zakonodajalec ne bi smel določiti prekluzivnega roka za vložitev zahteve za verifikacijo stare devizne vloge. Držijo sicer navedbe pobudnice, da se ESČP v sklepih v zadevah Vehbija Hodžić proti Sloveniji in Stojan Željković proti Sloveniji ni izrecno opredelilo do skladnosti prekluzivnega roka z zahtevami EKČP. Vendar pa je ESČP sprejelo stališče, da je cilj sklepa v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji oceniti morebitno združljivost domače poplačilne sheme z načeli iz sodbe v zadevi Ališić in drugi ter s splošnimi načeli o razpoložljivosti in učinkovitosti notranjih pravnih sredstev.[17] ESČP je ocenilo, da zahteva za verifikacijo stare devizne vloge ni očitno neučinkovito pravno sredstvo, pri tem pa je upoštevalo, da je mogoče zahtevo vložiti do 31. 12. 2017.[18] Zato je mogoče sklepati, da ESČP navedenega roka ni ocenilo za očitno spornega ali prekratkega.

17.Sodba ESČP je bila sprejeta 16. 7. 2014, kar pomeni, da so lahko imetniki starih deviznih vlog od izdaje sodbe ESČP dalje (kar je skoraj tri leta in pol pred potekom roka) pričakovali, da bodo imeli možnost uveljavljanja svojih pravic za izplačilo starih deviznih vlog v posebnem postopku in da bodo pri tem morali izpolniti zakonske pogoje, vključno z rokom za vložitev vloge. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi bila določitev roka nepričakovana ali nepredvidljiva v smislu odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-14/00, na katero se sklicuje pobudnica.

18.Ustavno sodišče tudi ne more slediti navedbam pobudnice, da zakonodajalec ni upošteval, da večina upravičencev biva izven ozemlja Republike Slovenije. Iz 8. člena ZNISESČP izhaja, da je moralo ministrstvo, pristojno za finance, objaviti javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo v še najmanj dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na celotnem območju Bosne in Hercegovine oziroma Republike Hrvaške. Iz ugotovitev Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je bil takšen poziv objavljen tudi v dnevnem časopisu v Zvezni republiki Nemčiji. Z obvezno objavo v sredstvih javnega obveščanja z najširšim možnim dosegom in ne le z objavo na spletnih straneh pristojnega ministrstva je zakonodajalec upošteval tudi osebne okoliščine upravičencev, ki zaradi starosti morebiti ne znajo uporabljati svetovnega spleta.

19.ZNISESČP je bil v Uradnem listu objavljen 30. 6. 2015 in je začel veljati 4. 7. 2015. Rok za vložitev zahteve za verifikacijo je začel teči šele 1. 12. 2015, torej pet mesecev po objavi v Uradnem listu RS. To pa pomeni, da so bili upravičenci z dolžino roka in njegovo naravo (prekluzivnega zakonskega roka) lahko seznanjeni 30 mesecev pred potekom roka. S tem je zakonodajalec določil bistveno daljše roke kot v zakonskih ureditvah, ki jih je Ustavno sodišče spoznalo za neskladne z Ustavo.[19]

20.Iz drugega in tretjega odstavka 10. člena ZNISESČP,[20] ki vsebujeta sestavine zahteve za verifikacijo in njene priloge, izhaja, da priprava navedene vloge ni bila povezana s pripravo obsežne argumentirane obrazložitve ali z obsežnim zbiranjem dokazov. Upravičenci niso bili dolžni prilagati izvirnikov dokumentov. Iz 9. člena ZNISESČP tudi izhaja, da je bilo pri pridobivanju podatkov zagotovljeno sodelovanje med družbo Ljubljanska banka d. d. Ljubljana in Skladom. Zato ni mogoče slediti navedbam pobudnice, da je bila priprava zahteve za verifikacijo zahtevna in da 25-mesečni rok sploh ne bi omogočal pravočasne vlozitve zahteve.

