Jedro

ZVVJTO ureja način vračila v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev. Predpisuje tudi sorazmerno razdelitev teh sredstev med končne vlagatelje (fizične in pravne osebe ter lokalne skupnosti), drugih določil o delitvi pa ne vsebuje. Pri delitvi ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koriti s področja upravnega prava, ampak za obligacijsko razmerje med končnimi upravičenci do vrnjenih sredstev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost, da tožniku izplača 915,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2009 dalje do plačila, višji zahtevek (do 3.307,25 EUR s pripadki) pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 259,80 EUR.

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so bile spremembe Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim upravičencem na območju Občine X. uveljavljene retroaktivno. Šele v spremembi pravilnika iz leta 2009, ki je bila uveljavljena potem, ko so bila sredstva že razdeljena, se omenjajo sredstva, ki naj bi jih prejela občina. Razen tega se kot podlaga za te spremembe navaja samo 17. čl. Statuta in 153. čl. Ustave, ne pa Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Ur. list RS 58/2002 s spremembami; v nadaljevanju ZVVJTO). Opozarja, da tožena stranka v postopku vračanja v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev ni priglasila sredstev, ki jih je vložila sama. Tožena stranka bi vrnjena sredstva lahko pridobila le tako, da bi priglasila svoj zahtevek iz tega naslova. Sredstva občanov so bila edina sredstva, ki jih je tožena stranka prejela od SOD-a. Občanom je protizakonito ponudila, da jim izplača ta sredstva s 40 % odbitkom in sicer že preden je sprejela spremembo pravilnika. Tožnik poravnave ni podpisal. Po spremembi pravilnika z dne 18.2.2010 je tožniku izdala odločbo, v kateri tudi po tožniku vložena sredstva zmanjšuje za 40 %. Ponujeno mu je bilo 669,99 EUR. Meni, da sodišče zaradi nezakonitega sprejemanja toženkinega pravilnika in njegove retroaktivnosti ne bi smelo slediti mnenju izvedenca D. M. Tudi izvedenec je ugotovil, da ob izplačilu vlagateljem iz Krajevne skupnosti X. zadnje spremembe pravilnika še niso bile v veljavi. S sprejetjem spremembe pravilnika v letu 2010 je hotela tožena stranka zakonsko pokriti nezakonito zadržanih 40 % sredstev. Nezakonitost pravilnika je ugotovilo Upravno sodišče RS z določbo I U 938/2010, sledilo pa mu je Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 476/2011. V sodbi je zapis, da je toženka s 4. čl. pravilnika presegla okvire, ki jih nalaga zakon. Tudi toženka bi morala izkazati vlaganja svoje pravne prednice, česar pa ni storila. Meni, da je 2. čl. ZVVJTO podlaga, na osnovi katere bi tožena stranka svoj zahtevek lahko vložila. Zaradi nezakonitosti 4. čl. pravilnika je bil uporabljen institut exceptio illegalis. Tudi Vrhovno sodišče v svoji odločbi govori, da je izpodbijani akt nezakonit. Tudi izvedenec je opozoril, da tožena stranka svojega zahtevka ni vložila. Tožnik je pripravil lasten izračun vlaganj bivše Krajevne skupnosti X. iz naslova namenskega samoprispevka. Tudi njegov izračun temelji na bilancah prihodkov in odhodkov bivše krajevne skupnosti X., enako kot izvedenčev, pa se razlikujeta. Meni, da si je tožena stranka prilastila njegova sredstva. Sklicuje se na sodbo VSK Cpg 174/2007. Graja, da je sodišče odločilo zgolj o zahtevku zaradi plačila 3.307,25 EUR, ne pa o zahtevku, da je ničen oz. da se razveljavi tisti del pravilnika, ki se nanaša na zadržanje 40 % sredstev. Zatrjuje nespornost ugotovitve, da je tožnik postavil deset drogov. To potrjujejo vsi dokazi in tudi tožnik v svoji izpovedi. Normativ za postavitev enega droga je 30 ur. Drugim udeležencem, ki so postavili samo en drog, je bilo priznanih 30 ur dela. Tožniku pripada desetkrat več. Graja dokazno oceno tožnikovih navedb v pritožbi z dne 14.12.2009. Iz listine izhaja tudi kaj drugega, kot je ugotovilo sodišče: da je tožnik poskrbel za prehrano za vsa dela, da so bila ta dela in plačila izključno na stroške njegove družine, da je plačal vse račune, da dela niso bila izvajana v skupni akciji, ampak jih je izvedla njegova družina. Tožnik je izpovedal, da je sam postavil deset drogov. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo listino in ni upoštevalo tožnikove izpovedbe. Ker je bilo udeležencev 13, drogov pa 22, od katerih je tožnik postavil 10 drogov, ostali pa 12, bi skupno število ur znašalo 660 in je bilo priznano 300 ur premalo. Če bi šlo za skupno akcijo, bi vsak moral dobiti plačanih 50,76 ur, kar je 660 ur, deljeno s 13. ljudmi. Opozarja, da dokazne ocene o valjancu pri A drogu pod tožnikovo hišo ni.

4. Tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker je bilo dopuščeno zvišanje tožbenega zahtevka iz prvotnih 1.115,00 EUR na 3.307,25 EUR. Z vlogo z dne 9.9.2011 je tožnik na drugi podlagi zahteval 1.413,96 EUR. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo, da gre za spremembo tožbe, ki nima vpliva na postopek v sporu majhne vrednosti. Opozarja na svojo vlogo z dne 21.9.2011, s katero je bila uveljavljana prekluzija. Ker je tožnik z vlogami podajal nove navedbe, so bile kršene procesne določbe. Opozarja, da je tožnik zvišanje utemeljeval s seznamom T., s katerim je od vsega začetka razpolagal. Tožnik je bil vseskozi seznanjen tudi z zakonskimi in podzakonskimi akti. Opozarja na svojo vlogo z dne 3.3.2014, s katero tožniku priznava vložek v višini 569,58 EUR in ne 671,00 EUR. Meni, da bi bilo pri ugotavljanju tožniku pripadajočih sredstev treba odšteti povprečen znesek priključnine in prispevek SIS za območje Krajevne skupnosti X. v višini 526,00 EUR. Takó meni tudi izvedenec, katerega mnenje sodišče sprejema, priljučnine in prispevka pa ne odšteje. Razloge zato označuje za nejasne. Opozarja, da 4. čl. ZVVJTO zmanjšanje vračila predvideva. Trditve, da bi šlo pri plačilu 1.500,00 din za plačilo priključnine, ni podala nobena od strank. Ni bistveno, ali je tožnik ta sredstva priglasil, saj zakon jasno določa, da se priključnina in prispevek SIS odštejeta tudi če nista bila plačana. Da je Državno pravobranilstvo RS znesek priključnine in prispevek odštelo, je razvidno iz vseh poravnav, ki jih je tožena stranka sklenila z Državnim pravobranilstvom RS. Vztraja pri ugovoru zastaranja, ker bi tožnik vračilo vlaganj lahko uveljavljal že z dopolnitvijo tožbe z dne 17.8.2011. Graja odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj s tožbo z dne 17.8.2011 tožnik zahtevka ni postavil, vse nadaljnje navedbe pa sodišče zaradi pravil postopka v sporu majhne vrednosti ne bi smelo upoštevati. Tožnik je zahtevek za plačilo zamudnih obresti podal šele na naroku 10.2.2014, kar je prepozno. Razen tega zahtevek ni določno postavljen, ker začetek obrestovanja ni določno naveden.

