Jedro

Za uporabo 93. člena SPZ je bistvena ocena, ali ima toženec na podlagi sklenjene pogodbe pravico do posesti stanovanja, ne pa, ali je pridobil lastninsko pravico ali ne in ali je že plačal kupnino ali ne. Sodišče bi se moralo do tega, ali toženec ima pravico do posesti, ker je v pogodbi navedeno, da stanovanje kupuje kot posrednik, opredeliti le, če bi tožnica tak ugovor uveljavljala. Tožnica pa s predlogom tega ni izkazala.

Izrek

Predlog se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan izročiti v posest stanovanje ... Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta tožnica in njen mož stanovanje prodala in ga izročila M. Š., da je M. Š. sklenila prodajno pogodbo za ½ stanovanja s tožencem, da pa nobena pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Na tožničin pritožbeni ugovor, da lastninska pravica tako sploh ni prešla na Š. in ne naprej na toženca, in da zato toženec nima pravne podlage za bivanje, je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je na podlagi 93. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) varovan neposredni posestnik, ki lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti. Ocenilo je namreč, da pogodba, ki jo je M. Š. sklenila s tožencem, tožencu daje upravičenje do posesti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga tožnica predlog za dopustitev revizije. Opozarja, da je napačna navedba sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec kupil ½ spornega stanovanja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da je sklenil pogodbo z namenom kupiti stanovanje in se je z njo zavezal plačati kupnino. Poudarja, da iz pogodbe izhaja tudi, da je stanovanje kupil kot posrednik za A. K., M., A. in L. O.. Meni, da je sodišče druge stopnje s tem kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), posledično pa je napačna tudi odločitev, da ima toženec pravno podlago za bivanje v stanovanju. Tožnica meni, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njen pritožbeni ugovor, da v navedeni pogodbi toženec nima nobene podlage za bivanje v stanovanju. Opozarja tudi, da se sodišče druge stopnje sklicuje na sodno prakso, ki je ne navede, zaradi česar je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj, ali so podane očitane kršitve ZPP, ali je pravilno stališče, da je tožnici ostala le gola knjižnolastninska pravica brez pravice imeti stvar v posesti, jo uživati in z njo razpolagati in ali pogodba, ki jo je toženec sklenil kot posrednik, zanj ustvarja kakršnekoli pravice.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Za uporabo 93. člena SPZ je bistvena ocena, ali ima toženec na podlagi sklenjene pogodbe pravico do posesti stanovanja, ne pa, ali je pridobil lastninsko pravico ali ne in ali je že plačal kupnino ali ne. Sodišče bi se moralo do tega, ali toženec ima pravico do posesti, ker je v pogodbi navedeno, da stanovanje kupuje kot posrednik, opredeliti le, če bi tožnica tak ugovor uveljavljala. Tožnica pa s predlogom tega ni izkazala.

6. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo, posledično pa tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov predloga za dopustitev revizije.