Up-183/96

1.10.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe P. K. iz M., v priporu v Z. R., ki ga zastopa L. Š. U., odvetnica v L. na seji senata dne 1. oktobra 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 640/96 z dne 21.6.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 65/96 z dne 10.6.1996 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo 1. julija 1996 in dopolnjeno 10. julija 1996, izpodbija sklep Okrožnega sodišča, s katerim mu je bil podaljšan pripor zaradi begosumnosti, in sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopni sklep. Pritožnik zatrjuje kršitev enakosti pred zakonom po določbi 14. člena Ustave, ker naj bi bilo očitno, da mu pripor ni bil odrejen v skladu s siceršnjo sodno prakso.

Zatrjuje tudi kršitev 19. člena Ustave, ker naj bi sodišče pripor, ki je bil sprva odrejen iz razloga koluzijske nevarnosti, naknadno utemeljilo z begosumnostjo. Meni, da priporni razlog begosumnosti ne obstoji in predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme in pripor odpravi.

2.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožniku podaljšalo pripor zaradi begosumnosti po preteku dveh mesecev od zadnje odločitve o priporu. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo z obrazložitvijo realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti zapustil državo. Pri tem je sodišče ugotovilo, da se dejanske okoliščine od poprejšnje odločitve o priporu niso spremenile, razen v eni okoliščini, ki naj bi še bolj poudarjala obstoj pripornega razloga - sodišče je pritožniku na prvi stopnji izreklo visoko zaporno kazen, sodba še ni pravnomočna.

Sodišče se sklicuje na dosedanje večkratno pojasnjevanje, zakaj ocenjuje, da obstoji realna nevarnost bega. O možnosti odhoda v tujino, najverjetneje v ZDA, naj bi pritožnik sam govoril priči, ki naj bi na izvedeni glavni obravnavi vztrajala pri svoji izpovedbi. Zaradi tega je po mnenju sodišča le s priporom mogoče zagotoviti pritožnikovo navzočnost v kazenskem postopku, s tem pa naj bi bil upravičen tudi neobhodno potreben poseg v njegovo pravico do osebne svobode.

3.Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper v prejšnji točki navedeni prvostopni sklep in potrdilo stališče prvostopnega sodišča. Tudi Višje sodišče je menilo, da so že okoliščine pred izrekom visoke zaporne kazni izkazovale nevarnost bega v tujino. Sodišče je zavrnilo pritožnikovo zatrjevanje, da podaljšanje pripora temelji na določbi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP), ki jo je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti razveljavilo.

B.

4.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Senat Ustavnega sodišča je že v sklepu št. Up-185/95 z dne 19.6.1996 (točka 9), s katerim je bilo odločeno o nesprejemu pritožnikove ustavne pritožbe zoper nekatere prejšnje sklepe o podaljšanju pripora, obrazložil, da se pojem "potrebno za poteka kazenskega postopka" nanaša tudi na zagotovitev obdolženečeve prisotnosti v kazenskem postopku, brez katere kazenskega postopka sploh ni mogoče izvesti. Zaradi begosumnosti je na tej podlagi mogoče omejiti pravico do osebne svobode, če so za to izpolnjeni še drugi pogoji. V citirani odločbi je senat Ustavnega sodišča obrazložil, da mora sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti temeljiti na konkretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost pobega. Na te razloge (točka 10 citiranega sklepa) se Ustavno sodišče tudi v tej zadevi v celoti sklicuje.

5.Senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da sta sodišči ugotovili in utemeljili razloge za begosumnost in presodili, ali glede na konkretne okoliščine primera obstoji nevarnost pobega. Zato z izpodbijanima aktoma ni kršena pritožnikova pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Dejstvo, da je bil pripor, kakor zatrjuje pritožnik, sprva odrejen iz drugega pripornega razloga, ne vpliva na navedeno ugotovitev. Sodišče mora namreč vsakič posebej, ko odloča o omejitvi posameznikove osebne svobode s priporom, presojati, ali obstojijo vsi z Ustavo in zakonom določeni pogoji za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

Odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 16/94) ima nedvomno obvezne učinke za vse, ne le za udeležence v postopku za oceno ustavnosti, v katerem je bila odločitev sprejeta. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče med drugim razveljavilo prvi odstavek 361. člena ZKP, ki je predvideval obvezno podaljšanje oziroma odreditev pripora v primerih, ko sodišče na prvi stopnji spozna obtoženca za krivega in mu izreče kazen, večjo od petih let zapora. Okrožno sodišče je v primeru pritožnika odločalo o podaljšanju pripora sicer že po izrečeni prvostopni sodbi, vendar na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, po katerem mora sodišče vsaka dva meseca, preizkušati, ali obstojijo razlogi za pripor. Sodišče je pripor podaljšalo, ker je ugotovilo, da obstoji priporni razlog, ne pa na podlagi citirane razveljavljene določbe. Sodišče je torej ravnalo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, zato tudi s tega vidika ni kršilo pritožnikove pravice do osebne svobode.

6.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, pri čemer to kršitev utemeljuje le z navedbo, da odločitev o priporu ni skladna s siceršnjo sodno prakso. S takšnim zatrjevanjem pritožnik ne izkazuje, da sta sodišči ravnali v nasprotju z ustavno zapovedano enakostjo pred zakonom, senat Ustavnega sodišča pa v okoliščinah tega primera tudi ni našel razlogov, ki bi govorili za to, da je zatrjevana kršitev podana.

7.Glede na to, da niso podane zatrjevane kršitve ustavnih pravic, ne obstojijo razlogi za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič