14. 12. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Blaž Knapič, Ljubljana, ki ga zastopa Carmen Dobnik, odvetnica v Ljubljani, na seji 14. decembra 2010

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 652/2008 z dne 24. 12. 2008 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 2036/2008 z dne 18. 12. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija pravnomočen sklep, s katerim mu je sodišče podaljšalo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09 – v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08, 66/08 – popr. in 39/09 – KZ-1). Sklep je sodišče izdalo v fazi preiskave.

2.Pritožnik zatrjuje, da je odločba o podaljšanju pripora glede obstoja utemeljenega suma pomanjkljiva, saj ga prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, temveč se je le sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave. Poudarja, da zunajobravnavni senat v sklepu ni odgovoril na nobeno pritožnikovo navedbo, podano v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, te pomanjkljivosti pa naj ne bi odpravilo niti pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi. S tem naj bi sodišče kršilo pritožnikovi pravici iz 22. in 25. člena Ustave, ki mu omogočata, da se v postopku izjavi, in zavezujeta sodišče, da na njegovo izjavo odgovori. Zaradi pavšalne obrazložitve izpodbijanih odločb naj bi bila podana tudi kršitev 19. in 20. člena Ustave, saj naj bi bil obstoj utemeljenega suma močno omajan, predvsem naj iz obrazložitve ne bi izhajala specifičnost in izrazljivost utemeljenega suma. Pritožnik zatrjuje, da po zaslišanju prič v preiskavi ni mogoče utemeljeno sklepati, da je pritožnik storil kaznivo dejanje. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

B.

3.Veljavnost izpodbijanih pripornih odločb je potekla. V odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da se v takem primeru ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če izpostavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (druga alineja drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Glede na navedeno je bilo treba ugotoviti, ali ustavna pritožba izpolnjuje zahtevane kriterije.

4.Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po prvem odstavku 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) in v drugih odločitvah o pripornih zadevah opredelilo pogoje, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo posameznika. ZKP v 3. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme zoper osebo, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odrediti pripor, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi (ponovitvena nevarnost).

5.Ustavno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče o tem, kakšen mora biti utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ob odreditvi pripora (npr. sklep št. Up-34/96 z dne 19. 6. 1996, OdlUS V, 202). Ta sum mora biti predhoden, artikulabilen, konkreten in specifičen. Brez takega suma ne more biti niti pripora niti uvedbe kazenskega postopka (preiskave) zoper osumljeno osebo. Utemeljenost suma še ne temelji na izrazitih dokazih. Za merilo utemeljenosti suma se uporablja objektivno-subjektivno merilo razumnega človeka. Ustavno sodišče je že odločilo, da mora biti obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja posebej skrbno obrazložen v sklepu o odreditvi pripora, izdanem pred pravnomočno uvedbo kazenskega postopka. V sklepih o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora, izdanih po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, pa se sme sodišče opreti na stališče, sprejeto v omenjeni odločitvi, če se kasneje upoštevne okoliščine ne spremenijo. Preverjanju obstoja utemeljenega suma v tej fazi postopka in možnosti uveljavljanja ugovora pravne narave je namenjena pritožba zoper sklep o uvedbi preiskave. Pritožnik navaja okoliščine, ki naj bi nastopile po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave in ki naj jih sodišča ne bi upoštevala. Navedene okoliščine bi bile upoštevne, če bi utemeljenost suma omajale v tolikšni meri, da bi nastal dvom o njegovem obstoju. V takem primeru mora sodišče odgovoriti na tovrstne ugovore obdolženca v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb je razvidno, da se je sodišče pri presoji obstoja utemeljenega suma sicer sklicevalo na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, vendar se je opredelilo tudi do pritožnikovih ugovorov. Navedlo je, da tudi vsebina dokazov, izvedenih v preiskavi, in sicer zaslišanje prič, utemeljenosti suma ni omajala, kaj šele ovrgla. Višje sodišče je dodalo, da selektivno povzemanje izpovedb prič, ob upoštevanju že ugotovljenih dejstev, v ničemer ne omaja utemeljenosti suma, sploh pa ne bistveno, kot je to zatrjeval pritožnik. Navedenemu sklepanju sodišča ni mogoče odreči razumnosti, zato je treba ugotoviti, da sta sodišči pri podaljšanju pripora ugotovili obstoj utemeljenega suma storitve pritožniku očitanega kaznivega dejanja in svojo ugotovitev tudi razumno obrazložili.

6.Glede na navedeno je treba ugotoviti, da sta sodišči pri odločanju o priporu ravnali v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave, zato z izpodbijanima sodnima odločbama pritožniku ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitvi 22. in 25. člena Ustave, ker naj bi sodišči pomanjkljivo obrazložili obstoj utemeljenega suma in ker naj ne bi odgovorili na nobeno njegovo navedbo, podano v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora. Iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) izhaja tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja. Tej pravici stranke pa ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi bistvene, do njih v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Višje sodišče je pri odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora zavzelo sledeče stališče: "ni pa dolžan senat ob presoji, ali so podani pogoji za podaljšanje pripora, odgovarjati na navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora". Takšno stališče je protiustavno, saj nedopustno posega v pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Ker pa sta se (kot je bilo to že pojasnjeno v 5. točki obrazložitve tega sklepa) obe sodišči v izpodbijanih sklepih ob sicer očitno protiustavnem stališču kljub temu opredelili do bistvenih pritožnikovih navedb in jih tudi argumentirano zavrnili, niso izpolnjeni pogoji za sprejem ustavne pritožbe po drugi alineji drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

8.Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane.

C.

9.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Mitja Deisinger ter člana dr. Ernest Petrič in mag. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Mitja Deisinger

Predsednik senata