Jedro

V opisu obravnavanega kaznivega dejanja pa manjka opis dejstev in okoliščin, ki jih je navajala obdolženka ob prijavi kaznivega dejanja, saj v opisu ni povzeto, kaj konkretno je obdolženka oškodovanki sploh očitala, ali povedano drugače, manjka konkretizacija zakonskega znaka "naznanitev kaznivega dejanja", saj manjka konkretiziran opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v skladu z določbami 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker v opisu kaznivega dejanja, ki se je očitalo obdolženki, niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo A.Š. oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi kršitve kazenskega zakona pritožila višja državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženki izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v pritožbi navaja, da po oceni tožilstva iz opisa kaznivega dejanja določno izhaja, kako je obdolženka V. naznanila, da je storila kaznivo dejanje. Takšen opis pa bi naj izhajal tudi iz obsežne obrazložitve obtožnega predloga, zaradi česar pritožnica meni, da je tožilstvo oblikovalo popoln izrek obtožbe. V obrazložitvi svoje pritožbe se pritožnica sklicuje na Kazenski zakon s komentarjem mag. Mitje Deisingerja, 2002, stran 691, in sicer v delu, kjer se navaja, da se mora storilec zavedati, da prijavlja uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ni pa mu treba vedeti za pravno opredelitev tega kaznivega dejanja. Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje pravilne pravne opredelitve prijavljenega kaznivega dejanja in tudi ne za vprašanje naklepa, kot bi bilo to razbrati iz nadaljevanja pritožbene obrazložitve, pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

5. V obravnavani zadevi gre namreč za pomanjkljiv opis kaznivega dejanja, ki se očita obdolženki. V opisu le tega tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, kot je to obrazloženo tudi na strani 5 izpodbijane sodbe. Opis namreč ne vsebuje vseh dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajali zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja krive ovadbe, saj izvršitvena oblika ni konkretizirana tako, da bi bilo mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob takšnem dejanskem stanju pa ne more biti uspešna pritožba niti v delu, ko se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007 in tudi ne sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 440/2011 z dne 16. 3. 2017. Navedeni odločbi namreč obravnavata drugačne pomanjkljivosti izreka kot izpodbijana sodba, zato pritožbeno enačenje z obravnavano zadevo ne more biti uspešno.

6. Kot je to navedeno v izpodbijani sodbi in kot je v svoji odločbi z dne 7. 5. 2015 II Kp 61228/2013 v podobni zadevi kot je obravnavana, to obrazložilo tudi že Višje sodišče v Kopru, ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki bi ga naj obdolženec naznanil, ampak mora opis vsebovati tudi naznanjena dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja. Zakonski znak kaznivega dejanja mora biti torej konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje in ali sploh gre za dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. V opisu obravnavanega kaznivega dejanja pa manjka opis dejstev in okoliščin, ki jih je navajala obdolženka ob prijavi kaznivega dejanja, saj v opisu ni povzeto, kaj konkretno je obdolženka oškodovanki sploh očitala, ali povedano drugače, manjka konkretizacija zakonskega znaka "naznanitev kaznivega dejanja", saj manjka konkretiziran opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ker je zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe "naznanitev kaznivega dejanja", mora torej biti konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je dejanje, ki je bilo naznanjeno, res kaznivo dejanje in to takšno, ki se preganja po uradni dolžnosti.

7. Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.