O pritožbi tožene stranke

5. S tem, da je dovolilo spremembo tožbe, sodišče prve stopnje procesnih pravil ni kršilo. Sodišče namreč lahko tudi brez soglasja tožene stranke dovoli spremembo sodbe, če meni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (185. čl. ZPP). S spremembo ni prišlo do spremembe stvarne pristojnosti. Res pa je, da ZPP predpisuje posebna procesna pravila(1) za vodenje postopka v sporu, katerega zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Ta procesna pravila sodišče mora uporabiti, če so za njihovo uporabo podani pogoji. Ob vložitvi tožbe (29.4.2010) je bil zahtevek nedoločen. Po tem, ko se je Upravno sodišče RS izreklo za nepristojno za njegovo obravnavanje, je tožnik postavil zahtevek v višini 1.115,00 EUR s pripadki, kar je terjalo izvedbo postopka po pravilih spora majhne vrednosti. Ker pa je tožnik z vlogo z dne 29.7.2013 zahtevek povišal na 3.307,25 EUR s pripadki, je treba pri presoji spornega razmerja uporabiti procesna določila o rednem postopku. Od vložitve te vloge dalje namreč pogojev za uporabo posebnih pravil, ki se uporabljajo v sporih majhne vrednosti, ni več (prvi odstavek 449. čl. ZPP). Ker je namen posebnih, za spor majhne vrednosti predpisanih procesnih pravil ta, da je postopek hiter in učinkovit, tožeča stranka pa zahteva odločitev o zahtevku, katerega vrednost presega 2.000,00 EUR, ni mogoče uporabiti posebnih, zaradi hitrosti in učinkovitosti postopka predvidenih pravil. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila rednega postopka. Relativna bistvena kršitev postopka, ki jo pritožba smiselno zatrjuje, ni bila storjena. Prvi narok, do zaključka katerega sta pravdni stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze (286. čl. ZPP), je bil izveden 10.2.2014. Z zahtevkom pa je mogoče razpolagati do zaključka glavne obravnave.

6. V dvanajsti točki obrazložitve sodišče prve stopnje zavrača zahtevek za povrnitev vlaganj v višini 1.500,00 din in obenem povzema višino denarnega vložka, ki ga tožena stranka priznava. S tem, ko je priznani znesek zapisalo v višini 671,00 EUR, ni napačno povzelo navedb tožene stranke. Ta znesek je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo z dne 28.6.2010. Poleg tega vložka v denarju je tožena stranka priznala tudi tožnikov vložek v materialu (10 drogov po 50,00 DEM, kar znaša 256,00 EUR) in 30 ur dela po 1.500,00 din, kar znaša 188,00 EUR). Skupaj je tožena stranka tožniku priznala vložek v višini 1.115,00 EUR (671,00 + 256,00 + 188,00).

7. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo od tega zneska treba odšteti stroške priključnine in prispevek SIS za območje KS X. v višini 526,00 EUR. V ZVVJTO sta priključnina in prispevek SIS našteta kot dve od postavk, ki se upoštevajo pri vračanju. Osnova za vračilo je vrednost, navedena v listinah, ki dokazujejo pravni posel; višina vračila se izračuna tako, da se od osnove za vračilo med drugim odštejeta tudi priključnina in prispevek SIS, ne glede na to, ali sta bila plačana ali ne (prvi in drugi odstavek 4. čl. ZVVJTO). Toženi stranki, ki je kot investitor telekomunikacijske infrastrukture vračilo uveljavljala in dobila izplačanega, ZVVJTO nalaga obveznost, da ga razdeli med končne upravičence. Njena naloga je bila izdelati in na krajevno običajen način objaviti seznam fizičnih oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci ter vrnjeni znesek razdeliti končnim upravičencem skladno z njihovim vložkom v javno telekomunikacijsko omrežje (6. čl. ZVVJTO). Zakon predvideva sorazmerno delitev, sicer pa načina delitve ne ureja oz. jo determinira le na ta način, da lokalni skupnosti dopušča, da si od vrnjenih sredstev zadrži del, ki je sorazmeren sredstvom, vplačanim iz sredstev samoprispevka. Način delitve oz. način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila je tožena stranka določila s Pravilnikom o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine X. (Ur. list 81/2002, 112/2003, 91/2009 in 17/2010 – v nadaljevanju Pravilnik). Predvidela je izplačilo sorazmerno vložku oz. pogodbi, sklenjeni z njeno pravno prednico, zmanjšano za 40 % (vložki v Krajevni skupnosti X.) oz. 50 % (vložki Krajevni skupnosti Y.). S pravilnikom ni predvidela, da bi se vložek posameznega investitorja zmanjševal (npr. za priključnino ali prispevek SIS). Pritožnik se zato v zvezi z delitvijo neutemeljeno sklicuje na 4. čl. ZVVJTO, saj to določilo ureja način vračila, na pa delitve sredstev med končne vlagatelje. Tudi v izračunu, ki ga je tožena stranka na osnovi Pravilnika sama pripravila, priključnine in prispevki SIS niso odšteti. Tožniku in drugim vlagateljem pripadajoč delež je določen na osnovi v denarju, materialu in delu vloženih sredstev ter zmanjšan za 40 % zaradi vlaganj krajevne skupnosti oz. vplačanega samoprispevka. To je razvidno iz odločbe tožene stranke, s katero je tožniku priznala vračilo 669,00 EUR (odločba št. 386-1/2008-749 z dne 25.1.2010 – dokaza A2) in odločbe župana o zavrnitvi tožnikove pritožbe št. 386-1/2009-773 z dne 29.3.2010 – dokaz A1. Tudi iz seznama upravičencev, ki ga je predložila tožena stranka sama (dokaz B2), je razvidno, da je pred pravdo sledila svojemu Pravilniku in vloženih sredstev vlagateljev za priključnino in prispevek SIS-u ni zmanjševala. Pritožnik torej v nasprotju s pravilnikom in svojim izračunom zagovarja zmanjšanje tožniku pripadajočega dela sredstev za priključnino in prispevke SIS. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo tudi te postavke treba upoštevati pri izračunu tožniku pripadajočega deleža sredstev, ki so bila s stani države vrnjena. Tudi v tem delu torej pritožba tožene stranke ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo, da zahtevek ni zastaran. Zastaranje začne teči prvi dan po tem, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. čl. Obligacijskega zakonika). Na podlagi tretjega odstavka 6. čl. ZVVJTO je bila tožena stranka od države (SOD. d.d.) prejeta sredstva dolžna začeti vračati v roku 30. dni od prejema teh sredstev. Sodišče je ugotovilo, so bila sredstva toženi stranki nakazana v času od 22.12.2008 do 4.5.2009. Ker je tožnik tožbo vložil že 29.4.2010, njegov zahtevek ni zastaran. Tožnik je vse zahtevke podal pred iztekom petletnega splošnega zastaralnega roka (346. čl. ZPP).

