Jedro

Nasprotna izvršba je po 67. členu ZIZ pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti in učinki pravde zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnega postopka, ki bi se vodil na podlagi pravnomočne odločitve v pravdi zaradi neupravičene obogatitve in upnik v nasprotni izvršbi sme poleg glavnice zahtevati tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti. Ker je tožeča stranka zahtevala s predlogom za nasprotno izvršbo tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti in je takšen predlog šteti ob upoštevanju, da gre pri nasprotni izvršbi tudi za značilnosti in učinke pravde, kot tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in ker je sodišče prve stopnje v tem delu predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo, tožeča stranka kot upnik pa se ni pritožila, je s tem odločitev glede zakonskih zamudnih obresti postala pravnomočna.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve, ker nasprotne tožbe, ki jo je vložila tožena stranka, ni združilo v skupno obravnavanje skladno z določbo 300. člena ZPP, je tudi neutemeljen, saj sodišče ni dolžno ravnati skladno z določbo tega člena, ampak ima procesno diskrecijsko pravico, da odloči ali bo zadeve obravnavalo ločeno ali skupaj. Posebnega procesnega sklepa, da zadev ne bo združevalo, ni dolžno sprejeti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo (III. in IV. točka izreka) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude in stroške revizijskega postopka v znesku 793,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 649/2017 z dne 16. 4. 2019 izreklo: ″I. Dovoli se sprememba tožbe z dne 25. 10. 2018. II. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 19.647,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2018 dalje do plačila. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.122,54 EUR, v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.″

2. Zoper to sodbo in sklep je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da: zavrne zahtevek tožeče stranke na plačilo glavnice v višini 19.647,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 03. 2018 dalje do plačila, oziroma prvič podredno, da v primeru ugoditve zahtevku tožeče stranke na plačilo zneska iz prve tega odstavka, ugotovi obstoj terjatve tožene stranke iz podanega pobotnega ugovora oziroma drugič podredno, da: sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika v obeh primerih pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in trdi, da sta izpodbijana sodba in sklep v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5.Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Trditve strank

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva izhaja: (-) da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo 16.129,44 EUR s pripadki in trdila, da je tožena stranka zoper tožečo stranko pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljivega notarskega zapisa št. SV 3709/12 z dne 20. 9. 2012, št. SV 1588/13 z dne 15.4.2013 in št. SV 324/15 z dne 11. 2. 2015 za znesek glavnice v višini 2.213.585,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila; - da je Okrajno sodišče predlogu tožene stranke sledilo in izdalo sklep o izvršbi Ig 340/2015, s katerim je dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev tožeče stranke pri organizaciji za plačilni promet, pri čemer je dovolilo poplačilo tožene stranke pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in na podlagi sklepa o izvršbi je bil toženi stranki nakazan znesek v višini 150.000,00 EUR, po prejemu navedenega zneska pa je tožena stranka podala predlog za umik predloga za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani ustavilo izvršbo; - da je tožeča stranka zoper sklep o izvršbi Ig 340/2015 vložila ugovor in na podlagi vloženega ugovora je Okrajno sodišče v Ljubljani ugovoru ugodilo, predlog za izvršbo zavrnilo in sklep o izvršbi Ig 340/2015 v celoti razveljavilo; - da je tožeča stranka zato zoper toženo stranko 14. 7. 