Jedro

Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Prvi in drugi tožnik sta kot kreditojemalca s toženko 13. 7. 2007 sklenila dve ločeni kreditni pogodbi, in sicer prvi tožnik za znesek 235.000,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev, drugi tožnik pa za znesek 100.000,00 CHF z dobo vračanja 240 mesecev. Tretja tožnica je ob sklenitvi navedenih kreditnih pogodb s toženko sklenila pogodbi o zastavi nepremičnin, na podlagi katerih je kot zastaviteljica za zavarovanje denarne terjatve toženke iz kreditnih pogodb prvega in drugega tožnika zastavila svojo nepremičnino. Hipoteka v korist toženke je bila ustanovljena in vpisana v zemljiški knjigi na podlagi notarskega zapisa - sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice.

2.Sodišče prve stopnje je dopustilo objektivno spremembo tožbe, zavrnilo je primarne tožbene zahtevke za ugotovitev ničnosti pogodb, neveljavnost vknjižbe in izbris hipoteke ter za plačilo zneska 6.795,01 EUR prvemu tožniku in plačilo zneska 4.315,24 EUR drugemu tožniku. Zavrnilo je tudi podredne tožbene zahtevke za razvezo pogodb, plačilo in izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke. Ugotovilo je, da je toženka prvemu tožniku in drugemu tožniku ob sklepanju pogodb dala splošna pojasnila, povezana s kreditiranjem, a večjega poudarka na morebitnem valutnem in tečajnem tveganju, razen pojasnila, da gre za stabilno valuto ter da lahko pride do manjših nihanj, ni bilo. Ocenilo je, da toženka ni uspela izkazati, da je tožnikom zagotovila vse potrebne informacije za sprejetje poučene in preudarne odločitve za sklenitev kreditne pogodbe. Presodilo je, da toženka pri sklepanju pogodb ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti, prav tako ni mogla predvideti, kdaj bo do kriznih časov prišlo in da bodo ti znatno vplivali na sklenjene pogodbe v CHF. Šlo je za nepredvidljive dogodke, za katere toženka v času sklepanja izpodbijanih kreditnih pogodb ni mogla vedeti oziroma jih ni mogla predvideti. Zaključilo je, da med pogodbenima strankama ni obstajalo neravnotežje, saj bi se tožnika kot povprečno preudarna in pozorna potrošnika morala zavedati in bi se tudi lahko zavedala, da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega, in s tem do spremembe vrednosti obroka v EUR. V času sklenitve pogodbe pogodbeni pogoj ni bil nepošten in zato pogodbi nista nični.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost spornih pogodb in neveljavnost vknjižbe hipoteke ter naložilo izbris hipoteke (I. točka izreka). V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni zahtevek in podredne zahtevke, ter v stroškovnem delu, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka). Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena, zato so tožniki pri sklepanju kreditnih pogodb ostali v informacijsko podrejenem položaju in niso mogli sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto CHF. Kot zmotno pa je ocenilo presojo sodišča prve stopnje, da ni podana kršitev načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere s strani toženke; neizravnana informacijska podrejenost je imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto. Pomembno je, da lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik navedeni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. S strani toženke vnaprej pripravljeni pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto je imel za posledico, da je potrošnik prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega. To je vzpostavilo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama. Zaradi popolne prepustitve tožnikov valutnemu tveganju se tožniki ob nespremenjenih dohodkih družine niso mogli ogniti tveganju, da zapadejo v plačilno nesposobnost. Dobra vera toženke ni bila podana; kreditno razmerje je vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic, pri sklepanju kreditne pogodbe niso bili upoštevani socialni vidiki. Toženka bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022 je poudarilo, da tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Glede ničnosti pogodbe je pojasnilo, da so sankcije kršitve po slovenskem pravu in pravu EU različne; Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) določa ničnost, Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) pa, da nepošteni pogoj ne zavezuje. Podani sta tako kršitev po slovenskem pravu kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13. V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, zato ta ne more ostati v veljavi. Kreditni pogodbi sta nični, vključno z akcesornim hipotekarnim zavarovanjem, kar narekuje izbris hipoteke iz zemljiške knjige.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II Dor 349/2023 z dne 6. 11. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje brez izvajanja dokazov na pritožbeni obravnavi, pri čemer je višje sodišče svojo razlago oprlo na drugačno materialnopravno podlago kot sodišče prve stopnje?