9. Plačilo zakonskih zamudnih obresti od prejetega zneska tožnik uveljavlja z na naroku dne 10.2.2014 oblikovanim zahtevkom. Ker tožeča stranka zahtevek lahko postavi ali preoblikuje do zaključka glavne obravnave (prvi odstavek 184. čl. ZPP), je zahtevek pravočasno vložen. Z opredelitvijo, da obresti tečejo od izteka trideset dnevnega roka od toženkinega prejema sredstev, je zahtevek za zakonske zamudne obresti določno postavljen. Glede na to, da je tožena stranka zadnji del vrnjenih sredstev prejela 4.5.2009, se je tridesetdnevni rok, katerem bi morala ta sredstva začeti vračati, iztekel dne 4.6.2009. Tožeča stranka je zato z izplačilom tožniku pripadajočega dela vrnjenih sredstev od tega dne dalje v zamudi.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

11. S Pravilnikom je tožena stranka sledila napotkom zakonodajalca, ki ji je naložil obveznost, da sestavi in objavi seznam oseb, ki nastopajo kot končni upravičenci vračila v javno telekomunikacijsko omrežje vloženih sredstev in ta sredstva vlagateljem razdeli sorazmerno njihovemu vložku (v denarju, materialu in delu), zadrži pa sorazmerni del sredstev, ki ji pripadajo iz naslova namenskih sredstev samoprispevka (6. čl. ZVVJTO). Zaradi tožnikovega nasprotovanja, da tožena stranka zadrži del vrnjenih sredstev, je sodišče prve stopnje preverilo pravilnost rešitve, da tožena stranka zaradi vloženih sredstev samoprispevka zadrži 40 % vrnjenih sredstev. Pri odločanju o tožniku pripadajočem deležu vrnjenih sredstev se je oprlo na ta Pravilnik, ni pa mu nekritično sledilo. Pravilnik namreč ni upravni akt, s katerim bi tožena stranka kot lokalna skupnost odločala o tožnikovih pravicah. Z njim tožena stranka ureja civilno pravno razmerje delitve sredstev, vrnjenih zaradi vložka v javno telekomunikacijsko omrežje, zato pogojev za ugotavljanje njegove zakonitosti ni. Pooblastil za spreminjanje aktov, s katerimi stranke urejajo obligacijska razmerja, sodišče nima. Iz gornjih stališč je razvidno, da je povsem brezpredmetno, katera določila je tožena stranka v uvodnem delu pravilnika navedla kot tista, ki so bila podlaga za izdajo pravilnika. Tudi čas sprejema Pravilnika oz. njegovih sprememb ni bistven; važno je le, da tožnik ni obravnavan neenakopravno z drugimi, česar pa ne zatrjuje.

