Jedro

Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja. Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja. Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja nastanejo neposredno v sferi zastopanega.

Na podlagi izpolnitve po 271. členu OZ tretji načeloma ne pridobi nobenih posebnih pravic in avtomatično ne vstopi v pravni položaj tistega, namesto katerega je izpolnil obveznost. Na podlagi izpolnitve bi zato obveznost ugasnila in bi dolžnik postal prost obveznosti. Ravnanje tretjega pa je smiselno le, kadar utemeljeno pričakuje, da bo z izpolnitvijo namesto dolžnika vstopil v njegov pravni položaj. Pravna temelja za vstop v njegov položaj sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona, kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi.

Sodelovanje dolžnika pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže. Zakonska subrogacija je oblika zakonske cesije, zato je treba izhajati iz smiselne uporabe pravil OZ o pogodbenem odstopu terjatev. V skladu s 1. odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Po tem pravilu se všteva tudi že pretečeni čas zastaranja, zato na upravnika z izpolnitvijo preide dobaviteljeva terjatev skupaj z že pretečenim rokom, ki je potreben za nastop zastaranja.

Obračun dajatev za tekoči mesec brez dvoma tvori zaokrožene izpolnitve, zato jih je treba obravnavati kot občasne terjatve, ki dospevajo mesečno, zanje pa je na podlagi pravila iz 347. člena OZ treba uporabiti triletni zastaralni rok, ki teče od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 100,72 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207541/2012 z dne 28. 12. 2012 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 158,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 do plačila,

II. v preostalem delu navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo in

III. tožeči stranki naložilo, da v 8 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrne 104,51 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa odmeri stroške te pritožbe z zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži pritožbene stroške z obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer izpisa iz poslovne knjige neporavnanih obveznosti na dan 17. 12. 2012 v znesku 158,01 EUR ter za obračunane zakonske zamudne obresti do 19. 12. 2012 v znesku 193,26 EUR. Po ugovoru dolžnika (tožene stranke) je bila zadeva odstopljena pravdnemu sodišču. Tožeča stranka je bila v vtoževanem obdobju na podlagi veljavno sklenjene pogodbe upravnik poslovne stavbe in s tožbo zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja. V zvezi z delitvijo stroškov je bila med lastniki posameznih delov stavbe veljavno sklenjena pogodba o delitvi stroškov, tožena stranka pa je lastnica poslovnega prostora št. 000 v poslovni stavbi na naslovu X. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da vtoževani stroški iz pogodbe o delitvi stroškov niso izvzeti, saj ne sodijo v postavke, navedene v pogodbi o delitvi stroškov. Tožeča stranka je tudi dokazala, da je vtoževane zneske plačala dobaviteljem.

8. Tožeča stranka v pritožbi izrecno napada odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja dela vtoževane terjatve, saj meni, da je odločitev o triletnem zastaralnem roku nezakonita in v nasprotju z obstoječo sodno prakso višjega sodišča. Po stališču pritožnice verzijski zahtevki kot posebna oblika instituta neupravičene obogatitve skladno z določbo 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Posledično mora sodišče v izpodbijani sodbi spremeniti tudi stroškovno odločitev.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami o obstoječi sodni praksi, ki izhaja iz v pritožbi navedenih sodnih odločb, višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča pri odločanju v podobnih primerih, a ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Glede na omejene pritožbene razloge v postopku v sporih majhne vrednosti pa glede na različnost izpodbijanih dejanskih podlag sodb sodišča prve stopnje o ustaljeni sodni praksi višjih sodišč niti ni mogoče govoriti. Materialnopravni zaključki v odločbah višjega sodišča so namreč vezani na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki izvira iz vsakič posebej podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank. Izid sodnega postopka je namreč v mnogo čem odvisen od procesne aktivnosti strank. Z vidika zagotavljanja enotne sodne prakse pa je nezaželena in tudi nedopustna le različna uporaba materialnega prava v istovrstnih primerih, če sodišče razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse posebej ne obrazloži. 10. Stališče sodišča prve stopnje, da tudi za terjatve iz naslova s strani tožeče stranke za toženo stranko založenih obratovalnih stroškov za skupne prostore velja triletni zastaralni rok, je pravilno. Terjatve tožeče stranke je namreč treba obravnavati kot občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ), in pri tem uporabiti pravila o subrogaciji. Zato je bistveno pojasniti razmerja med upravnikom in etažnimi lastniki ter tretjimi osebami - dobavitelji blaga ali storitev.