2015 vložila predlog za nasprotno izvršbo skladno s 67. členom ZIZ, kateremu je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo in s sklepom Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh vrne 150.000,00 EUR (sklep o nasprotni izvršbi je postal pravnomočen in izvršljiv 28. 2. 2018); - da je tožeča stranka poleg zneska 150.000,00 EUR zahtevala še zakonske zamudne obresti od 17. 6. 2015 dalje do plačila, vendar je Okrajno sodišče v Ljubljani predlog tožeče stranke v tem delu zavrnilo in svojo odločitev utemeljilo s tem, da naj bi bil obseg zahtevka po nasprotni izvršbi omejen zgolj na vrnitev tistega, kar je bilo z izvršbo dobljeno; - da je tožeča stranka bila z izplačilom 150.000,00 EUR neupravičeno prikrajšana, zato je upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (193. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), o plačilu katerih izvršilno sodišče še ni vsebinsko odločalo;- da zakonske zamudne obresti obračunane od pravnomočnosti sklepa o izvršbi Ig 340/2015 z dne 30. 3. 2016 v zvezi z ugovorom tožeče stranke, to je od dne 8. 8. 2016 do dneva vložitve tožbe 12. 12. 2017 znašajo 16.129,44 EUR in poleg obračunanih zakonskih zamudnih obresti dolguje tožena stranka še procesne zamudne obresti; - da je v zvezi s pobotnim ugovorom tožene stranke tožeča stranka podala ugovor litispendence, ker je terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot predmet pravdnega postopka VII Pg 2537/2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani; - da je nasprotovala trditvi tožene stranke, da je tožba preuranjeno vložena, saj je Višje sodišče v Ljubljani 28. 2. 2018 s sklepom I Ip 3729/2017 pritožbo tožene stranke zoper sklep o nasprotni izvršbi zavrnilo, tako da je odpadel vsakršni dvom o utemeljenosti tožbe, poleg tega pa je tožena stranka tožeči stranki 29.3.2018 vrnila znesek 150.000,00 EUR; - da je tožeča stranka po vložitvi tožbe spremenila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti obračunanih od 8. 8. 2016 do 29. 3. 2018, ko je tožena stranka tožeči stranki vrnila znesek v višini 150.000,00 EUR in obračunane zakonske zamudne obresti od zneska 150.000,00 EUR od 8. 8.2016 do 29. 3. 2018 znašajo 19.647,25 EUR, od obračunanih zakonskih zamudnih obresti dolguje tožena stranka še procesne obresti od 30. 3. 2018 dalje do plačila; (-) da je tožena stranka nasprotovala zahtevku tožeče stranke in navajala, da sklep, s katerim je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo nasprotno izvršbo še ni pravnomočen; - da je tožena stranka podala tudi pobotni ugovor in v zvezi z njim navedla, da ima zoper tožečo stranko nasprotno terjatev v višini 1.675.472,73 EUR s pripadki, ki je predmet postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 2537/2015, terjatev pa izvira iz pogodbenega razmerja med tožečo in toženo stranko na podlagi 20. 9. 2012 sklenjene Gradbene pogodbe št. ... in dodatka št. 1 h gradbeni pogodbi z dne 6. 11. 2012 ter dodatka št. 2 h gradbeni pogodbi z dne 15. 4. 2013, na navedeni podlagi je tožena stranka od tožeče stranke prevzela izvedbo vseh gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del za izgradnjo objekta „Eko srebrna hiša" v L., tožeča stranka toženi stranki iz naslova izvedenih, a neplačanih del dolguje še 2.379.123,73 EUR, vendar v postopku VII Pg 2537/2015 tožena stranka vtožuje razliko do pogodbene vrednosti, ki je bila določena po načelu ″funkcionalni ključ v roke″ v višini 1.392.351,95 EUR (19.a in 19.b situacijo) ter plačilo dodatnih del v znesku 283.120,78 EUR; - da je tožena stranka predlagala mirovanje postopka do pravnomočne odločitve v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, da bi se tako izognili izvedbi dolgotrajnega dokaznega postopka v zvezi s pobotnim ugovorom; - da je tožena stranka tekom postopka vložila nasprotno tožbo zaradi plačila 84.935,34 EUR s pripadki, s katero je vtoževala razliko neplačanih začasnih situacij na podlagi 20. 9. 2012 sklenjene Gradbene pogodbe št. ... in dodatka št. 1 h gradbeni pogodbi z dne 6. 11. 2012 ter dodatka št. 2 h gradbeni pogodbi z dne 15. 4. 2013 ter predlagala združitev zadeve po nasprotni tožbi z osnovno zadevo po tožbi tožeče stranke; Procesne okoliščine v zadevi