12. Odločitev, da si je tožena stranka legitimno zadržala 40 % vrnjenih sredstev, do katerih je upravičena zaradi vloženih sredstev samoprispevka, je sodišče prve stopnje utemeljilo v sedemnajsti točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče z argumenti soglaša in se nanje sklicuje. Ocenjuje, da so na ta način vrnjena sredstva razdeljena sorazmerno z vložkom fizičnih oseb na eni strani in vložkom tožene stranke (iz samoprispevka) na drugi strani. Razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo višino po toženi stranki zadržanih sredstev (40 %), pritožnik ne graja. Navaja le, da je tudi on naredil izračun z drugačnim rezultatom. Ta pritožbeni argument ne terja dodatne argumentacije. Pri utemeljevanju toženkinega vložka v javno telekomunikacijsko omrežje se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca D. M., s katerim pritožnik soglaša. 13. Pritožba zavajajoče navaja, da je bila pred Upravnim sodiščem in Vrhovnim sodiščem RS ugotovljena nezakonitost Pravilnika. O (ne)zakonitosti Pravilnika sodišči nista odločali. Za nično je bila razglašena odločba tožene stranke o tožnikovi upravičenosti do povračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, ker je tožena stranka o tožnikovi pravici odločala v upravnem postopku. Odločitev je utemeljena s tem, da tožena stranka ni imela podlage za odločanje in izdajo odločbe v upravnem postopku in ne z (ne)zakonitostjo Pravilnika. Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava.

14. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka sredstev, ki naj bi jih vložila Krajevna skupnost X., ni priglasila ali prijavila v postopku vračanja. Osnova za vračanje so listine, ki dokazujejo pravni posel (prvi odstavek 4. čl. ZVVJTO). Kdo je sredstva za izvedbo pravnih poslov prispeval, v postopku vračanja ni bilo pomembno. Tožena stranka je zahtevek na osnovi zgoraj navedenih listin vložila; ločenega oz. dodatnega zahtevka za vrnitev (lastnih) sredstev ne bi mogla vložiti.

15. Tožnik kot svoj prispevek k financiranju javnega telekomunikacijskega omrežja uveljavlja tudi dne 17.12.1981 plačanih 1.500,00 din. Iz blagajniškega prejemka št. 320/81 (dokaz A 46) je razvidno, da je znesek dne 17.12.1981 prejela Krajevna skupnost X.; kot namen plačila je naveden: prispevek za telefon za stanovanjsko hišo. Za tožnikovo trditev, da je s tem prispeval k stroškom projektiranja javnega kabelskega omrežja, govori dejstvo, da se datum plačila ujema s časom izdelave projekta (Pogodba o projektiranju št. 138/81 iz decembra 1981 z aneksom z dne 24.3.1982) in da je znesek prejela Krajevna skupnost X., ki je bila investitor in organizator izgradnje telefonskega omrežja. Tožnik, zaslišan kot stranka, o namenu plačanega zenska ni izpovedoval. Ker pa je bil tožnik dolžan plačati tudi stroške priključitve in projektiranja svojega lastnega priključka, ni mogoče izključiti, da je tožnik plačal te ali kakšne druge stroške, kar trdi tožena stranka. Tudi na blagajniškem prejemku naveden namen nakazila ne nakazuje na vlaganje v projektiranje ali gradnjo javnega telefonskega omrežja, ampak na prispevek za tožniku lasten telefon ali telefonski priključek. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da tožnik dokaznega bremena, da je bilo plačilo opravljeno zaradi finansiranja javnega telekomunikacijskega omrežja, ni zmogel. Ta znesek zato utemeljeno ni bil upoštevan kot denarni prispevek, vložen v javno telekomunikacijsko omrežje.

