Jedro

Kljub temu, da tožena stranka ni ukinila delovnega mesta v aktu o sistemizaciji, je ob ugotovitvi, da dela za tožnico pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni bilo, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 1. točki izreka datum 15. 12. 2007 spremeni v datum 31. 1. 2008, v preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper odločitev o odškodnini za neizrabljen letni dopust se ne dovoli.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja med strankama do vključno 15. 12. 2007 in da je tožena stranka dolžna tožnici do tega dne priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati odpravnino v višini 6.360,00 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati iz naslova regresa za letni dopust za leto 2006 422,67 EUR, v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbene zahtevke po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 1. 6. 2007 in da je na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, po plačilu odškodnine v višini 10.000,00 EUR in po plačilu odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2007 v višini 982,59 EUR. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, da je napačno uporabilo materialno pravo in da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi tožnici odpovedala pravočasno zgrešena in v nasprotju z določili 5. odstavka 88. člena ZDR. Nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas v postopku, ki se je vodil pod opr. št. Pd 127/05 zato, ker tožena stranka pri zaposlitvi tožnice ni upoštevala določil 73. člena ZDR, ne more vplivati na pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice v predmetnem sporu. Stališče sodišča, da se je tožena stranka šele ob pozivu tožnice nazaj na delo seznanila z dejstvom, da kljub poteku dveh let njeno delo še vedno ni potrebno in da je tožena stranka imela pravico, da 29. 5. 2007 sprejeme sklep o ukinitvi delovnega mesta administratorja tajnice je v celoti protipravno. Tožnica se je po pravnomočno zaključenem postopku v zadevi opr. št. Pd 127/05 vrnila na delo k toženi stranki, direktor tožene stranke ji je dal na mizo svinčnik in papir in nobene delovne zadolžitve. Že naslednji dan 29. 5. 2007 pa ji je bilo vročeno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dne 6. 6. 2007 pa je prejela izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel zakonski razlog za odpoved, kar pa v konkretnem primeru prav gotovo ni izpolnjeno. Direktor tožene stranke je zaslišan v postopku opr. št. Pd 127/05 na obravnavi 17. 11. 2005 izpovedal, da je ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko za določen čas ugotovil, katera dela bodo še naprej potrebna za delovanje zavoda in katera ne več, zaradi česar s tožnico ni več sklenil nove pogodbe. Torej je poslovni razlog prenehanja pogodbe o opravljanju dela nastopil že takrat in ne, ko se je tožnica vrnila nazaj na delo. Pristojnosti direktorja so podrobneje opredeljene v statut. Pristojnost za sprejem aktov tožene stranke je v pristojnosti sveta zavoda in ne direktorja. Tako je direktor tožene stranke ravnal samovoljno in nezakonito, ko je sam sprejel odločitev o ukinitvi delovnega mesta tožnice. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da na strani tožene stranke ni podana odgovornost na neizkoriščeni letni dopust tožnice za leto 2007, ker je bila tožnica vse do prenehanja delovnega razmerja odsotna zaradi bolezni. Tožnica vztraja, da ji odškodnina za neizkoriščeni letni dopust pripada zaradi nezakonitih ravnanj tožene stranke, ker ga sploh ni mogla začeti koristiti. Odločbo o koriščenju letnega dopusta v trajanju 28 dni v letu 2007 je prejela šele 11. 7. 2007, ko je delovno razmerje, upoštevaje 30-dnevni odpovedi rok, poteklo. Tožnica meni, da je odpoved njene pogodbe o zaposlitvi nezakonita in ji zato pripada tudi vtoževana odškodnina na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je v 1. točki sodbe ugotovilo, da delovno razmerje med strankami obstoji do vključno 15. 12. 2007, pri čemer je upoštevalo odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote K. z dne 5. 11. 2007, da bo tožnica zmožna za delo 15. 12. 2007. Po zaključeni obravnavi je tožnica prejela odločbo ZZZS, Območne enote v K. z dne 19. 12. 2007, s katero je ugotovljeno, da je tožnica še naprej nezmožna za delo zaradi bolezni od 15. 12. 2007 do 20. 1. 2008 in od 21. 1. 2008 do 31. 1. 2008. Gre za novo dejstvo, ki pa je tožnica brez svoje krivde do zaključka obravnave ni mogla navesti. ZDR v 3. odstavku 116. člena določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje s potekom šestih mesecev po poteku odpovednega roka. Z odločbo ZZZS, Območne enote K. z dne 30. 1. 2008 pa je bila ta odločitev spremenjena in je bilo ugotovljeno, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 15. 12. 2007 do 30. 1. 2008. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pri odločanju o pritožbi upošteva navedeno odločbo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v delu, v katerem tožnica ni uspela, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, razen v delu do kdaj je bila tožnica nesposobna za delo zaradi bolezni, da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje odsotnosti z dela zaradi bolezni v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče pritožbe, da je za ugotovitev, da delo delavca pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno, potrebna predhodna ukinitev tega delovnega mesta v sistemizaciji. Zato tudi ni relevantno, ali je tožena stranka sistemizacijo imela, kdo je bil pristojen za njen sprejem in kdo je odločal o spremembi sistemizacije. Bistveno za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je dejstvo, ali je potreba po delu obstajala ali ne. Za tako ugotovitev niso potrebne formalne podlage, temveč le dejansko stanje.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo nesporno ugotovljeno, da dela za tožnico pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni bilo, čemur pritrjuje tudi tožnica v pritožbi, saj navaja, da ko se je vrnila na delo k toženi stranki na podlagi sodbe sodišča, zanjo ni bilo dela in ji je direktor dal le papir in svinčnik brez nalog.

