Jedro

Če revident ne izkaže, da bi bil za dovolitev revizije izpolnjen kateri od pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, se revizija ne dovoli in se zavrže.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti sklepu Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 10.8.2007. S tem sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnice za uvedbo upravnega postopka ugotovitve državljanstva za pokojnega A.A., ker je ugotovil, da je bil upravni postopek ugotavljanja državljanstva zanj končan z odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine ... dne 30.6.1993 in je ta odločba postala pravnomočna. Ker je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, je bila ponovna zahteva za ugotavljanje državljanstva na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavržena.

Tožeča stranka je zoper prvostopno sodbo vložila revizijo in njeno dovoljenost v smislu 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) utemeljuje z navedbo, da vrednost zahtevka za vrnitev nepremičnine presega 20.000 EUR, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki odstopa od prakse vrhovnega sodišča, sama odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, pa ima hude posledice za stranko, saj se stranki odreka vrnitev nepremičnega premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega postopka.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je mogoče dovoljenost revizije utemeljevati z denarno vrednostjo, ki presega 20.000 EUR, samo tedaj, kadar je sodišče odločilo o zadevi, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. V obravnavanem primeru ne gre za spor, ki je izražen v denarni vrednostni. Zato revidentka dovoljenosti revizije na tej zakonski podlagi ne more utemeljevati in revizija na tej podlagi ni dovoljena.

Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije s tem, da povzema zakonske določbe 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je trditveno in dokazno breme za dokazovanje pogojev za dovoljenost revizije tako iz 2. kot iz 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti, revidentka s pavšalno in nekonkretizirano navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje in da gre za odstop od sodne prakse, ne da bi ga konkretizirala, tudi tega pogoja ni izkazala in na tej podlagi ni mogoče dovoliti revizije.

Po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji revizijskega sodišča revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije ni izpolnila s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, ker se ji odreka vrnitev nepremičnega premoženja, ki je predmet postopka denacionalizacije. Revidentka bi morala namreč navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, ter vse to izkazati. Samo če bi revidentka navedla in izkazala konkretne posledice in navedla razloge, zakaj so takšne posledice zanjo zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res take posledice, da je izpolnjen pogoj za dovolitev revizije po 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Zgolj s sklicevanjem na premoženje, ki bi ga lahko uveljavljala v denacionalizacijskem postopku, tega ni storila in zato ni izkazan pogoj za dovolitev revizije po navedeni zakonski določbi.

Glede nato, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.