21.Pobudnica prav tako trdi, da so številni upravičenci že umrli in je bilo zato treba dokazati pravno nasledstvo. V primerih, ko navedeni postopki niso bili končani pred potekom prekluzivnega roka iz ZNISESČP, pa naj bi bila upravičencem onemogočena vložitev zahteve. Pobudnica s temi navedbami ne more utemeljiti neprimernosti prekluzivnega roka. Izpodbijana določba namreč določa rok za vložitev zahteve za verifikacijo. S potekom tega roka ugasne pravica vložiti zahtevo za verifikacijo, ne pa možnost kasnejšega dopolnjevanja pravočasno vložene zahteve z listinami oziroma s podatki, ki naj bi izkazali utemeljenost zahteve.[21]

22.Ob upoštevanju, da postopek verifikacije in priprava zahteve za verifikacijo nista bila zapletena, da so upravičenci lahko pričakovali, da bo vlaganje zahtev omejeno z rokom, da so bili 30 mesecev pred potekom roka lahko seznanjeni z njegovo dolžino in naravo, da pogoji za vložitev zahteve niso bili objavljeni le v Uradnem listu RS, temveč tudi v tiskanih medijih v državah, v katerih prebiva največ upravičencev, ni mogoče slediti trditvam pritožnice, da je 25-mesečni rok, ki ga določa prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, tako kratek, da nesorazmerno otežuje možnost vlaganja zahtevkov za verifikacijo. Zato so očitki pobudnice o kršitvi načela pravne države in pravice do zasebne lastnine očitno neutemeljeni.

23.Pobudnica nadalje zatrjuje, da je prvi odstavek 11. člena ZNISESČP v neskladju s 23. in 25. členom Ustave. Prvi odstavek 23. člena Ustave varuje pravico do sodnega varstva, 25. člen Ustave pa varuje pravico do pravnega sredstva. Prvi odstavek 11. člena ZNISESČP določa materialni rok, v katerem lahko posameznik uveljavlja zakonsko pravico do verifikacije stare devizne vloge. Z določitvijo roka za vložitev zahteve za verifikacijo ni omejena pravica posameznika, da zahteva sodno varstvo svojih pravic ali vloži pravno sredstvo zoper odločitve Sklada. Zato izpodbijana zakonska določba niti ne sega na področje, ki ga navedeni pravici varujeta. Glede na navedeno so tudi očitki pobudnice o neskladnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP s 23. in 25. členom Ustave očitno neutemeljeni.

24.Pobudnica še zatrjuje, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s 5. členom, drugim odstavkom 14. člena in 22. členom Ustave. Pobudnica ni navedla nobenih posebnih razlogov, s katerimi bi utemeljila protiustavnost izpodbijane zakonske ureditve s 5. in 22. členom Ustave. Prav tako pobudnica le pavšalno trdi, da gre za kršitev načela enakosti, pri tem pa ne opredeli položajev, ki naj bi se med seboj primerjali, ne pojasni, zakaj naj bi bili primerljivi položaji glede na naravo stvari v bistvenem enaki in zakaj niso podani razumni razlogi za različno obravnavo. Glede na navedeno Ustavno sodišče teh očitkov niti ne more presoditi.

25.Ker so očitki pritožnice o protiustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP očitno neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo (1. točka izreka).

B. – III.

26.Ker se ustavna pritožba opira na enake argumente kot pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, Ustavno sodišče pa je že presodilo, da so očitki v pobudi neutemeljeni, so iz enakih razlogov neutemeljeni tudi očitki v ustavni pritožbi. Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

27.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik dr. Rok Čeferin je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Accetto in sodnica Kogovšek Šalamon, ki sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-185/10, Up-1409/10 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 23/12, in OdlUS XIX, 33), 12. točka obrazložitve.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-185/10, Up-1409/10, 13. do 15. točka obrazložitve.

[3]Glej tudi Predlog zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 z dne 2. 6. 2015 – nujni postopek – EPA 557-VII, str. 3.

[4]Materialni roki so tisti roki, ki jih določa materialno pravo. Zakonski roki so tisti roki, ki so določeni z zakonom. Prekluzivn rok je rok, pri katerem procesnega dejanja po njegovem poteku ni več mogoče opraviti (Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 453–454).

[5]A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), citirano delo, str. 454.

