Jedro

Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka, in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice za objavo popravka na objavo z naslovom „Nove nezakonitosti regulatorja komunikacij“ z dne 11. 1. 2016 v časniku X, ki ga ureja toženec. Ugotovilo je, da odklonilni razlogi, na katere se je skliceval toženec, niso podani. Tožencu je v posledici takšne odločitve naložilo, da tožnici povrne tudi stroške postopka v višini 1.644,64 EUR s pripadki.

2. Toženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja pri stališču, da je tožnico kot javno agencijo mogoče primerjati z državnim organom, pri čemer to podrobneje obrazloži z sklicevanjem na določila Zakona o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA). Opozarja tudi na to, da tožnica svojo funkcijo izvaja v javnem interesu; da ima vrsto orodij, ki ji omogočajo, da se sliši njen glas in vsebino 33. člen ZJA. Pravico do popravka bi zato tožnica lahko uveljavila le v izjemnem primeru. Konkretni ni tak.

Popravek komentira način izjavljanja in dela poimensko navedenega novinarja na način, ki je žaljiv - za novinarja so žaljive navedbe o „obtožbah“, „neresničnih“, „nepopolnih“ in „zavajajočih“ navedbah. Opozarja na stališča sodne prakse, ki narekujejo stroga merila pri presoji žaljivosti (I Cp 1803/2012) in na posamezne navedbe, za katere je sodna praksa v zadevah II Ips 158/2006, II Cp 1818/2010 ter z njo povezani zadevi II Ips 261/2010, že presodila, da so žaljive.

Nasprotuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v sodbi glede ugovora, da popravek v več konkretno opredeljenih delih ne zanika, niti v bistvenem ne dopolnjuje objavljenih navedb in to podrobno in izčrpno utemeljuje. Povzema posamezne dele popravka in jih primerja z vsebino objavljenega članka, ob tem pa opozarja tudi na sodno prakso.

Meni še, da je popravek nesorazmerno dolg. Besedilo popravka bi bilo treba primerjati le z delom spornega članka, na katerega se popravek neposredno nanaša. Tožnica preveč obsežno povzema članek, posamezne navedbe (na primer glede preklica prve metodologije) pa podaja neizzvano.

3. Pritožba je bila nasprotni stranki vročena v vednost(1).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno pomembna dejstva, postopkovnih kršitev ni zagrešilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da odklonilni razlogi, na katere se je skliceval pritožnik, niso podani. Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so natančni, izčrpni in skladni. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ker pritožnik v pritožbi v tem pogledu ne uveljavlja praktično nobenih novih tehtnih pravnih argumentov, je na večji del pritožbenih očitkov pravilno odgovorjeno že v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovore zato le še dopolnjuje.

Glede ugovora, da tožnica, ki je pravna oseba javnega prava, nima pravice zahtevati objave popravka.

6. Tožnica je javna agencija. Javnih agencij Zakon o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) ne umešča med upravne organe(2), ampak med enega od možnih nosilcev javnih pooblastil. Pri tem je mogoče, da se pooblastilo za opravljanje upravnih nalog, ki jih sicer (lahko) opravljala javna agencija, pod enakimi pogoji podeli tudi drugim osebam javnega prava, posameznikom in pravnim osebam zasebnega prava (primerjaj prvi in drugi odstavek 14. člena ZDU-1). Res je sicer, da je javno agencijo (pa tudi druge nosilce javnih pooblastil) v primerih, ko izvaja upravne naloge, mogoče primerjati z državnim organom(3), vendar pa se od slednjega v nekaterih bistvenih elementih tudi razlikuje. Tako lahko javna agencija opravlja poleg nalog, določenih z zakonom, tudi druge dejavnosti, ki niso povezane z njenim ustanovitvenim namenom oziroma nalogami in se glede veljavnosti pravnih poslov, sklenjenih izven obsega nalog in dejavnosti javne agencije, smiselno uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah (drugi odstavek 32. člena ZJA). Tudi financiranje javnih agencij ni enako kot pri državnih organih. Njihov prihodek sicer predstavljajo tudi sredstva proračuna, vendar so ta sredstva pridobljena na podlagi pogodb, sklenjenih s pristojnimi ministrstvi. Ostala finančna sredstva javne agencije pridobivajo s prodajo blaga in storitev in drugimi prihodki (39. člen ZJA). Že zaradi navedenih razlik je enačenje javne agencije z državnim organom nesprejemljivo.

