Jedro

Tožnik zaradi travme ob materini smrti ni utrpel še dodatnega zmanjšanja aktivnosti, pač pa zelo intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine.

Izrek

Pritožbe se z a v r n e j o kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi . Tožeče stranke nosijo same svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo odškodnin in sicer: -tožniku J. G. 2.077.591,00 SIT z zakonitimi (prav: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od 13.3.2001 do plačila, v presežku do 9.000.000,00 SIT z obrestmi pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo; -tožnici M. G. in J. G. pa vsakemu po 1.288.796,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2000 dalje, višji tožbeni zahtevek do zneska 2.000.000,00 SIT z obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; -vsem trem tožnikom nerazdelno plačati 48,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1987 dalje do plačila. Odločilo je, da morata toženi stranki tožnikom nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.105.440,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.006.801,00 SIT od 13.3.2001 dalje do plačila in od 98.639,00 SIT od 16.2.2000 dalje do plačila. Prisojeni zneski pomenijo odškodnino tožnikom zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi smrti njihove matere v prometni nezgodi, ki sta jo povzročila zavarovanca toženih strank. Tožniki so s pritožbo po pooblaščenki izpodbijali zavrnilni del sodbe, uveljavljali vse pritožbene razloge po določbi 1.odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in predlagali ustrezno spremembo sodbe. Navajali so, da so tekom postopka poudarili, da zahtevajo še nadaljnjo odškodnino, poleg tiste, ki je bila izplačana kot akontacija, kar je sodišče upoštevalo. Sodišče pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo prenizko odškodnino. Pravdni postopek je trajal 13 let, kar je okoliščina, ki opravičuje višjo odškodnino, a je sodišče ni upoštevalo. Poleg tega so bili tožniki tekom postopka prisiljeni podoživljati nesrečo. Glede odškodnine za J. G. je v sodbi tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ker je sodišče v izreku upoštevalo akontacijo odškodnine in jo odštelo, v obrazložitvi pa je navedlo, da gre tožniku vsa zahtevana odškodnina iz tega naslova v višini 3.500.000,00 SIT. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik J. G. utrpel dve obliki škode, in sicer tudi v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To izhaja iz izvedenskega mnenja dr. B.. Pri tožniku je prišlo do hudega regresa in do bega v psihotično stanje, zaradi česar se je tako spremenil, da ni več sposoben za samostojno življenje. Če pa je sodišče tako spremembo presojalo v okviru duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, potem bi moralo zahtevku v celoti ugoditi. Skrbnik tožnika J. G. je v pritožbi navajal še, da je nerazumljivo in nedopustno, da je to zadevo sodišče tako dolgo obravnavalo in dopuščalo toženim strankam zavlačevanje. Prav tako je nerazumljivo nizka prisojena odškodnina, kakor da je človeško življenje brez vrednosti. Tožnik že 15 let vegetira, česar sodišče ni upoštevalo. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da je bil tožnik invalidsko upokojen že pred smrtjo svoje matere. Pritožbe niso utemeljene. Tožniki so živeli skupaj z očetom in pokojno materjo, ki je povezovala družino in skrbela za varnost, razumevanje med njimi in za gospodinjstvo. V družini so se dobro razumeli, tožniki pa so bili na mater navezani. Ob njeni smrti so bili stari 18 let (J.), 20 let (M.) in 21 let (J.). Jože je bil na mater še posebej navezan. Z njeno pomočjo je vzdrževal psihoemocionalno in psihosocialno ravnotežje po tem, ko je bil prizadet zaradi težke telesne poškodbe v vojski v letu 1985. Po smrti matere se tožnikovo fizično stanje ni poslabšalo. Pač pa se je poslabšalo njegovo psihično stanje, saj so se duševne motnje, ki so se tožniku sicer pojavile že pred smrtjo matere, po njeni smrti stopnjevale. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je celotna biopsihosocialna zgradba tožnika začela rušiti že po poškodbi v vojski. Že tedaj se je začel umikati ljudem, njegov odnos do sveta in do njega samega se je močno izkrivil, postal je nezaupljiv, shizoiden in sovražen. Po poškodbi se je tožnik spremenil in v poklicnih in drugih socialnih aktivnostih in odnosih z ljudmi ni več funkcioniral. Imel je težave pri dojemanju telesa (hrana mu je povzročala bolečine, za kar ni bilo organske podlage). Zaradi opisanih težav je že pred smrtjo matere iskal psihiatrično pomoč. Po ugotovitvah izvedenca nevropsihiatra je bil tožnik psihično in čusteno vezan na mater kot na "primarni objekt", tako da je po njeni smrti pri njem nastala velika emocionalna praznina, ki je ni mogel več zapolniti zaradi nedozorele ego identitete. Psihično ravnotežje se mu je porušilo tako, da je prišlo do hudega regresa in bega v psihotično stanje. Tožnik je ob materini smrti doživel hudo psihično bolečino in travmo, ki je ni mogel preseči. Glede na strnjeno povzete ugotovitve sodišča prve stopnje je sprejemljiv tudi zaključek istega sodišča, da je tožnik J. G. zaradi smrti matere utrpel hude duševne bolečine in da je bil hudo prizadet na čustvenem področju. Smrt matere je zanj predstavljala izgubo edine osebe, ki ji je zaupal. Ni pa mogoče tej travmi pripisati, da je vzrok za tožnikove okrnjene življenjske aktivnosti, ker so se te spremenile že pred materino smrtjo. Glede na izpoved prič, predloženo medicinsko dokumentacijo in mnenja izvedencev medicinske stroke je tožnik močno spremenil življenjski stil po poškodbi v vojski, ker je od tedaj dalje moral prenašati fizične in psihične zdravstvene težave. Od tedaj dalje ni bil več sposoben za kakršnokoli fizično delo in za pridobivanje dohodka, opustil je kontakte z ljudmi, zase in za lastno prehrano ni skrbel sam, ampak njegova mati. Življenjske aktivnosti tožnika so postale tako močno okrnjene že pred materino smrtjo, da tožnik zaradi travme ob njeni smrti ni utrpel še dodatnega zmanjšanja aktivnosti, pač pa zelo intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine. Pravna podlaga za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega je v določilih členov 200 in 201 Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR. Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Nepremoženjska škoda je nenadomestljiva, zato predstavlja denarna odškodnina le obliko določenega zadoščenja prizadetemu oškodovancu, in ne nadomestila za izgubo. Odškodnina mora biti individualizirana in hkrati odmerjena v okviru, kot ga je izoblikovala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" se presoja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Če je od nastanka škode oz. vložitve tožbe do razsoje o višini odškodnine pretekel daljši čas, kot je sicer običajno za razsojo pred sodiščem prve stopnje v primerljivih sporih, je takšen potek časa prav tako ena od okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine. Gre za subjektivno okoliščino na strani oškodovanca, ker mora dalj časa čakati na satisfakcijo. V obravnavanem primeru so morali tožniki 13 let čakati na odmero odškodnine, kar je gotovo potrebno posebej upoštevati. Vendar je po presoji sodišča druge stopnje z izpodbijano sodbo zadoščeno tudi tej zahtevi. Višina prisojenih odškodnin namreč presega odškodnine, kot so bile sicer prisojene v primerljivih zadevah, a kjer sojenje ni trajalo toliko časa. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da je pri vseh tožnikih, in tudi pri tožniku J. G., od zneska, ki pomeni pravično denarno odškodnino, odštelo valorizirane zneske prejetih akontacij s strani tožene stranke, in je tako razsodilo tudi v izreku sodbe. Zato zatrjevanega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353.člen ZPP). Zaradi neuspele pritožbe tožeče stranke nosijo same svoje pritožbene stroške (154. in 165.člen ZPP).