[6]Primerjaj z odločbami Ustavnega sodišča št. U-I-14/00 z dne 7. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01, in OdlUS IX, 286, 10. točka obrazložitve, št. U-I-27/02 z dne 9. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 47/02, in OdlUS XI, 72, 8. točka obrazložitve in št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24, 34. točka obrazložitve.

[7]Glej 80. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in drugi z dne 6. 7. 2014.

[8]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1201/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 117/07, in OdlUS XVI, 116), 7. točka obrazložitve.

[9]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-770/06 z dne 27. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09), 4. točka obrazložitve, in J. Zobec v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 451–454.

[10]Glej sodbi ESČP v zadevi Jokela proti Finski z dne 21. 5. 2002, 45. točka obrazložitve in Pintar in drugi proti Sloveniji z dne 14. 9. 2021, 97. točko obrazložitve. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/21 z dne 26. 5. 2022 (Uradni list RS, 81/22), 16. točka obrazložitve.

[11]Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi J. A. Pye (Oxford) ltd in J. A. Pye (Oxford) Land ltd proti Združenem kraljestvu z dne 30. 8. 2007, 58. do 63. točka obrazložitve in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/21, 16. in 18. točka obrazložitve.

[12]Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-273/05 z dne 15. 12. 2005, 2. točka obrazložitve in št. U-I-268/07, Up-3215/07 z dne 13. 3. 2008, 2. točka obrazložitve. Primerjaj tudi s sklepom št. Up-549/02 z dne 3. 6. 2004 (Uradni list RS, št. 65/04, in OdlUS XIII, 92), 5. točka obrazložitve in odločbo št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 38. točka obrazložitve.

[13]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-268/00 z dne 21. 5. 2002, 3. točka obrazložitve.

[14]Primerjaj sodbe ESČP v zadevah Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014.

[15]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-14/00, 10. točka obrazložitve.

[16]Glej odločbo št. U-I-246/02, 34. točka obrazložitve.

[17]Glej sklep ESČP v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, 15. točka obrazložitve.

[18]Glej sklepa ESČP v zadevi Vehbija Hodžić proti Sloveniji, 18. in 21. točka obrazložitve, in Stojan Željković proti Sloveniji, 16. točka obrazložitve.

[19]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-14/00, 7. točka obrazložitve, in št. U-I-246/02, 32. točka obrazložitve.

Drugi in tretji odsatvek10. člena ZNISESČP določata:

(2) Zahteva mora vsebovati: - podatke o upravičencu, in sicer osebno ime, datum in kraj rojstva, naslov stalnega prebivališča upravičenca oziroma naziv in sedež ter identifikacijsko številko upravičenca, ki jo za potrebe uporabe v pravnem prometu ali izkazovanja istovetnosti pred uradnimi organi določajo zakoni države njegovega državljanstva oziroma sedeža; - osebno ime in naslov stalnega prebivališča morebitnega zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca upravičenca; - podatke o neizplačani stari devizni vlogi; - v primeru pridobitve terjatve z dedovanjem, navedbo pravnega prednika in podlage za dedovanje; - naslov za vročanje, če ni enak naslovu stalnega prebivališča upravičenca; - podpis upravičenca. (3) Zahtevi se priložijo: - listine o neizplačani stari devizni vlogi (izvirnik ali kopija devizne hranilne knjižice ali pogodbe o depozitu ali druge listine, ki izkazujejo obstoj in višino terjatve); - kopija osebnega dokumenta upravičenca; - pooblastilo ali drug posamičen akt, ki daje podlago za zastopanje, če upravičenec vlaga zahtevo po zakonitem zastopniku ali pooblaščencu; - pravni akt, ki je podlaga za pravno nasledstvo; - dokazilo o imetniku in številki transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge; - pisna izjava upravičenca s prevzemom materialne in kazenske odgovornosti, da neizplačana stara devizna vloga ni bila prenesena na drugo osebo.

[21]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-273/05 z dne 15. 12. 2005, 2. točka obrazložitve.