8. Tožena stranka je med postopkom vložila nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje o nasprotni tožbi ni odločalo, ker je sklenilo, da bo o nasprotni tožbi odločalo v drugem postopku.

9. Tožeča stranka je med pravdo spremenila tožbo, tako da je zahtevala plačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti od 8. 8. 2016 do 29. 3. 2018 v znesku 19.647,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2018 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe na podlagi 185. člena ZPP dovolilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama.

Odločitev sodišča prve stopnje

10. Sodišče prve stopnje je odločilo: (-) da iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka zoper tožečo stranko v izvršilni zadevi Ig 340/2015 Okrajnega sodišča v Ljubljani vložila predlog za izvršbo, ki mu je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom o izvršbi z dne 15. 5. 2015 ugodilo, tako da je dovolilo izvršbo s poplačilom tožene stranke iz sredstev tožeče stranke pri organizaciji za plačilni promet pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 340/2015 z dne 15. 5. 2015 - priloga A2, predlog za izvršbo z dne 22. 4.2015 -priloga A3); (-) da je na podlagi sklepa o izvršbi tožena stranka bila poplačana v višini 150.000,00 EUR, in sicer je navedeni znesek tožena stranka prejela 17. 6. 2015 (potrdilo o izvršenem plačilu H. d.d. - priloga A6); (-) da je tožeča stranka zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, ki mu je Okrajno sodišče v Ljubljani ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 28. 5. 2015 - priloga A4, sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo Ig 340/2015 z dne 30. 3. 2016 - priloga A12), sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo je postal pravnomočen dne 8. 8. 2016, na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 1687/2016 (sklep VSL I Ip 1687/2016 z dne 8. 8. 2016 - priloga A13), s pravnomočno razveljavitvijo sklepa o izvršbi in zavrnitvijo predloga za izvršbo je nastopila dolžnost tožene stranke, da tožeči stranki vrne kar je prejela na podlagi razveljavljenega sklepa o izvršbi, ker je z razveljavitvijo sklepa o izvršbi in zavrnitvijo predloga za izvršbo odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka prejela 150.000,00 EUR (190. člen OZ); (-) da je pravno varstvo v primeru neutemeljene izvršbe tožeči stranki zagotovljeno v okviru določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki urejajo nasprotno izvršbo; (-) da skladno z določbo 67. člena ZIZ lahko dolžnik (v sporni zadevi tožeča stranka) vloži predlog za nasprotno izvršbo, v katerem zahteva, naj mu upnik (v konkretni zadevi tožena stranka) vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, predlog z nasprotno izvršbo mora dolžnik vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je izvedel za razlog za nasprotno izvršbo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek, pred potekom tega roka dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku; (-) da je predlog za nasprotno izvršbo tožeča stranka v izvršilni zadevi Ig 340/2015 tudi vložila in sicer je zahtevala plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 dalje do plačila (predlog za nasprotno izvršbo z dne 14. 7. 2015 in dopolnitev predloga za nasprotno izvršbo z dne 4. 4. 2016 - priloga A9, A11), Okrajno sodišče v Ljubljani je predlogu tožeče stranke za nasprotno izvršbo delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 150.000,00 EUR, v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od 14. 7. 2015 dalje do plačila pa je zahtevek tožeče stranke za nasprotno izvršbo zavrnilo (sklep o nasprotni izvršbi z dne 9. 11.2017 -priloga A14); (-) da je ta sklep postal pravnomočen dne 28. 2. 2018 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3729/2017 (sklep VSL I Ip 3729/2017 z dne 28. 2. 2019 - priloga C1); (-) da ne glede na to, da je izvršilno sodišče zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neupravičeno prejetega zneska 150.000,00 EUR pravnomočno zavrnilo, v konkretni zadevi ne gre za res iudicata po drugem odstavku 319. člena ZPP, ker izvršilno sodišče z navedbo, da je v postopku nasprotne izvršbe mogoče zahtevati zgolj tisto, kar je bilo z izvršbo pridobljeno, zakonske zamudne obresti pa z izvršbo niso bile pridobljene, o zahtevku ni vsebinsko odločilo; (-) da materialno pravno podlago za zahtevek tožeče stranke za plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR predstavljata določbi 190. člena OZ in 193. člena OZ, ki določata, da je v primeru, ko podlaga za plačilo odpade, mogoče zahtevati vrnitev tudi zakonskih zamudnih obresti, in sicer če je pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, sicer pa od dneva vložitve zahtevka (190. člen OZ in 193. člen OZ); (-) da je pravna podlaga za plačilo 150.000,00 EUR in s tem dobra vera za prejem tega zneska odpadla s pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo z dne 30. 3. 2016, to od 8. 8. 2016 dalje in je zato tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožeča stranka vtožuje od 8. 8. 2016 do 29. 3. 2018 in obračunane zakonske zamudne obresti od zneska 150.000,00EUR od 8. 8. 2016 do 29. 3. 2018 znašajo 19.647,25 EUR, od obračunanih in neplačanih zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka upravičena še do procesnih obresti, od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ); (-) da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti v višini 19.647,25 EUR skupaj s procesnimi obresti od 30. 3. 2018 dalje do plačila ( tč. III izreka odločbe); (-) da je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev v višini 1.675.472,73 EUR, glede katere teče spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi VII Pg 2537/2015, kar med pravdnima strankama ni sporno, prav tako pa slednje izhaja tudi iz predloženih dokazov (tožbe z dne 3. 8. 2015, pripravljene vloge z dne 2. 8. 2016 in zapisnika o naroku z dne 14. 12. 2017 v zadevi VII Pg 2537/2015, priloge B2, B4, B5); (-) da sta obe pravdni stranki v zvezi s terjatvijo, ki se uveljavlja v pobot predlagali mirovanje oziroma prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v zadevi VII Pg 2537/2015, tožeča stranka pa je primarno podala ugovor litispendence; (-) ugovor litispendence je utemeljen; (-) o terjatvi, ki se uveljavlja v pobot, ni mogoče začeti nove pravde in obratno, v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, tožena stranka je tožbo v zadevi VII Pg 2537/2015 vložila leta 2015, pobotni ugovor pa je postavila v letu 2018 (tožba v zadevi VII Pg 2537/2015, priloga B2), kar pomeni, da je o terjatvi uveljavljeni v pobot v tem pravdnem postopku v trenutku podanega pobotnega ugovora že tekla pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani; (-) procesni pobotni ugovor tožene stranke je zaradi litispendence zavreči (II. točka izreka odločbe); (-) glede terjatve uveljavljene v pobot tudi niso podani pogoji za materialno pravni pobot po 311. členu OZ; Pritožba

11. V pritožbi tožena stranka navaja, da je tožena stranka v predmetni zadevi podala pobotni ugovor, ki se je nanašal na terjatev, ki jo vtožuje tožena stranka v postopku, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. VII Pg 2537/2015. Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi navaja, da ni mogoče uveljavljati v pobot terjatve, o kateri že teče pravda. Tožba v zadevi VII Pg 2537/2015 je bila vložena 2015, pobotni ugovor tožene stranke pa je bil podan leta 2018 - zaradi navedenega je sodišče zaključilo, da gre v danem primeru glede podanega pobotnega ugovora za litispendenco. Sodišče prve stopnje pa je pri tej odločitvi očitno spregledalo navedbe tožene stranke v točki VII, kjer je tožena stranka navajala, da glede pobotnega ugovora v spis prilaga V. in VII. pripravljalno vlogo iz postopka VIII Pg 2537/2018 in iz katerih izhaja, da je tožena stranka razširila tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčenih bančnih garancij (časovno gledano po podanem pobotu), kar pomeni, da nikakor ni podana litispendenca v tem delu in bi naslovno sodišče moralo presojati o pobotnem ugovoru.

12. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka v postopku vložila tudi nasprotno tožbo, ki jo izpodbijana odločba sicer omenja, vendar sodišče prve stopnje pojasni, da o nasprotni tožbi ne bo odločalo, ampak da bo odločalo v okviru drugega postopka. Tožena stranka je v svoji vlogi podala predlog, da se nasprotna tožba vodi v spisu po osnovni tožbi, ki se vodi pod opravilno številko I Pg 649/2017. Sodišče o predlogu tožene stranke za združitev postopkov nikoli ni odločalo, ampak je nasprotno tožbo začelo voditi pod svojo (ločeno) opravilno številko - I Pg 451/2018. Tožena stranka je s predmetno kršitvijo postopka s strani sodišča nesporno prišla v slabši položaj. V kolikor bi sodišče odločalo tudi o nasprotni tožbi in o pobotu ter v kolikor bi izvedlo vse dokazne predloge, sodba in sklep v takšni vsebini nikoli ne bi bila izdana.

13. Pritožba pojasni, da je tožena stranka v vlogah in na naroku podala predlog tako za prekinitev postopka kot tudi za samo združitev postopkov. Naslovno sodišče je predlog tožene stranke neutemeljeno zavrnilo. Pritožba še pojasni, da je tožena stranka predlagala zaslišanje več prič in postavitev izvedenca gradbene stroke - vse navedene dokazne predloge je sodišče zavrnilo brez utemeljene obrazložitve. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke je sodišče zagrešilo kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, opisana kršitev pa je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (kršitev načela kontradiktornosti).

14. Pritožba pove, da je pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami, saj se ni opredelilo do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje, ki jih je leta podala tekom zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi dne 28. 06. 2011. Ravnanje sodišča je tako v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

15. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo ugodilo predlogu tožene stranke, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi VII Pg 2537/2015, nato pa je kmalu razpisalo nov narok za glavno obravnavo, pred katerim sta obe pravdni stranki podali svoje soglasje, da se predmetni postopek prekine iz že prej navedenega razloga, vendar sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke, kljub soglasju nasprotne stranke, tega predloga ni upoštevalo. Tudi zaradi navedenega ravnanja pritožba meni, da ni bila pravilno izvedena dokazna ocena.

16. Pritožba pove, da je tožeča stranka v tožbi pravilno navedla izdane sklepe Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki so bili izdani v izvršilnih postopkih in v tem delu se je tožena stranka strinjala z navedbami tožeče stranke. Tožeča stranka pa je ob vložitvi tožbe (očitno namenoma) pozabila navesti, da je tožena stranka zoper sklep Okrajnega sodišča 0872 Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 v zadevi po nasprotni izvršbi vložila pritožbo in da navedeni sklep, zaradi katerega in na podlagi katerega je tožeča stranka vtoževala zakonske zamudne obresti, ob vložitvi tožbe še ni bil pravnomočen. Tožena stranka je zaradi navedenega predlagala vpogled v spis Okrajnega sodišča 0872 Ig 340/2015 in sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči, pa je ni. Pritožba pojasni, da je tožena stranka povzela celotno vsebino pritožbe z dne 20.11.2017 v svojo trditveno podlago, glede katere pa naslovno sodišče ponovno ni izvajalo dokazov. Posledica nepravilnega materialnega procesnega vodstva je kršitev 22. člena URS. Toženi stranki namreč v obravnavanem primeru ni bila omogočena učinkovita pravice do izjave v postopku, še več toženi stranki je bila glede dejstva, ki ga je sodišče kasneje opredelilo kot odločilno, pravica do izjave odvzeta. Zaradi navedenega izpodbijana sodba za toženo stranko pomeni presenečenje.