7. Poleg tega se sporni članek ne nanaša na opravljanje tožničinih nalog, ki bi jih lahko opredelili kot upravne naloge, pač pa na njeno nalogo izračunati, v kakšnem odstotku določen radio pokriva ozemlje Republike Slovenije, kadar to od nje zahteva Ministrstvo za kulturo. Gre nedvomno le za strokovno-tehnično podporo upravnemu organu, ki nato v upravnem postopku odloča o izdaji soglasja pri medijskih prevzemih.

8. Na presojo sodišča prve stopnje, da konkretna zadeva, v kateri je tožnica javna agencija, ni primerljiva z zadevo II Ips 595/2009, ne more vplivati niti opozarjanje na 33. člen ZJA. V tej določbi namreč zakon javni agenciji nalaga zgolj dolžnost obveščanja uporabnikov, ni pa v njej javni agenciji dan poseben položaj v smislu možnosti za komuniciranje z javnostjo, ki bi bile primerljive z možnostmi, ki jih ima na voljo država oziroma državni organi.

Glede žaljivosti popravka

9. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica v popravku večkrat omeni, da je novinar A. A. v članku zapisal neresnične, nepopolne in zavajajoče navedbe. Res je sicer, da bi tožnica lahko oblikovala besedilo popravka drugače (bolj nevtralno in brez navedbe novinarjevega imena), vendar pa tudi konkretno besedilo popravka ni takšno, da bi bilo objektivno žaljivo. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje je bistveno, da je besedilo popravka mogoče razumeti kot zanikanje oziroma bistveno dopolnjevanje novinarjevih navedb v članku, ne pa kot žaljivo obračunavanje z njim oziroma njegovim delom. Besede o obtožbah, neresničnih, nepopolnih in zavajajočih informacijah zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča (tudi ob upoštevanju strogega merila, kaj je žalitev) nimajo takšne negativne (objektivno žaljive) konotacije, kot jim jo skuša pripisati toženec.

10. Zakaj odločbe II Ips 261/2010 (ter nanjo vezana odločba II Cp 1818/2010), nadalje II Ips 217/2012 (in nanjo vezana odločba I Cp 1803/2012) in II Ips 16/3013 s konkretno zadevo niso primerljive, je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Gre za navedbe o novinarjih, ki so bistveno bolj grobe in žaljive kot v tej zadevi. Na podlagi dejstva, da je sodišče v posameznih zadevah določene navedbe (kot celoto) ocenilo za žaljive, pa seveda ni mogoče zaključiti, da je zato žaljiv tudi vsak posamezen izraz, ki je bil uporabljen. V zadevi II Ips 158/2006 je sodišče popravek ocenilo za žaljiv, ker je vseboval (tudi) očitek lažnivosti. Šlo je torej za očitek, da je novinarka zavestno zapisala nekaj, kar ne drži. Takšnega pomena besedam „neresničen“ oziroma „zavajajoč“ ni mogoče pripisati brez dodatnih argumentov, saj je neresničen podatek v obvestilu ali podatek, ki je zavajajoč, lahko zgolj posledica napačnih ali nepopolnih informacij, ki jih ima novinar. Bistveno bolj grobe in žaljive besede so bile uporabljene tudi zadevi II Ips 110/201, v kateri je bilo v popravku zapisano, da je način, ki se ga je poslužil novinar, usmerjen k temu, da z neresničnimi dejstvi oblati dobro ime skupine; da se lahko avtorju brez pomisleka očita kršitev kodeksa novinarske etike; da je nekorektno in žaljivo predstavljal podatke in se posluževal senzacionalističnega pisanja. V zadevi II Ips 576/2009 je bil zahtevek sicer zavrnjen, vendar revizijsko sodišče ni obravnavalo morebitne žaljivosti popravka. Enako velja za zadevo I Cp 1176/2013, v kateri je sodišče zahtevek za objavo popravka zavrnilo zaradi nesorazmerne dolžine.