U-I-39/22-9 Up-16/22-13 10. 5. 2023

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNIKA DR. MATEJA ACCETTA

K SKLEPU ŠT. U-I-39/22,

Up-16/22

Z DNE 19. 4. 2023

Z razlogovanjem v pričujočem sklepu oziroma zlasti vsebinskim zaključkom, ki ga sporoča njegova obrazložitev, soglašam: prvi odstavek 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP) ni v neskladju z Ustavo. Vendar pa drugače od presoje spoštovanih kolegov po moji presoji (vsi) očitki niso tako očitno neutemeljeni, da narekujejo zavrnitev pobude. V odločbi št. U-I-189/21 je Ustavno sodišče poudarilo, da je prekluzivni rok 30 dni za začetek pravde na nedopustnost izvršbe na premičnine iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju pomenil poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave,[1] že pred tem pa tudi, da določitev prekluzivnega roka za sprožitev sodnega varstva pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki je ustavno dopusten pod določenimi pogoji.[2] Ustavno sodišče se do ustavnosti prvega odstavka 11. člena ZNISESČP še ni opredelilo, pričujoča zadeva pa to vprašanje po moji presoji odpira na upošteven način, kar bi terjalo sprejem zadeve v obravnavo in pripravo vsebinske odločbe. Zato sklepa, s katerim se pobuda zavrne kot očitno neutemeljena, ustavna pritožba pa ne sprejme, sam nisem mogel podpreti, pa čeprav sicer, kot že rečeno, pritrjujem vsebinskemu zaključku iz njegove obrazložitve.

dr. Matej Accetto

[1]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/21 z dne 26. 5. 2022 (Uradni list RS, št. 81/22), 17.–18. točka obrazložitve.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 38. točka obrazložitve, ki se sklicuje še na sklep Ustavnega sodišča št. Up-549/02 z dne 3. 6. 2004 (Uradni list RS, št. 65/04, in OdlUS XIII, 92).

K SKLEPU ŠT. U-I-39/22, Up-16/22 Z DNE 19. 4. 2023

Primernost dolžine roka za odpravo posledic kršitev človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave

1.Pobudnica v obravnavani zadevi je na podlagi Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) vložila zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge, ki jo je imel njen prednik na računu nekdanje Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad) je zahtevo zavrgel. V prvem odstavku 11. člena ZNISESČP je določen prekluzivni rok za vložitev zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, in sicer so lahko upravičenci zahtevo vložili od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Pobudnica je zahtevo vložila 8. 8. 2018, zato je bila njena vloga zavržena kot prepozna.

2.V zadevi se je postavilo vprašanje primernosti dolžine roka, ki je bil opredeljen v ZNISESČP za namen poprave krivice, ugotovljene s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Ališić.[1] S to sodbo je ESČP spoznalo Slovenijo in Srbijo za odgovorni za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. ESČP je v sodbi ugotovilo, da se položaj pritožnikov nanaša na sistemski problem ter da posledic krivic, ki so jih utrpeli, ni mogoče odpraviti le s plačilom škode konkretnim pritožnikom pred ESČP, pač pa je treba v enem letu od izdaje te sodbe sprejeti sistemske ukrepe, ki bodo omogočili vsem osebam v enakem položaju, kot so pritožniki, povračilo njihovih izgubljenih deviznih vlog.[2] V ta namen je bil v Sloveniji sprejet ZNISESČP, v njem pa je bil določen 25-mesečni rok, v katerem so prizadeti posamezniki lahko vložili vloge za verifikacijo svojih deviznih vlog. Ta rok je začel teči pet mesecev po začetku veljavnosti zakona.

3.Pobudnica je zatrjevala, med drugim, da je tako določen rok prekratek ter da prvi odstavek 11. člena ZNISESČP, v katerem je ta rok določen, krši načelo pravne države in pravico do zasebne lastnine. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da so očitki pobudnice o kršitvi načela pravne države iz 2. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz prvega člena Prvega protokola k EKČP očitno neutemeljeni. Stališče je obrazloženo s tem, da postopek verifikacije deviznih vlog in priprava zahteve za verifikacijo nista bila zapletena, da so upravičenci lahko pričakovali, da bo vlaganje zahtev omejeno z rokom, da so bili 30 mesecev pred potekom roka lahko seznanjeni z njegovo dolžino in narav in da pogoji za vložitev zahteve niso bili objavljeni le v Uradnem listu Republike Slovenije, temveč tudi v tiskanih medijih v državah, v katerih prebiva največ upravičencev. Zato naj bi bila pritožba očitno neutemeljena.

