Jedro

Ugotavljanje izgubljenega dobička ima veliko skupnih značilnosti s finančnim načrtovanjem poslovanja. Torej načrtovanjem izida poslovanja, ki ga bo gospodarski subjekt dosegel v prihodnosti. Verjetnost, da bi oškodovanec imel dobiček, če ne bi bilo škodnega dogodka, mora presegati 50 %. To je mogoče, ko gre za normalen tek stvari. V primeru posebnih okoliščin pa je potrebno ugotavljati z verjetnostjo, ki presega 50 % in dokazati, kakšen bi bil obseg poslovanja gospodarskega subjekta v primeru, ko je oškodovanec načrtoval, da bo začel izvajati novo dejavnost. Ta okoliščina se zatrjuje (in dokazuje) z ustreznimi analizami stanja trga.

Oškodovanec (tožeča stranka) mora zatrjevati, kakšne prihodke bi imela, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke in kakšne odhodke bi imela prav zaradi tega poslovanja, ki pa jih sedaj ni imela (variabilni odhodki). Ne sme pa se upoštevati fiksnih stroškov, ki oškodovancu nastanejo ne glede na obseg poslovanja (npr. amortizacija).

Pri ugotavljanju izgubljenega dobička gre vedno za ocene.

Sodišče prve stopnje sicer samo sklepa, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, vendar pa mora pri tem za svojo odločitev podati konsistentne razloge, sicer krši pravico stranke do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba in 3. (tretja) točka sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 464.505,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2007 do plačila (1. točka izreka sodbe). Sklenilo je tudi, da se postopek ustavi v delu zahtevka glede izvrševanja zakonskih in pogodbenih obveznosti tožene stranke, glede objave v časopisu, glede sankcioniranja nepooblaščenih izvajalcev in za škodo v znesku 167.451,64 EUR (1. točka izreka sklepa). Ustavilo je postopek za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 2.653,46 EUR v roku 15 dni (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke skupaj s stroškovnimi posledicami oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je spor o plačilu škode - izgubljenega dobička, ki naj bi tožnici nastala zaradi protipravnega ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podane tri temeljne predpostavke odškodninske obveznosti; protipravnost, odškodninska odgovornosti tožene stranke in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in morebitno nastalo škodo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka naj ne bi podala zadostnih trditev v zvezi z uveljavljano škodo v obliki izgubljenega dobička ter navadne škode v obliki stroškov financiranja izgube, saj naj bi bile njene navedbe pomanjkljive, nekonsistentne in nepreverljive ter brez podanih dokazov.

6. Sodišče je v skladu z določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dolžno opraviti materialno procesno vodstvo, kar pomeni, da postavlja vprašanja in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

7. Pritožnica ima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je najprej na (drugem) naroku 26. 4. 2013 kot nesporno dejstvo ugotovilo število enakovrednih dimnikarskih naprav (l. št. 130, druga stran zapisnika), ki bi jih morala očistiti tožeča stranka, potem pa v razlogih sodbe problematizira število teh naprav na območju MOK. To je del trditvene podlage tožeče stranke, naloga sodišča pa je, da, če meni, da so trditve nepopolne ali nejasne, najprej ob uporabi materialno procesnega vodstva dopolni nepopolne navedbe strank oziroma pridobi vsa potrebna pojasnila in potem v primeru, da se trditve izkažejo kot sporne, z izvedbo pravilno ponujenih ustreznih dokazov te trditve preveri.

8. Pritožnica ima prav, ko sodišču prve stopnje očita kršitev pravil pravdnega postopka, saj je v obrazložitvi sodbe prišlo samo s sabo v nasprotje, ko je najprej zapisalo, da trditev iz tožničine vloge z dne 8. 4. 2013 ne bo upoštevalo, ker so podane po prvem naroku za glavno obravnavo,(1) v naslednjem odstavku obrazložitve pa sodišče prve stopnje kot razloge za to, da so bile navedbe tožeče stranke glede škode nekonsistentne, navaja dejstva prav iz te vloge.

9. Izgubljeni dobiček je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja (132. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Po tretjem odstavku 168. člena OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. 10. Dobiček je tipična premoženjska (ekonomska kategorija). Gospodarske družbe izid svojega poslovanja ugotavljajo in izkazujejo v izkazu poslovnega izida.(2) Izkaz poslovnega izida prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid v poslovnem letu. Izgubljeni dobiček kot pravno priznana oblika premoženjske škode je podobna, vendar ne povsem enaka premoženjska kategorija kot čisti dobiček, ki se izkazuje v izkazu poslovnega izida. Pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička se uporabi hipotetični scenarij poteka poslovanja oškodovanca, kot da škodnega dogodka ne bi bilo in s tem tudi ocena višine, saj nikoli ni mogoče izkazati z gotovostjo (100 % verjetnostjo), kakšen čisti dobiček bi oškodovanec (v resnici) ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. O tem se sklepa z večjo ali manjšo verjetnostjo. Ugotavljanje izgubljenega dobička ima veliko skupnih značilnosti s finančnim načrtovanjem poslovanja. Torej načrtovanjem izida poslovanja, ki ga bo gospodarski subjekt dosegel v prihodnosti. Verjetnost, da bi oškodovanec imel dobiček, če ne bi bilo škodnega dogodka, mora presega 50 %. To je mogoče, ko gre za normalen tek stvari. V primeru posebnih okoliščin pa je potrebno ugotavljati z verjetnostjo, ki presega 50 % in dokazati, kakšen bi bil obseg poslovanja gospodarskega subjekta v primeru, ko je oškodovanec načrtoval, da bo začel izvajati novo dejavnost. Ta okoliščina se zatrjuje (in dokazuje) z ustreznimi analizami stanja trga. Pri izračunavanju izgubljenega dobička je potrebno ugotoviti obseg prihodkov, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če ne bi bilo škodnega dogodka in dohodke, ki bi nastali oškodovancu zaradi poslovanja. Le-te pa je potrebno razlikovati med fiksnimi in variabilnimi. Skleniti je mogoče, da mora oškodovanec (tožeča stranka) zatrjevati, kakšne prihodke bi imela, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke in kakšne odhodke bi imela prav zaradi tega poslovanja, ki pa jih sedaj ni imela (variabilni odhodki). Ne sme pa se upoštevati fiksnih stroškov, ki oškodovancu nastanejo ne glede na obseg poslovanja (npr. amortizacija).