5.Toženka v reviziji navaja, da je iz usklajene sodne prakse Vrhovnega sodišča v času izdaje prvostopenjske sodbe izhajalo, da je pogodbeni pogoj v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ničen zgolj, če je ponudnik ravnal v slabi veri ter je hkrati podano tudi znatno neravnotežje med pravicami in dolžnostmi pogodbenih strank. Leta 2023 je prišlo do pomembne spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča, katere toženka ni mogla predvideti in se zato do tega ni mogla predhodno opredeliti v svojih vlogah. Poudarja, da je sodišče druge stopnje zavzelo povsem drugačna stališča kot prvostopenjsko sodišče, saj je odločilo, da je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja. Brez obrazložitve je odločilo, da je kreditna pogodba nična, s čimer je bistveno spremenilo stališče prvostopenjskega sodišča glede dobrovernosti banke in neobstoja znatnega neravnotežja. Izpostavilo je dejstva in okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo (npr. glede socialnih vidikov zadolževanja in plačilne sposobnosti tožnikov). Za toženko je vzpostavilo bremena, ki jih v času sklepanja kreditne pogodbe tedaj veljavna zakonodaja ni zahtevala in jih v taki meri ne zahteva niti zdaj veljavni ZVPot. Takšnih stališč drugostopenjskega sodišča glede na sodno prakso v času sojenja pred sodiščem prve stopnje ni bilo mogoče pričakovati. Sodišče druge stopnje je sodne precedense povzemalo brez skrbne presoje, ali sta si primer iz precedensa in obravnavani primer glede odločilnih dejstev sploh dovolj podobna. Zgolj sklicevanje na sodno prakso ne zadosti nujno zahtevam zadostne obrazložitve; ne sme priti do mehanskega, nekritičnega avtomatizma, saj to lahko povzroči kršitev ustavnih procesnih jamstev. Le navidezno se je oprlo na novejšo sodno prakso Ustavnega sodišča, Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) in Vrhovnega sodišča, saj stališč ni apliciralo na konkretni primer. Toženka se ni mogla učinkovito izjaviti niti o pravnem naziranju sodišča druge stopnje niti glede morebitnih drugih dejstev, ki so pomembna za to (novejšo) pravno podlago, zato je bila kršena njena pravica do izjave (22. člen Ustave). S tem, ko se ni mogla izjaviti o judikatih, na katere je oprta drugostopenjska sodba, je bila toženki odvzeta tudi pravica do zakonitega sodnika (23. člen Ustave). Sodišče druge stopnje odstopa od odločitve in stališč prvostopenjskega sodišča ni obrazložilo, niti ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, saj ni izvedlo pritožbene obravnave. Ker je sámo odločilo v zadevi, namesto da bi izpodbijano sodbo razveljčilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, je bila toženki odvzeta pravica do pritožbe. Gre za sodbo presenečenja in sodniško samovoljo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

6.Tožnica v odgovoru na revizijo nasprotuje revizijskim navedbam in izpostavlja, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo zgolj na sodno prakso SEU ter na določilo 24. člena ZVPot. Toženka je bila stranka postopka v zadevi SEU C‑405/21 z dne 13. 10. 2022, zato ji je ta odločitev neposredno znana. Ob sklicevanju na sodbo SEU C‑484/21 z dne 25. 4. 2024 poudarja, da je toženka mogla in morala upoštevati vso relevantno prakso SEU kot obvezen pravni vir z učinkom erga omnes in ex tunc. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo kot neutemeljeno zavrne.

