Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU pojma civilne in gospodarske zadeve iz člena 1(1) Uredbe ni mogoče razlagati kot zgolj napotitev na notranje pravo države članice. Ta pojem je treba šteti za avtonomen pojem, ki ga je treba razlagati s sklicevanjem na cilje in ureditev navedene uredbe na eni strani ter splošna načela, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih ureditev na drugi strani. Pri tem je navedeni pojem civilne in gospodarske zadeve treba razlagati široko. Da bi se ugotovilo, ali zadeva spada na področje uporabe Uredbe, pa je kot odločilno treba ugotoviti predvsem, kakšno je pravno razmerje med strankami spora ter preučiti podlago in podrobna pravila za uveljavljanje vloženega pravnega sredstva. Gre torej za terjatev, ki ji ni mogoče pripisati kaznovalne narave in ne izhaja iz oblastnega akta, saj se nanaša na povrnitev stroškov med obsojencem in oškodovanko, kar pomeni, da je vzpostavljena med dvema enakopravnima zasebnima subjektoma.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanke A. A. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sklepom I K 12105/2021 z dne 7. 9. 2022 zavrnilo predlog pooblaščenca oškodovanke A. A. za izdajo potrdila o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 15. 7. 2022. 2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) uvodoma pojasnjuje, da je pristojnost sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi utemeljena na podlagi prvega odstavka 131. člena ZKP in prvega odstavka 42.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog pooblaščenca oškodovanke za izdajo potrdila o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah iz člena 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – prenovitev (v nadaljevanju Uredba), pri čemer je v utemeljitev navedlo, da v obravnavani kazenski zadevi izdaja navedenega potrdila ne pride v poštev, ker ne gre za civilno in gospodarsko zadevo v smislu člena 1 Uredbe.1

6. Pritožba takšno stališče sodišča prve stopnje utemeljeno graja. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU pojma civilne in gospodarske zadeve iz člena 1(1) Uredbe ni mogoče razlagati kot zgolj napotitev na notranje pravo države članice. Ta pojem je treba šteti za avtonomen pojem, ki ga je treba razlagati s sklicevanjem na cilje in ureditev navedene uredbe na eni strani ter splošna načela, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih ureditev na drugi strani. Pri tem je navedeni pojem civilne in gospodarske zadeve treba razlagati široko. Da bi se ugotovilo, ali zadeva spada na področje uporabe Uredbe, pa je kot odločilno treba ugotoviti predvsem, kakšno je pravno razmerje med strankami spora ter preučiti podlago in podrobna pravila za uveljavljanje vloženega pravnega sredstva.2 Ker je torej odločilna narava razmerja,3 vrsta pristojnega sodišča in vrsta predpisanega postopka pri tem praviloma nista odločilna, zato je mogoče upoštevati, da gre za civilno in gospodarsko zadevo četudi je v posameznem primeru za njeno reševanje predviden nepravdni postopek, kazenski postopek4 ali celo upravni postopek, vendar seveda s pogojem, da spada predmet med civilne ali gospodarske zadeve.5

7. V obravnavanem primeru pritožba pravilno opozarja na civilnopravno naravo razmerja med strankama. Ugotoviti je namreč, da si oškodovanka navedeno potrdilo prizadeva pridobiti glede odločbe o določitvi stroškov (kot to izrecno predvideva člen 2(a) Uredbe), in sicer za sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru I K 12105/2021 z dne 9. 11. 2021, s katerim je bilo odločeno, da je obsojeni B. B. dolžan oškodovanki A. A. povrniti stroške njenega pooblaščenca, odvetnika C. C., v znesku 406,18 EUR. Gre torej za terjatev, ki ji ni mogoče pripisati kaznovalne narave in ne izhaja iz oblastnega akta, saj se nanaša na povrnitev stroškov med obsojencem in oškodovanko, kar pomeni, da je vzpostavljena med dvema enakopravnima zasebnima subjektoma. Ob tem pa tudi ne gre prezreti, da se za uveljavljanje oziroma izterjavo te terjatve, katere namen je varovati zasebne interese in za katero veljajo nacionalne določbe splošne ureditve, ki veljajo za razmerja med posamezniki, uporabljajo izključno civilnopravne določbe. Iz navedenega izhaja, da je treba obravnavano pravno razmerje med obsojencem in oškodovanko v bistvu opredeliti kot pravno razmerje zasebnega prava in je zato zajeto s pojmom civilne in gospodarske zadeve v smislu člena 1(1) Uredbe.

8. Po obrazloženem je pritožba pooblaščenca oškodovanke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo predlog oškodovanke znova obravnavalo, nato pa bo, ob odsotnosti drugih morebitnih ovir, potrdilo o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah na predpisanem obrazcu iz priloge I Uredbe izdalo.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Po določbi člena 1(1) Uredbe se ta uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii), kakor se tudi ne uporablja za zadeve, ki so izrecno opredeljene v členu 1(2) Uredbe. 2 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-579/17 z dne 28. 2. 2019, BUAK Bauarbeiter-Urlaubs- u. Abfertigungskasse proti Gradbeništvu Korana d.o.o., tč. 46-48, in v njej navedene sodne odločbe. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS Cpg 8/2020 z dne 11. 8. 2020. 4 Primerjaj sodbo Sodišča EU v zadevi C-172/91 z dne 21. 4. 1993, Volker Sonntag proti Hansu Waidmannu, Elisabeth Waidmann in Stefanu Waidmannu, kjer se je zadeva štela za civilno zadevo, četudi je bila zahtevana povrnitev škode pred kazenskim sodiščem. 5 Primerjaj Rijavec V., Pomen sodb Sodišča ES za opredelitev pojma civilne ali gospodarske zadeve z mednarodnim elementom, Podjetje in delo, št. 6-7, 2007, str. 1147-1163.