Jedro

Z 22.b členom UZITUL sta tožena stranka in Kreditna banka Maribor d.d, prepustili poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima z ustavnim zakonom, sami pa obdržali med drugim celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva v 19. členu Ustavnega zakona.

Tožnik je (bil) devizni varčevalec filiale tožene stranke v Sarajevu, torej izven ozemlja Republike Slovenije. Tožena stranka je odgovarjala za obveznosti svoje (te) filiale, ta obveznost ni prenehala z ukinitvijo filiale niti z ustanovitvijo nove banke brez soglasja tožene stranke. Prevzem dolga ima namreč za upnika učinek le, če se z njim strinja (446. člen ZOR). Tožena stranka je sama navedla, da ni izdala soglasja novi banki za prevzem (njenih) obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo 1976,47 nemških mark, 264,03 švedskih kron in 852,52 avstrijskih šilingov skupaj z obrestmi od 1.4.1993 ali istih zneskov v tolarski protivrednosti z obrestmi. Ugotovilo je, da tožena stranka neupravičeno zavrača izplačilo zapisanih zneskov iz deviznega depozita tožeče stranke. Odločitev o preostalem delu zahtevka je pridržalo za nadaljnje sojenje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Zoper tako pravnomočno odločitev je tožena stranka vložila dovoljeno in pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane odločitve, tako da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V reviziji trdi, da bi moralo pritožbeno sodišče uporabiti določila Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Smisel navedenega predpisa je potrebno razlagati tako, kot to določa citirani predpis v svoji preambuli. Republika Slovenija je s sprejemom tega predpisa uredila določena pravna razmerja, ki so bila sklenjena še za časa obstoja SFRJ, tako da njihove pravne posledice ne bi predstavljale nevarnosti za finančni in gospodarski sistem Republike Slovenije. V okvir teh pravnih posledic sodi tudi zahtevek tožeče stranke. Tega bo možno začeti reševati šele takrat, ko bodo "nekatere druge države, nastale na ozemlju nekdanje SFRJ in banke s sedežem v teh državah pokazale voljo" do urejanja ravno teh pravnih posledic. Znano je, da je morala tožena stranka vsa devizna sredstva svojih deviznih varčevalcev deponirati v Narodni banki Jugoslavije. Dokler ne bo dosežen "sporazum o pravnem nasledstvu in o prevzemu obveznosti in terjatev nekdanje SFRJ in pravnih oseb na njenem ozemlju", nobeno uveljavljanje terjatev ne more imeti nobenih pravnih posledic in ga sodišča Republike Slovenije ne bodo priznavala. Gre za posebno pravno situacijo, opredeljeno z najvišjim aktom države, ki suspendira uporabo predpisov, na katerih sloni drugostopenjska odločba, do trenutka sklenitve ustreznih sporazumov o pravnem nasledstvu, kamor sodijo tudi devizna sredstva tožeče stranke. Do sklenitve takih sporazumov pa sodišča pravnih posledic tem poslom ne smejo priznavati.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Sodišči prve in (posebej) druge stopnje nista prezrli Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur.l. RS, št. 6/91 in 54/94, v nadaljnjem besedilu ustavni zakon), sta ga pa razlagali drugače kot tožena stranka (namreč pravilno).