7.Revizija je utemeljena.

8.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Navedb, ki opisano presegajo, Vrhovno sodišče ni povzelo in se do njih ne opredeljuje.

9.V času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje (20. 9. 2020), s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je bila ustaljena sodna praksa o potrošniških kreditnih pogodbah, sklenjenih v švicarskih frankih, bistveno drugačna. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v letu 2023 s sodbo II Ips 8/2022, ki je bila izdana 19. 4. 2023, in nato še s kasnejšimi odločbami v letu 2024 prišlo do bistvene spremembe oziroma nadgraditve dotedanjih stališč. Bistvo spremenjene sodne prakse je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del. Sodba sodišča druge stopnje je bila izdana po spremenjeni sodni praksi (27. 6. 2023).

10.Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njihovo korist. Revizijske navedbe se v bistvenem osredotočajo na očitek, da odločitev sodišča druge stopnje temelji na materialnopravnih izhodiščih sodbe II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, medtem ko sta bili pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje in odgovor na pritožbo podana konec leta 2020 oziroma v začetku leta 2021. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo.

11.V času odločanja sodišča druge stopnje je bila podana procesna situacija, ki jo predvideva drugi odstavek 351. člena ZPP in ki od sodišča druge stopnje zahteva, da v primeru ugotovitve, da je v sporu relevantna pravna podlaga, na katero se dovolj skrbni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista sklicevali in niso bile del pritožbenih navajanj, s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh od vročitve poziva. Ta pravica pomeni v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP tudi navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, ki jih stranki z vidika prej uporabljene podlage, upravičeno nista šteli kot pravno pomembni. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.

12.Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče druge stopnje pred izdajo sodbe v procesnem sklepu o nadaljevanju postopka z dne 1. 6. 2023 pojasnilo, da bo pri odločanju o pritožbi tožnikov upoštevalo sprejeto razlago, kot izhaja iz dne 13. 10. 2022 izdane sodbe SEU v zadevi C-405/21, ter stranki pozvalo, da se o tem izjavita v roku 15 dni od vročitve sklepa. Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje (predvsem o strožjih pravnih posledicah neopravljene pojasnilne dolžnosti glede na značilnosti obravnavanega kredita), ter da v zvezi s tem (ob zakonsko določenih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP) podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze. Sodišče druge stopnje se je pri svoji presoji, kot je navedlo v 14. točki obrazložitve, oprlo na "slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega". Dodalo je, da "kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa v skladu s pravom EU". Odločilni razlogi sodišča druge stopnje, torej slonijo na slovenskem pravu, ne na pravu EU.

Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP, nepopolno, toženka svojih dejanskih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča in v zvezi z njimi podati svojega pravnega razumevanja razlage spremenjene sodne prakse. Z njenega zornega kota je bila izpodbijana sodba zaradi uporabe spremenjene sodne prakse presenečenje. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej nikalen.

Zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče, ki razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, Uradni list Evropskih skupnosti, L 95/29, 21. 4. 1993.

2Z naslednjimi odločbami: II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 ter II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

3Glej: 10. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, 11. točko sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2015 in 9. točko obrazložitve sklepa II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2025.

4Sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024, II Ips 39/2024 z dne 19. 2. 2025, II Ips 68/2024 z dne 12. 3. 2025, II Ips 67/2024 z dne 2. 4. 2025, II Ips 61/2024 z dne 2. 4. 2025, II Ips 72/2024 z dne 16. 4. 2025, II Ips 20/2025 z dne 7. 5. 2025, II Ips 16/2025 z dne 4. 6. 2025, II Ips 55/2024 z dne 18. 6. 2025 in II Ips 26/2025 z dne 3. 9. 2025.

5Po prekinitvi postopka do rešitve predhodnega vprašanja, ki ga je isto sodišče postavilo SEU v drugi zadevi.