16. V ostalem delu je tožnikov denarni vložek nesporen (plačani zneski 70.00,00 din, 75.000,00 din, 80.000,00 din, 70.000,00 din in 500.000,00 din). Med strankama nesporno je, da ta plačila ustrezajo današnji vrednosti 671,00 EUR.

17. Sporen pa je tožnikov prispevek v materialu in delu. Nesporno je tožnik prispeval 10 drogov. Dejstvo, da je tožnik prispeval deset drogov, pa ne izkazuje, da je te drogove tudi sam postavil oz. vložil tudi desetkrat več dela kot drugi krajani vasi X, ki so prispevali po en drog. Ni pa nesporno, kar pritožnik izpostavlja v pritožbi, da je teh deset drogov tožnik tudi sam postavil. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je ugotovilo, da so se jame za drogove kopale in drogovi postavljali v okviru delovne akcije. Tožnik je res izpovedal, da je drogove sam postavil, vendar konkretnih okoliščin postavitve ni opisal, zato je njegova izpoved v tem delu neprepričljiva. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno tožnikovih navedb v pritožbi z dne 14.12.2009 (dokaz A11), kakor jo podaja sodišče prve stopnje. V pritožbi tožnik med drugim navaja „prehrana za vsa dela pri nas doma“, zato tudi ta dokaz kaže, da drogov tožnik ni postavljal v lastni režiji. Svoje družine tožnik v pritožbi ni omenil. Pritožbeno sklepanje iz števila drogov na to, kdo jih je postavil, ne vzdrži kritične presoje. Prepričljiva je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da gre tožniku, enako kot drugim investitorjem iz vasi X, plačilo za 30 ur dela, kar ovrednoteno po tabeli povprečnih cen tipičnih del in materialov znaša 188,00 EUR (1.500,00 din/h). Na podlagi Tabele povprečnih cen tipičnih del in materialov je sodišče prve stopnje drog pravilno ovrednotilo po 16.000,00 din in vrednost desetih drogov na 667,60 EUR.

18. Pritožbeni očitek, da je sodišče odločilo zgolj o zahtevku za plačilo 3.307,25 EUR, ne pa o ostalih zahtevkih, ni utemeljen. Zahtevka za ugotovitev ničnosti in razveljavitev Pravilnika v delu, ki se nanaša na zadržanih 40 % vrnjenih sredstev, tožeča stranka ni postavila. Trditve o nezakonitosti Pravilnika so v vlogah vsebovane, določen zahtevek glede njegove ničnosti ali razveljavitve pa ni bil oblikovan oz. postavljen. Vsebino zahtevanega sodnega varstva opredeli tožeča stranka z zahtevkom – tožbenim petitom. Na ta način uveljavi pravno varstvo, ki ga želi, saj tožbeni petit sodišče dobesedno vnese v sodbo. Določno postavljen zahtevek, ki natančno in konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, pa je pomemben tudi zaradi varstva toženčevega položaja, kajti le tak zahtevek tožencu omogoči, da se brani. Dosledno spoštovanje procesnega pravila o vsebini tožbe (180. čl. ZPP) je nujen pogoj za izvedbo kontradiktornega postopka.

19. Valjanec in njegovo vgradnjo tožnik omenja v vlogi z dne 17.8.2011, naslovljeni tožba (list. št. 61), vendar izrecno navaja, da sredstev zaradi tega materiala in dela ne uveljavlja. V vlogi z dne 10.10.2011 (list. št. 92) omenja in ovrednoti ta material in delo, vendar zahtevka za plačilo ne postavi. Šele z vlogo z dne 29.7.2013 (list. št. 113) je uveljavljal za material cca 50 EUR in 7 ur dela v vrednosti 43,75 EUR. Dokazov, da bi tudi ta sredstva prispeval pri gradnji javnega telekomunikacijskega omrežja, ni podal. Celo sam o teh vlaganjih ni izpovedoval. V svoji izpovedi je potrdil le to, da je tudi zahtevek glede valjanca vložil na občino (list. št. 143). Ker ni izkazano, da bi tožnik tudi ta material in delo vložil v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja, tega vložka sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo pri vrednotenju tožnikovega vložka.

20. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).

(1) Postopek v sporu majhne vrednosti – 442. čl. do 458. čl. Zakona o pravdnem postopku.