4.Ne morem se strinjati s stališčem, da je pritožba pobudnice očitno neutemeljena. Pobudnica je svoje okoliščine zamude roka prepričljivo pojasnila. Navedla je, da živi in dela v Nemčiji, kjer v medijih ni zasledila objav v zvezi s sprejetjem zakona. S tem, da je bil postavljen rok za verifikacijo vlog, se je seznanila šele leta 2018, ko jo je ob obisku sorodnikov, ki ga opravi enkrat letno, o tem obvestila sorodnica. Pobudnica je starejša, prava neuka oseba, po poklicu kuharica, nevešča uporabe računalnika in svetovnega spleta. Pred tem vloge za verifikacijo niti ni mogla vložiti, saj je devizno vlogo dedovala po očetu, sklep o dedovanju, ki se je nanašal na to vlogo, pa je morala šele izposlovati pri sodišču v Mostarju v Bosni in Hercegovini.

5.Položaj pobudnice kaže, da so lahko zamudi roka botrovale mnoge subjektivne in objektivne okoliščine, zaradi katerih je upravičenec do poprave krivic, ugotovljenih s sodbo Ališić, ostal brez možnosti za odpravo posledic kršitev človekovih pravic. Konkretna situacija pobudnice, ki verjetno ni osamljena, kaže na to, da postopek ni bil povsem enostaven za upravičence, še zlasti, če so morali ti izvesti še druge sodne postopke, da so lahko pridobili listine, potrebne za verifikacijo. Vrhovno sodišče je v reviziji v postopku konkretne pobudnice navedlo, da vlaganje zahteve ni bilo povezano z obsežnejšim zbiranjem dokazov in da pridobitev ustrezne dokumentacije, s katero se dokazuje pravno nasledstvo, ne more biti ovira za pravočasno vložitev vloge. S tem se je strinjalo tudi Ustavno sodišče. S tem stališčem pa se sama ne morem strinjati, saj konkretna situacija pobudnice kaže prav nasprotno. Za izpolnitev pogojev za verifikacijo je morala pobudnica izvesti še postopek v državi, ki ni država njenega prebivališča.[3]

6.V zadevi sicer ni mogoče trditi, da je bil postavljeni 25-mesečni rok nerazumno kratek že na prvi pogled. V zadnjih tridesetih letih je zakonodajalec v različnih predpisih določil več tudi krajših rokov za uveljavljanje zahtevkov za popravo krivic (od katerih je nekatere Ustavno sodišče zaradi kratkosti tudi razveljavilo).[4] Če pa ta konkreten rok pogledamo v kontekstu časovnega poteka kršitve in trajanja odpravljanja njenih posledic, pa postane jasno, da je bil postavljeni rok prekratek do te mere, da v njem niso mogli poprave kršitev pravic uveljavljati posamezniki, ki so rok brez svoje krivde zamudili le za nekaj mesecev. Do nezmožnosti dostopanja do deviznih vlog in s tem do odvzema premoženja je prišlo ob razpadu nekdanje Jugoslavije, po letu 1991. Upravičenci so si dve desetletji prizadevali za povrnitev premoženja, a neuspešno, tudi prek sodnih poti na nacionalnih sodiščih. Trajalo je kar 23 let, da je kršitev, ki je države niso bile sposobne popraviti, potrdilo ESČP s sodbo Ališić iz leta 2014. Nato je trajalo leto dni, da je bil sprejet ustrezen zakon v Sloveniji, dokončni, prekluzivni rok pa je potekel 31. 12. 2017. Glede na to, pred koliko leti so upravičenci ostali brez svojega premoženja, kako dolgo je trajalo, da so lahko izčrpali vse sodne poti pred nacionalnimi sodišči, da nacionalne oblasti niso bile pripravljene priznati povzročenih krivic ter da so jih začele odpravljati šele 23 let po izvedenih kršitvah, in še to šele po tem, ko so bile zaradi kršitev obsojene pred nadnacionalnim sodiščem, kaže na to, da je bil rok prekratek. Na to je utemeljeno opozarjala tudi pobudnica. K takšni ugotovitvi me dodatno prepriča dejstvo, da številni upravičenci poprave krivic niso dočakali in da so morali njihovi dediči dokazati pravno nasledstvo, kakor pokaže primer pobudnice. To je zahtevalo dodatne postopke pred pristojnimi organi drugih držav, ti pa prav tako — kakor v Sloveniji — zahtevajo svoj čas.