11. O trditvi, da je tožnica v popravku obračunavala z novinarjem, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 22, zato je očitek o storjeni postopkovni kršitvi neutemeljen.

Glede namena objave popravka in ugovora, da v popravku tožnica ne zanika objavljenih navedb in jih tudi bistveno ne dopolnjuje

12. Toženec v pritožbi opozarja, da je bilo v članku, ki se ukvarja s sporno metodologijo izračuna, stališče toženke, da sta dva različna izračuna nastala zato, ker metodologija za izračun pokritosti po splošnem aktu po mnenju tožnice ni v skladu z zakonom, že objavljeno. Zato objava popravka ne bi bila v skladu z njegovim namenom – audiatur et altera pars. S tem se ni mogoče strinjati. Članek res obravnava sporno metodologijo izračuna, vendar pa je bistven poudarek članka na možnosti, da sta tožnica in njen direktor pri tem ravnala nezakonito. O tožničinem stališču glede tega pa v članku ni nič zapisanega. Je pa zapisano v zahtevanem popravku, v katerem tožnica na ta očitek odgovarja in pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju njeno ravnanje v konkretnem postopku ni bilo nezakonito.

13. Vsebina popravka je opredeljena v četrtem odstavku 26. člena ZMed s popravkom v ožjem smislu, to je zanikanjem oziroma popravljanjem napačnih ali neresničnih navedb v besedilu, in popravkom v širšem smislu, to je z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. V 27. členu ZMed pa je določeno, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Dopustni so le pravopisni popravki pod pogojem, da je prizadeti o njih obveščen in se z njimi strinja.

14. V konkretnem primeru je sporno, ali so deli popravka, ki jih pritožba izpostavlja v točki 12(4), takšni, da ustrezajo odklonitvenemu razlogu iz druge alineje 31. člena ZMed. Pritožbeno sodišče meni da ne in se pri tem sklicuje na razloge, ki jih je v točkah 26 do 33 izpodbijane sodbe navedlo že sodišče prve stopnje. Tem razlogom namreč v celoti pritrjuje in sodbe ne bo obremenjevalo s ponavljanjem. V nadaljevanju pa dodaja le odgovor na tisto, na kar v izpodbijani sodbi še ni bilo odgovorjeno.

15. Drži, da popravek ne predstavlja samostojnega članka in je namenjen predvsem tistim, ki so prebrali sporno obvestilo, vendar pa to ne pomeni, da lahko zato popravek vsebuje zgolj sporno navedbo ter njeno zanikanje ali njeno bistveno dopolnitev. Kakšen mora biti popravek, da bo namen pravice do popravka uresničen, je odvisno od vsakega konkretnega primera. Če naj bi popravek zagotovil to, da se o določeni temi „sliši druga stran“, kar je bistvo pravice do popravka in če naj bi šlo pri novinarskem prispevku in pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen bralcem, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. To je tak, da bo pri bralcih sploh lahko dosegel svoj namen. Ta namen pa bo lahko dosegel le, če bo popravek (dovolj) razumljiv. V konkretnem primeru izpostavljeni povzetki (natančneje navedeni v točki 26 izpodbijane sodbe ter točki 12 pritožbe) zagotavljajo točno to. Bistveno je zato, ali popravek (vsebinsko razumljivo) zanika oziroma bistveno dopolnjuje osnovna (bistvena) sporočila v obvestilu. Ozko seciranje posameznih povedi v popravku in njihovo primerjanje z besedilom obvestila je zato neprimerno, zavzemanje za takšno razumevanje druge alineje prvega odstavka 31. člena ter 4. odstavka 26. člena ZMed pa je napačno.