Odgovor na pritožbo

17. Odgovor na pritožbo pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je potrebno procesni pobotni ugovor tožene stranke zaradi nastopa litispendence zavreči. Kot je tožeča stranka navajala tekom celotnega postopka, tožena stranka v predmetnem postopku zaradi litispendence v pobot ne more uveljavljati terjatve v višini 1.675.472,73 EUR, saj to terjatev, kar nesporno izhaja celo iz njenih navedb, v plačilo vtožuje pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku VII Pg 2537/2015. Kot se je sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom v spis pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, je bila tožba, ki jo je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani za plačilo zneska 1.675.472,73 EUR, tožeči stranki vročena dne 23.10.2015, z navedenim procesnim dejanjem (tj. vročitvijo tožbe), se je med pravdnima strankama pričela pravda za plačilo zneska 1.675.472,73 EUR, in od tega trenutka dalje tožena stranka te terjatve zoper tožečo stranko ne more uveljavljati v nobenem drugem (kasnejšem) sodnem postopku več. Sodišče je tako povsem pravilno upoštevajoč določbo 3. odstavka 189. člena ZPP in sodno prakso (prim. sklep II Ips 906/2008) pobotni ugovor tožene stranke zavrglo. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da je sodišče povsem spregledalo njene navedbe v tč. VII. (tožena stranka sicer ne navede, v kateri vlogi je te navedbe podala, kljub vsem pa tožeča stranka lahko sklepa, da gre za pripravljalno vlogo z dne 27. 03. 2019), kjer naj bi tožena stranka navajala, da glede pobotnega ugovora v spis vlaga V. in VII. pripravljalno vlogo iz postopka VIII Pg 2537/2018 (pravilno VII Pg 2537/2015) iz katerih izhaja, da je tožena stranka razširila tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčenih bančnih garancij (časovno gledano po podanem pohotnem ugovoru), to pa naj bi pomenilo, da litispendenca nikakor ni podana v tem delu in bi zato sodišče moralo presojati o pobotnem ugovoru. Takšne pritožbene navedbe tožene stranke so zavajajoče, saj tožena stranka svojega pobotnega ugovora tekom postopka pred naslovnim sodiščem do konca glavne obravnave ni razširila, ravno nasprotno. V svoji pripravljalni vlogi z dne 27.03.2019 je jasno in v celoti vztrajala pri podanem pobotnem ugovoru (torej tistem pobotnem ugovoru, ki ga je podala v odgovoru na tožbo z dne 11.02.2017, in z njim v pobot uveljavljala znesek 1.675.472,73 EUR), v zvezi s postopkom pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pa je navedla zgolj to, da je razširila svoj tožbeni zahtevek iz naslova neupravičeno unovčenih bančnih garancij, kar naj bi pomenilo, da nikakor ni podana litispendenca. Zakaj in glede česar naj ne bi bila podana litispendenca tožena stranka v tej vlogi ni pojasnila, zagotovo pa je, da tožena stranka s takšnimi navedbami svojega pobotnega ugovora ni razširila, saj samo dejstvo, da je tožena stranka razširila svoj tožbeni zahtevek v postopku VII Pg 2537/2015, namreč ne pomeni avtomatično, da je razširila tudi svoj pobotni ugovor. V kolikor bi želela tožena stranka razširiti tudi svoj pobotni ugovor v konkretnem postopku (torej bi želela v pobot uveljavljati več kot prvotno), bi morala v zvezi s tem podati jasne in konkretne navedbe, določno bi morala navesti višino terjatve, ki naj bi jo po novem uveljavljala v pobot, svojo razširitev pobotnega ugovora pa bi morala tudi ustrezno dokazno podkrepiti, tega pa jasno ni storila. Sicer pa, četudi bi tožena stranka razširila svoj pobotni ugovor za znesek, za katerega je razširila svojo tožbo v postopku opr. št. VII Pg 2537/2015, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (pa ga kot že rečeno ni), bi bila tudi glede razširjenega dela podana litispendenca, saj je tožeča stranka V. pripravljalno vlogo z dne 23. 02. 2018, s katero je tožena stranka razširila svoj tožbeni zahtevek v postopku VII Pg 2537/2015, prejela dne 05. 03. 2018, vlogo s katero naj bi tožena stranka razširila pobotni ugovor pa je tožena stranka pri naslovnem sodišču vložila dne 16. 04. 2019. To pomeni, da bi moralo sodišče tudi razširjeni pobotni ugovor iz razloga litispendence na podlagi določbe tretjega odstavka 189. člena ZPP in sodne prakse (primerjaj sklep II Ips 906/2008) zavreči. 18. Odgovor na pritožbo meni, da je prav tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bo postopek po nasprotni tožbi tožene stranke vodilo ločeno, saj tožena stranka razen s pobotnim ugovorom ni nasprotovala vtoževani terjatvi tožeče stranke. Četudi bi sodišče postopka združilo, bi sodišče lahko na podlagi določbe drugega odstavka 314. člena ZPP izdalo (delno) sodbo glede zahtevka po osnovni tožbi, saj je bil zahtevek po osnovni tožbi zrel za odločitev (tako temelj kot višina vtoževanega zahtevka sta ostala neprerekana), s čimer bi bila tožena stranka v povem enakem procesnopravnem položaju, kot je sedaj. Naveden pomeni, da tožena stranka s tem, ko sodišče postopkov ni združilo v skupno obravnavanje, ni v ničemer prikrajšana. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi tožeča stranka s tem, ko naj ne bi prerekala navedb tožene stranke o izvedeniških mnenjih, pripoznala terjatev tožene stranke, tožeča stranka pojasnjuje, da se je v svoji vlogi z dne 05. 03. 2019 do navedb tožene stranke v zvezi s izvedeniškimi mnenji opredelila, jih prerekala in jim nasprotovala. Tožeča stranka niti z izjavo niti z drugimi dejanji v predmetnem gospodarskem sporu ni pripoznala terjatve tožene stranke, ki jo slednja od nje vtožuje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zaradi česar so njeni pritožbeni zaključki v zvezi s tem v celoti neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo in presodilo vse predlagane dokaze, prav tako je v izpodbijani odločbi jasno obrazložilo, zakaj določenih dokaznih predlogov kot nepotrebnih ni izvajalo. Pritožbeni očitki tožene stranke v zvezi s tem so neutemeljeni, enako pa velja tudi za njene pritožbene navedbe, ki merijo na prekinitev postopka. Sodišče postopka ni prekinilo, čeprav je tožena stranka tak predlog podala. Tožeča stranka se s prekinitvijo nikdar ni strinjala, le podrejeno je navajala, da naj sodišče, v kolikor bi zaključilo, da v zvezi s pobotnim ugovorom litispendenca ni podana, postopek iz razloga ekonomičnosti do pravnomočne odločitve pri Okrožnem sodišči v Ljubljani prekine. Tega pa sodišče ni storilo, saj je pravilno zaključilo, da procesni pobotni ugovor tožene stranke ni dopusten.