7.Ne vidim razloga, da trajanje rokov, postavljenih za popravo krivic, ne bi bilo daljše ali celo primerljivo času, ki je bil potreben, da je bila kršitev človekovih pravic ugotovljena ter da je država krivice priznala in sprejela potrebne ukrepe za odpravo posledic teh kršitev. Kakor navaja Ustavno sodišče v tej zadevi, se vsekakor strinjam s tem, da postavitev rokov sama po sebi ni nezdružljiva z Ustavo in z EKČP. Z določitvijo rokov se zagotavlja pravna varnost in se preprečuje, da bi se morali pristojni organi, ki odločajo o pravicah, izrekati o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa za časovno oddaljenost dogodkov, s katerimi so bile povzročene krivice, niso odgovorni upravičenci, temveč so za to odgovorne države, ki niso kršitev človekovih pravic priznale prej, temveč so se odločile za dolgoletno sodno pravdanje najprej pred nacionalnimi in nato pred mednarodnimi sodišči. Na področju poprave te krivice obstaja občutno nesorazmerje med časom, ki je bil potreben, da so se krivice sploh začele popravljati (23 let), in rokom, ki je bil postavljen v ta namen (dobri dve leti). Rok je bil torej desetkrat krajši od trajanja kršitve. S tega vidika ni videti prav nobenega razloga, da rok za popravo tovrstnih resnih kršitev človekovih pravic ne bi mogel biti tudi bistveno daljši. Le na ta način je mogoče govoriti o doslednem spoštovanju četrtega odstavka 15. člena Ustave, ki (v povezavi s 23. in 25. členom Ustave) zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. V tem primeru je bila pobudnici kršena pravica do premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP oziroma lastninska pravica iz 33. člena Ustave, posledic kršitve te pravice pa pobudnica zaradi kratkega roka nikoli ne bo imela odpravljenih.

8.Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil za odpravo posledic kršitev pravic določen materialni, prekluzivni rok ter da upravičenci v nobenem primeru niso imeli možnosti zahtevati vrnitve v prejšnje stanje ter pojasniti, zakaj zahtevka niso mogli vložiti pravočasno.[5] Soglašam, da upravičenci do določene pravice ne smejo biti pasivni in da morajo poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, kot je navedeno v sklepu Ustavnega sodišča.[6] Vendar pa je njihovo pasivnost treba ocenjevati v kontekstu dolgotrajnosti razreševanja pravnega vprašanja, kakršno je bilo vprašanje nasledstva držav, in njihove več desetletne nepripravljenosti povrnitve premoženja, ki so ga zasegle varčevalcem. V teh okoliščinah upravičencem, med katerimi je tudi pobudnica, ki so zamudili rok za nekaj mesecev, pasivnosti ni dopustno očitati.

9.Menim, da o skladnosti 25-mesečnega roka s 23. in 25. členom Ustave v teh okoliščinah ni mogoče govoriti in da očitki pobudnice niso očitno neutemeljeni. Zato sklepa nisem mogla podpreti.

dr. Neža Kogovšek Šalamon

Sodnica

[1]Sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, z dne 16. 7. 2014.

[2]Glej Predlog zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 z dne 2. 6. 2015 – nujni postopek – EPA 557-VII, str. 3.

[3]Glej 20. in 22. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-39/22, Up-16/22 z dne 19. 4. 2023.

[4]Glej npr. Odločbo o ugotovitvi, da je zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji v neskladju z ustavo (Uradni list RS, št. 36/03).

[5]Prav tam, 9. točka obrazložitve.

[6]Prav tam, 14. točka obrazložitve.