Jedro

Sodelovanje s kontraobveščevalno službo že po svoji naravi pomeni nevarnost za državo, če se ne opravlja v njenem interesu, zato je lahko razlog za odklonitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik v času sojenja četverici sodeloval z varnostno obveščevalno službo Jugoslovanske armade, in verjetno tudi med agresijo, za kontraobveščevalno službo naj bi opravljal kurirsko službo oziroma vzdrževal zvezo med člani. Za sodelovanje s kontraobveščevalno službo naj bi dobil dvosobno stanovanje. Tožena stranka je zato tožniku vlogo za pridobitev državljanstva iz razlogov 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila.

Tožnik je zoper gornjo odločbo 16.1.1993 vložil tožbo, v kateri navaja, da od marca 1991 ni bil več v službi, najprej je bil zaradi zdravstvenega stanja na dopustu, potem pa 3 mesece na razpoloženju. V vojašnico je hodil po zdravila, ker je srčni bolnik, enkrat pa je nesel prošnjo za večje stanovanje. Stanovanje ... je dobil že leta 1985, hčerka pa je potem dobila garsonjero ... Meni, da mu očitki niso dokazani in da je dejansko stanje v tem pogledu zmotno in nepopolno ugotovljeno. Predlaga pisne izjave devetih oseb, iz katerih izhaja, kdaj in kje se je s katero od teh oseb nahajal oziroma srečal. Predlaga pa tudi zaslišanje petih prič.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da so razlogi za zavrnitev tožnikove vloge razvidni iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/91, 30/91 in 38/92 - ZDS) v 1. odstavku 40. člena določa, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se vloga za pridobitev državljanstva lahko zavrne osebi, za katero se ugotovi, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka je tožnikovo vlogo iz teh razlogov zavrnila.

Tožnik meni, da je tožena stranka preuranjeno zaključila, da je s svojim delovanjem in aktivno vojaško službo v času agresije izkazal svojo nelojalnost do Republike Slovenije, dejansko stanje naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Glede na uporabljeno določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije je po mnenju tožnika tožena stranka bila dolžna v upravnem postopku ugotoviti dejstva in okoliščine, iz katerih je utemeljen zaključek, da bi njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Sodišče ugotavlja, da je v upravnem postopku bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zastavnik I. klase, referent za organizacijsko mobilizacijske zadeve in da je aktivno sodeloval s kontraobveščevalno službo JA. Tega tožnik niti ne zanika, saj je uradni osebi tožene stranke na posebno vprašanje, če je kdaj sodeloval z vojaško kontraobveščevalno službo odgovoril, da je pred leti, v času sojenja "četverici" sodeloval, potem pa je s pripadniki kontraobveščevalne službe imel le še družabne stike ob kavi. Že samo na podlagi tega dejstva je tožena stranka utemeljeno zaključila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za obrambo države.

Nevarnost za javni red, varnost in obrambo države že tudi pomeni določen položaj ali vloga osebe, ki bi naj pridobila državljanstvo Republike Slovenije, ali pa njena usposobljenost za delovanje, ki lahko privede do stanja, ki pomeni nevarnost za javni red, varnost in obrambo države. Sodelovanje s kontraobveščevalno službo že po svoji naravi pomeni nevarnost za državo, če se ne opravlja v njenem interesu. Zato je že to dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Odločitev tožene stranke pa je tudi sicer v skladu z namenom, za katerega ji je pooblastilo za odločitev po prostem preudarku dano. Zaslišanje predlaganih prič, četudi bi priče potrdile vse, kar je v priloženih pisnih izjavah navedeno, ne bi vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje in odločitev tožene stranke.

Odločitev tožene stranke je iz navedenih razlogov zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.