11. Iz samih razlogov sodbe sodišča prve stopnje in podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, kakšni bi bili njeni prihodki in kakšni bi bili odhodki v primeru, da bi poslovala.(3) Svojim trditvam je priložila izvenpravdno mnenje izvedenke A., ki je postavila trditve glede prihodkov, odhodkov in posledično izgubljenega dobička tožeče stranke, ter je tudi postavila trditve o primerljivem trgu in poslovanju gospodarske družbe v Murski Soboti, ki se ukvarja z enakovredno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je vse navedeno najprej pravilno štelo kot del tožničine trditvene podlage, potem pa ji je neutemeljeno očitalo, da je trditve postavila pomanjkljivo in nasprotujoče si. Upoštevaje zapisano v prejšnji točki, sodišče prve stopnje nima prav, ko očita tožeči stranki, da je izvedenka variabilne stroške materiala in storitev zgolj ocenjevala, saj gre pri ugotavljanju izgubljenega dobička vedno za ocene, kar nenazadnje izhaja tudi iz zakonske dikcije (tretji odstavek 168. člena OZ: „Pri oceni izgubljenega dobička ...“). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je (predpravdno) mnenje izvedenke del trditvene podlage tožbe, stvar dokazovanja pa je, ali so te trditve pravilne. Pritožba ima prav, da so bile njene navedbe zadostne, da bi na njihovi podlagi lahko izvedenec ugotavljal višino škode in tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi šlo za informativni dokaz z izvedencem. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno zavrnilo dokaz z izvedencem ekonomske stroke, ki bi podane trditve tožeče stranke preveril. Pritožbeno sodišče pripominja, da je tožeča stranka prav tako pravočasno predlagala dokaz z vpogledom v bilanco stanja (10. stran njene prve pripravljalne vloge), katero lahko sodišče opravi tudi, če je fizično ni (takoj) predložila, saj je prosto dostopna v javno objavljenih evidencah.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, ko sodišču prve stopnje očita procesne napake v zvezi s predložitvijo listinskih dokazov. V sklepu, ki ga je izdalo na prvem naroku dne 17. 4. 2009, je tožeči stranki naložilo, da plača predujem za kopijo originalnih listin v roku 8 dni. Kot opozorilo je navedlo, da v kolikor tožeča stranka predujma ne bo založila, se listine ne bodo fotokopirale in se ne bodo štele kot dokaz (list. št. 59). Sodišče prve stopnje vse do naroka 26. 4. 2013 ni izdalo sklepa, da navedenih listin ne bo vpogledalo, ker tožeča stranka ni pravočasno plačala predujma. Tožeča stranka je z vlogo z dne 8. 4. 2013 ponovno predložila dokumentacijo v dveh izvodih in po pozivu sodišča tudi opisala, kaj s posameznimi res obsežnimi listinami želi dokazati. Sodišče je te listine na naroku 26. 4. 2013 (l. št. 132) zavrnilo kot prepozne. Obenem je pa nekatere listine (A34, A37, A35) povzelo v dokaznem sklepu in navedlo, da jih bo vpogledalo. Sodišče prve stopnje sicer samo sklepa, katere dokaze bo izvedlo in katere ne (213. člen ZPP), vendar pa mora pri tem za svojo odločitev podati konsistentne razloge, sicer krši pravico stranke do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prišlo samo s sabo v nasprotje, ko je po eni strani vse dokaze iz vloge tožeče stranke z dne 8. 4. 2013 (dokazi označeni A25-A43) zavrnilo kot prepozne, potem pa nekatere izmed njih (A34, A37 in A35) vpogledalo.

13. Ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in te kršitve sodišče druge stopnje glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva poskrbi, da se dopolnijo morebitne nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se izvedejo dokazi, ki so bili pravočasno in pravilno ponujeni oziroma predloženi sodišču prve stopnje ali, da se konsistentno obrazloženo njihova izvedba zavrne, in nato ugotovi utemeljenost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke.

14. Glede na prej navedeno je bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti tudi v stroškovnem delu. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

(1) V tej vlogi se je tožnica sklicevala na zunaj pravdno izvedeniško mnenje izvedenca B. (2) Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 948. (3) Na tožnici je trditveno in dokazno breme glede prihodkov in odhodkov glede izgubljenega dobička,glej III Ips 111/2011.