19. Odgovor na pritožbo pove, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila tožba tožeče stranke vložena preuranjeno, zaradi česar bi moralo sodišče njeno tožbo zavreči in očitek, da naj bi ji bila s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o pritožbi z dne 20.11.2017, kršena pravica do izjave. Tožeča stranka je jasno navedla, da je bila odločitev Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi po nasprotni izvršbi Ig 340/2015 v zavrnilnem delu (torej v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti) pravnomočna že v trenutku, ko je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, saj zoper 2. točko izreka sklepa Ig 340/2015 z dne 09. 11. 2017 (tj. v tistem delu, kjer je izvršilno sodišče predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo), nobena izmed strank v izvršbi ni vložila pritožbe (tožeča stranka je tudi pojasnila, zakaj je sprejela takšno odločitev). Pritožbo (sicer že na prvi pogled neutemeljeno) je vložila tožena stranka zgolj zoper 1. tč. citiranega sklepa (torej v delu v katerem je Okrajno sodišče v Ljubljani nasprotni izvršbi ugodilo), kar je bilo med pravdnima strankama nesporno. Sicer pa ne glede na to, tožeča stranka izpostavlja, da upoštevajoč pravila ZPP sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno obstaja ob koncu glavne obravnave. Ker je bila odločitev Okrajnega sodišča v nasprotni izvršbi opr. št. Ig 340/2015 pravnomočno potrjena tudi s strani Višjega sodišča v Ljubljani preden je bila v predmetnem gospodarskem sporu končana glavna obravnava (s sklepom opr. št. I Ip 3729/2017 z dne 28. 02. 2018 je višje sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep o nasprotni izvršbi kot neutemeljeno zavrnilo), je torej jasno, da zahtevek tožeče stranke ni bil preuranjen, pritožba tožene stranke pa je tudi iz tega razloga neutemeljena. Tožena stranka je s sklicevanjem na pritožbo z dne 20. 11. 2017 v postopku Ig 340/2015 zgolj navajala in dokazovala, da nasprotna izvršba tožeče stranke v citiranem izvršilnem postopku ni bila utemeljena in da tožeči stranki niti znesek glavnice v višini 150.000,00 EUR ne gre. Ker je Višje sodišče v Ljubljani z odločbo I Ip 3729/2017 z dne 28. 02. 2018 njeno pritožbo z dne 20. 11. 2017 kot neutemeljeno zavrnilo, je odpadla tudi potreba po izvajanju dokazov v zvezi z njeno pravnomočno zavrnjeno pritožbo.

Procesne okoliščine pred (ponovno) odločitvijo pritožbenega sodišča

20. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke že odločilo s sklepom Cpg 116/2019 z dne 18. 9. 2019. Odločilo je, da je pritožba delno utemeljena, delno pa ni dovoljena. Utemeljena pa je iz drugih razlogov kot jih navaja pritožba. Izrek sklepa se je glasil: ″I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede III. točke izreka sodbe razveljavi in tožba zavrže, glede izpodbijane IV. točke izreka sodbe se pritožbi ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba spremeni tako da sedaj glasi: ″Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 44,40 EUR v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo. II. Pritožba glede izpodbijane I. in II .točke izreka odločbe se zavrže. III. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.″

21. Tako je pritožbeno sodišče razlogovalo, da iz razloga, ker mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe po drugem odstavku 350. člena ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede III. točke izreka sodbe razveljavilo in tožbo zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP).2 Pritožbeno sodišče je menilo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da o tožbenem zahtevku, ki ga tožeča stranka vtožuje, še ni bilo pravnomočno odločeno.

22. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je predlog za nasprotno izvršbo tožeča stranka v izvršilni zadevi Ig 340/2015 vložila in zahtevala plačilo 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 dalje do plačila (predlog za nasprotno izvršbo z dne 14. 7. 2015 in dopolnitev predloga za nasprotno izvršbo z dne 4. 4. 2016). Ugotovilo je, da je Okrajno sodišče v Ljubljani predlogu tožeče stranke za nasprotno izvršbo delno ugodilo, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 150.000,00 EUR, v delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od 14. 7. 2015 dalje do plačila pa je zahtevek tožeče stranke za nasprotno izvršbo zavrnilo (sklep o nasprotni izvršbi z dne 9. 11. 2017 ) in da je citirani sklep postal pravnomočen dne 28. 2. 2018 s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3729/2017 (sklep VSL I Ip 3729/2017 z dne 28. 2. 2018). Tožeča stranka se ni pritožila zoper 2. točko izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 340/2015 z dne 9.11.2017, ki je glasil: ″2. Predlog za nasprotno izvršbo se zavrne v delu, v katerem dolžnik zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR od 17. 6. 2015 dalje do plačila.“ Tožeča stranka je vztrajala, da glede tega dela zahtevka, ki ga uveljavlja pravdi, v izvršilnem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno.

23. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločalo o tožbenem zahtevku, o katerem je že pravnomočno odločeno. Obrazložilo je da je nasprotna izvršba po 67. členu ZIZ3 pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti in učinki pravde zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnega postopka, ki bi se vodil na podlagi pravnomočne odločitve v pravdi zaradi neupravičene obogatitve4 in upnik v nasprotni izvršbi sme poleg glavnice zahtevati tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti. Ker je tožeča stranka zahtevala s predlogom za nasprotno izvršbo tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti in je takšen predlog šteti ob upoštevanju, da gre pri nasprotni izvršbi tudi za značilnosti in učinke pravde, kot tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti in ker je sodišče prve stopnje v tem delu predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo, tožeča stranka kot upnik pa se ni pritožila, je s tem odločitev glede zakonskih zamudnih obresti postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi procesnega prava moralo ugotoviti, da je o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno in tožbo zavreči skladno z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP. Ker tega ni storilo, se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na morebitno kršitev po 12. točki druga odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti skladno z določbo 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, skladno z določbo tretjega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo iz razlogov, ki jih je ugotovilo po uradni dolžnosti in izpodbijano sodbo v III. točki izreka odločbe razveljavilo ter tožbo zavrglo.

24. Pritožbeno sodišče je nadalje odločilo, da je iz razloga, ker je ob pravilni uporabi procesnega prava tožba zavržena, odločitev sodišča prve stopnje da dovoli spremembo tožbe procesno zmotna, ker če se tožba zaradi procesnih ovir ne sme obravnavati, je logično, da je tudi ni mogoče spreminjati, vendar pa pritožba, ki v delu, kolikor se nanaša na I. točko izreka ni le neobrazložena, temveč tudi ni dovoljena, saj je tožena stranka že s tem, ko je tožba zavržena, dosegla svoj primarni pritožbeni interes, da tožbenemu zahtevku ne more biti meritorno ugodeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka odločbe zavrglo skladno z določbo 343. člena ZPP. Nadalje je odločilo, da iz razloga, ker je tožba zavržena, tožena stranka tudi s pritožbo zoper II. točko izreka sodbe ne more uspeti, ker v procesni situaciji, ko je tožba zavržena, odpadejo procesni pogoji za uveljavljanje terjatve z ugovorom zaradi pobota in s pritožbo tožena stranka ne more doseči drugačne in zanjo ugodnejše odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ki je sicer iz drugih razlogov pobotni ugovor zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo glede izpodbijane II. točke izreka odločbe skladno z določbo 343. člena ZPP zavrglo.

25. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 178/2019 z dne 19. 11. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo pravilo o pravnomočno razsojeni stvari iz 319. člena ZPP, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od preveč plačanega zneska v izvršbi, ob upoštevanju dejstva, da je izvršilno sodišče v postopku nasprotne izvršbe zahtevo tožeče stranke na plačilo zamudnih obresti od neutemeljeno izterjanega zneska zavrnilo z obrazložitvijo, da je obseg zahtevka po nasprotni izvršbi omejen zgolj na vrnitev tistega, kar je bilo z izvršbo dobljeno. Tožeča stranka je vložila revizijo, tožena stranka je nanjo odgovorila.

26. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 9/2020 z dne 19. 5. 2020 reviziji ugodilo tako, da se sklep sodišča druge stopnje v I. in III. točki izreka razveljavi, zadeva pa v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločitev.

27. Vrhovno sodišče je v sklepu obrazložilo (11. točka in 12. točka sklepa): ″Vendar pa odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje niti ni odvisen od vprašanja, ali je z nasprotno izvršbo dovoljeno izterjati tudi zamudne obresti ali ne. Bistveno za odločitev je, da je izvršilno sodišče v obravnavnem primeru tožniku odreklo sodno varstvo za zahtevek za plačilo zamudnih obresti. Postavilo se je sicer na stališče, da bi lahko vtoževane obresti dobil že v postopku nasprotne izvršbe, pa je bil njegov predlog za njihovo plačilo zavrnjen. Tudi če bi držalo stališče pritožbenega sodišča, ostaja dejstvo, da je izvršilno sodišče tožniku odreklo odločanje o plačilu zamudnih obresti v postopku nasprotne izvršbe (pa čeprav po stališču pritožbenega sodišča tega ne bi smelo storiti). Taka odločitev izvršilnega sodišča ne more imeti učinka materialne pravnomočnosti odločitve o tem zahtevku, ne glede na to, katero stališč o (ne) dopustnosti uveljavljanja zahtevka za zamudne obresti z nasprotno izvršbo je pravilno. Dejstvo je, da izvršilno sodišče o teh obrestih ni odločilo, ampak je samo zavrnilo predlog za nasprotno izvršbo z obrazložitvijo, da v tem postopku o tem delu predloga ne more vsebinsko odločiti. Po določbi prvega odstavka 319.člena ZPP postane sodba pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ( ali nasprotne tožbe). Če ni odločeno, potem sodba o takem zahtevku ne postane materialno pravnomočna. V obravnavanem primeru o zahtevku tožnika v postopku nasprotne izvršbe očitno ni bilo odločeno, ker se je izvršilno sodišče postavilo na stališče, da o njem v tem postopku ne sme odločati.″ Presoja pritožbenega sodišča

28. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 9/2020 z dne 19. 5. 2020 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po sklepu Cpg 116/2019 z dne 18. 9. 2019 postala z istim dnem pravnomočna odločitev v zvezi s pritožbo zoper I. in II. točko izreka sodbe in sklepa I Pg 649/2017 z dne 16. 4. 2019 (I. Dovoli se sprememba tožbe; II. Pobotni ugovor tožene stranke se zavrže).