11. Upravnik je zastopnik etažnih lastnikov v poslih upravljanja (četrti odstavek 118. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih (upravnikovih) pooblastil, zato zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelja (70. člen OZ).(1) Ker upravnik nastopa zgolj kot zastopnik etažnih lastnikov, tretji (dobavitelj blaga ali storitev) nima zahtevka za plačilo teh stroškov zoper upravnika, temveč zoper etažne lastnike, saj pravice in obveznosti zaradi narave neposrednega zastopanja nastanejo neposredno v sferi zastopanega.

12. Vendar je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od vsakogar, ki ima pravni interes, da bi bila obveznost izpolnjena, celo če dolžnik temu nasprotuje (drugi odstavek 271. člena OZ). Na podlagi izpolnitve po 271. členu OZ tretji načeloma ne pridobi nobenih posebnih pravic in avtomatično ne vstopi v pravni položaj tistega, namesto katerega je izpolnil obveznost. Na podlagi izpolnitve bi zato obveznost ugasnila in bi dolžnik postal prost obveznosti.(2) Ravnanje tretjega pa je smiselno le, kadar utemeljeno pričakuje, da bo z izpolnitvijo namesto dolžnika vstopil v njegov pravni položaj. Pravna temelja za vstop v njegov položaj sta bodisi zakon bodisi pogodba. Kadar ima tretji za izpolnitev pravni interes, nanj preidejo vse upnikove pravice že na podlagi zakona (275. člen OZ), kadar pa takšnega pravnega interesa nima, ga je mogoče vzpostaviti na pogodbeni podlagi (274. člen OZ).(3) Sodna praksa je upravnikom v tovrstnih primerih že priznala pravni interes, da plačajo tretjim (dobaviteljem).(4) Ta interes izvira iz težnje, da stavba funkcionira kot celota. Takšno delovanje upravnika predstavlja ravnanje v skladu z interesi etažnih lastnikov (prim. peti odstavek 118. člena SPZ).

13. Posledica izpolnitve tuje obveznosti, za katero ima kdo pravni interes, pa je prehod terjatve z vsemi stranskimi pravicami ob izpolnitvi po samem zakonu (275. člen OZ). Sodelovanje dolžnika pri zakonski subrogaciji ni predvideno, zato se njegov položaj zaradi prenosa terjatve ne sme poslabšati, saj bi sicer nastopil učinek pogodbe v breme tretjega, ki pa tretjega ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ).(5) Zakonska subrogacija je oblika zakonske cesije (cessio legis), zato je treba izhajati iz smiselne uporabe pravil OZ o pogodbenem odstopu terjatev (cesiji).(6) V skladu s prvim odstavkom 421. člena OZ ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik. Po tem pravilu se všteva tudi že pretečeni čas zastaranja, zato na upravnika z izpolnitvijo preide dobaviteljeva terjatev skupaj z že pretečenim rokom, ki je potreben za nastop zastaranja.

14. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka vtožuje neplačane račune za vsak mesec v obdobju od avgusta 2006 do junija 2010. Prav tako ni sporno, da so tretji obračunavali dobavljeno blago in storitve na mesečni osnovi (gl. navedbe tožeče stranke na l. št. 34 in nasl.). Gre za obračun dajatev (plačil dobav blaga ali storitev za potrebe funkcioniranja stavbe v etažni lastnini) za tekoči mesec, ki brez dvoma tvorijo zaokrožene spolnitve,(7) zato jih je treba obravnavati kot občasne terjatve, ki dospevajo mesečno, zanje pa je na podlagi pravila iz 347. člena OZ treba uporabiti triletni zastaralni rok,(8) ki teče od zapadlosti vsake posamezne terjatve. Odločitev sodišča prve stopnje, da so terjatve iz naslova založenih obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja do vključno oktobra 2009 zastarale, je zato zakonita in pravilna.

15. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila strošek za odgovor na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT(9) (in ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 771,27 EUR) 68,80 EUR in znesek 13,76 EUR (20% nagrade) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 100,72 EUR.

(1) Gl. tudi N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 432. (2) M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304. (3) Prim. M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 304. (4) Za kar posebna pogodbena zaveza niti ni (več) potrebna. Gl. npr. VSL I Cpg 1167/2010, ki napotuje na uporabo pravil o zakoniti subrogaciji. Glej tudi VSK Cpg 196/2014. (5) VS RS III Ips 32/2007. (6) M. Juhart v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 309. (7) Ta lastnost kvalificira občasne terjatve. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1164. (8) To velja tudi za občasne terjatve, nastale na podlagi zakona ali podzakonskega akta. Glej npr. VS RS II Ips 80/2014 in VSK Cp 917/2013. (9) V tem postopku se uporablja skladno z 20. členom Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).