Tožnica uveljavlja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker ni bila podana v roku 30 dni od seznanitve z razlogi za redno odpoved, kot je to določeno v 5. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Pri tem meni, da je potrebno upoštevati, da je direktor tožene stranke že v predhodno vodenem postopku pred sodiščem prve stopnje, ki se je vodil pod opr. št. Pd 127/2005 že na obravnavi 17. 11. 2005 izpovedal, da je že ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko za določen čas ugotovil, da njenega dela ne bodo več potrebovali. Zavzemanje tožeče stranke, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožena stranka že v letu 2005 vedela, da njenega dela ne potrebuje in da je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna, je pravno zmotno. Upoštevati je namreč potrebno, da je bila tožeča stranka vrnjena nazaj na delo k toženi stranki na podlagi sodbe opr. št. Pd 127/2005 in da so s pravnomočnostjo navedene sodbe in obveznostmi tožene stranke, ki jih je le-ta nalagala, nastopile nove okoliščine in zato ni mogoče upoštevati okoliščin, ki so botrovale sicer nezakonitemu ravnanju tožene stranke v predhodnem postopku. Tožena stranka kot delodajalec je tako šele s pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi opr. št. Pd 127/2005 zvedela, da mora zagotoviti delo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi tožnici in je šele takrat lahko začela ugotavljati objektivne okoliščine, ali delo tožnice še potrebuje ali ne. Subjektivni rok pa delodajalcu pred dejanskim ponovnim nastopom tožnice na delo pri toženi stranki ni mogel začeti teči, tako da je ravnanje tožene stranke, ki je tožnici takoj po nastopu dela, to je naslednji dan, izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in nato 1. 6. 2007 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je vročila tožnici 6. 6. 2007, zakonito. Odpoved je podana v okviru 30-dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR glede na to, da je tožnica ponovno nastopila delo pri toženi stranki 28. 5. 2007. Zato so pritožbene navedbe o prepozno izdani odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljene.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je tudi neutemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 118. člena ZDR.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leto 2007. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica ni koristila letnega dopusta v letu 2007 zaradi bolniške odsotnosti in ne zato, ker ji tožena stranka ne bi omogočila koriščenja letnega dopusta. Pri tem ni pomembno kdaj je tožena stranka tožnici izdala odločbo o dolžini letnega dopusta. Tožnica za koriščenje letnega dopusta v letu 2007 sploh ni zaprosila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu zakonita.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 116. člena ZDR, vendar se je to zgodilo iz razloga, ker tožnica v trenutku odločitve sodišča prve stopnje še ni razpolagala z odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katero ji je bil bolniški stalež priznan do 30. 1. 2008. Tožnica na dan zadnje glavne obravnave z navedeno odločbo tudi še ni razpolagala, zato je to pritožbena novota, ki jo je lahko upoštevalo pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 1. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnica začasno nezmožna za delo do 30. 1. 2008 in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je priznalo tožnici delovno razmerje do navedenega datuma. Po določbi 3. odstavka 116. člena ZDR namreč delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi časne nezmožnosti za delo, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vročena dne 6. 6. 2007, pravico je imela do 150 dni odpovednega roka, tako da se je le-ta iztekel 4. 11. 2007, ker pa je bila navedenega dne odsotna z dela zaradi bolezni, pride v poštev določba 3. odstavka 116. člena ZDR. Na podlagi navedene določbe ji tako delovno razmerje pri toženi stranki preneha dne 31. 1. 2008. Pritožbeno sodišče je to svojo odločitev sprejelo na podlagi smiselne uporabe določbe 2. točke 358. člena ZPP.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.