16. Vsebino članka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča mogoče razumeti tako, da se tožnici očita, da je nameravala X preprečiti prevzem dveh radiev, zaradi česar je prvi izračun o nižji pokritosti nadomestila z drugim, po katerem je pokritost bistveno višja. Navedba, da tožnica prvega izračuna ni preklicala, zato pomeni zanikanje tega sporočila, saj pove, da je bil namen pošiljanja dveh izračunov pokritosti le informiranje ministrstva, ne pa poskus preprečiti prevzem. Da je bil namen pošiljanja dveh izračunov informiranje o po mnenju tožnice nezakoniti metodologiji, iz vsebine članka ni mogoče razbrati.

17. V popravku res ni zanikano, kdo je podpisal prvi in drugi dokument, je pa zanikano tisto, na kar vsebina tega dela obvestila namiguje, to je, da je moral nekdo pri tožnici po navodilih direktorja (in ne po lastni presoji) pripraviti drug, za X, neugoden izračun. Tožničina navedba, da v razliki glede podpisov ni nič nenavadnega, zato pomeni zanikanje osnovnega sporočila obvestila - da je bil tožničin namen preprečiti X prevzem dveh radiev.

18. Popravek kot celota tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjuje pogoje za njegovo objavo, saj tožnica v njem zanika očitke, ki izhajajo iz članka, golo zanikanje pa dopolni z dodatnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi navedbe v članku bistveno dopolni z namenom spodbijanja osnovnega sporočila obvestila (da sta tožnica in njen direktor v zvezi s konkretnim postopkom izdaje soglasja za prevzem, ki ga je vodilo Ministrstvo za kulturo, ravnala nezakonito). Objava tega popravka bo zato dosegla svoj namen - vzpostavila bo logičen diskurz med stališčem novinarja in tožnico, to pa bo uporabnikom omogočilo oblikovanje racionalnega stališča o prispevku (torej tisto na kar opozarjajo tudi v pritožbi citirane odločbe II Ips 301/2015, II Ips 218/2015 in II Ips 154/ 2015), ne bo pa tožnici zagotovila dostopa do medija.

Glede dolžine popravka

19. Že brez štetja vrstic in znakov je jasno, da zahtevani popravek ni nesorazmerno daljši od obvestila, na katerega se nanaša, zato tudi ta razlog za zavrnitev njegove objave ni podan (šesta alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Pri tem je treba upoštevati celotno besedilo obvestila, saj se celotno besedilo neposredno ali posredno nanaša na tožnico, ne pa zgolj posameznih delov ali celo posameznih povedi, v katerih je tožnica izrecno omenjena oziroma delov, na katere se (po presoji toženca) popravek neposredno nanaša. Sklepno

20. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

21. Ker toženec s pritožbo ni bil uspešen, do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Vročitev pritožbe nasprotni stranki v odgovor po zakonu ni predvidena (drugi odstavek 39. člena Zakona o medijih).

Op. št. (2): Upravni organi so po 14. členu ZDU-1 ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote.

Op. št. (3): Javna agencija lahko po javnem pooblastilu na podlagi zakona ureja pravna razmerja in odloča v posamičnih stvareh. Pri tem izdaja tudi splošne akte in upravne odločbe (prvi in drugi odstavek 27. člena ZJA). Pobira tudi upravne takse (42. člen ZJA), ki so prihodek proračuna.

Op. št. (4): Gre za dele popravka, ki jih je toženec kot sporne izpostavil že pred sodiščem prve stopnje, povzeti pa so v točki 24a do 24 f ter točki 25 sodbe sodišča prve stopnje.