29. V ponovljenem pritožbenem postopku je tako pritožbeno sodišče moralo odločiti le še o pritožbi zoper sodbo (III. in IV. točka izreka sodbe in sklepa I Pg 649/2017 z dne 16. 4 2019).

30. Pritožba vztraja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je prezrlo ugovor tožene stranke, da je tožba vložena preuranjeno, ker sklep o nasprotni izvršbi Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 ob vložitvi tožbe še ni bil pravnomočen, in bi moralo tožbo zavreči, pri tem pa tudi ni izvedlo dokazov v zvezi s pritožbo tožene stranke z dne 20. 11. 2017, na katero se je tožena stranka v zvezi z ugovorom preuranjenosti sklicevala.

31. Pritožbeni očitek je neutemeljen, saj so predmet tožbenega zahtevka po tožbi zgolj zakonske zamudne obresti od izterjanih 150.000,00 EUR, glede katerih je izvršilno sodišče predlog za nasprotno izvršbo zavrnilo. Tožena stranka ni izpodbijala trditve (in seveda tudi ne dokazovala nasprotnega) tožeče stranke, da je v tem delu (2. točka izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 340/2015 z dne 9. 11. 2017 ) sklep postal pravnomočen, ker se zoper to točko izreka sklepa ni pritožila ne tožeča stranka ne tožena stranka. Neprerekanih trditev se ne dokazuje, ker štejejo za priznane (214. člen ZPP). Tožena stranka se s pritožbo, ki jo je trditveno povzela v pravdi, pritožuje zoper 1., 4. in 5. točko izreka in četudi bi s pritožbo uspela, bi to ne vplivalo na odločitev pod 2.točko izreka sklepa glede nasprotne izvršbe. Takoj ko je bil predlog za nasprotno izvršbo v delu glede zakonskih zamudnih obresti pravnomočno zavrnjen, je smela tožeča stranka vložiti tožbo, s katero je v pravdnem postopku zahtevala plačilo istih zakonskih zamudnih obresti in tožba ni bila preuranjena, sodišče prve stopnje pa sploh ni imelo procesne podlage, da bi jo zavrglo, kot zmotno meni pritožba. Procesne podlage ne navede niti pritožba sama.

32. Trditve, ki jih je podala tožena stranka, sklicujoč se na pritožbo v izvršilni zadevi (v zvezi z nasprotno izvršbo) so trditve, ki ne morejo vplivati na pravico do vložitve tožbe, pač pa so trditve, s katerimi je tožena stranka izpodbijala utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tem pritožba ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožena stranka teh svojih trditev ni z ničemer izkazala in kljub pozivu sodišča prve stopnje ni predlagala, da bi to v izvršilnem spisu vpogledalo IOP obrazec, na katerega se je sklicevala. Ker ne izpodbija teh zaključkov sodišča prve stopnje, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo dolžnost materialnega procesnega vodstva oziroma, da je kršilo pravico tožene stranke do izjave v postopku. Sedaj pritožnica sama je tista, ki je povzročila procesno stanje, da so ostale njene trditve dokazno nepodprte in sodišče prve stopnje sploh ni moglo kršiti njene pravice do izjave in ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako pa ni kršilo 22. člena Ustave RS.

33. Pritožbeno tudi ni sporno, da je bila pritožba tožene stranke v izvršilnem postopku pravnomočno zavrnjena in da je tožena stranka tožeči stranki plačala 150.000,00 EUR po nasprotni izvršbi 29. 3. 2018, tako da so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas, ko je z njim tožena stranka neupravičeno razpolagala, neutemeljene.

34. Izpodbijana sodba tudi ni sodba presenečenja, saj je postopek ves čas tekel glede istega tožbenega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi, na podlagi katere je sodišče tudi razsodilo. Za sodbo presenečenja bi šlo tedaj, če bi sodišče razsodilo na pravni podlagi, glede katere se pravdni stranki nista imeli možnosti izjasniti. Za takšno procesno situacijo pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je tožeča stranka ves čas postopka zahtevala poplačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 150.000,00 EUR, s katerim je tožena stranka neupravičeno razpolagala.

35. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženo stranko prikrajšalo v pravici do polne izjasnitve, ker nasprotne tožbe, ki jo je vložila tožena stranka, ni združilo v skupno obravnavanje skladno z določbo 300. člena ZPP, je tudi neutemeljen, saj sodišče ni dolžno ravnati skladno z določbo tega člena, ampak ima procesno diskrecijsko pravico, da odloči ali bo zadeve obravnavalo ločeno ali skupaj. Posebnega procesnega sklepa, da zadev ne bo združevalo, ni dolžno sprejeti.

36. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in svojo presojo natančno in jasno obrazložilo, tako da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

37. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

38. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

39. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka mora tudi sama nositi svoje stroške odgovora na revizijo (155. člen ZPP).

40. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude in stroške revizijskega postopka v znesku 793,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

41. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in po popisu stroškov, v katerem sodna taksa ni priglašena, ter priznalo po tarifni številki 21/1 stroške odgovora na pritožbo 625 točk, po 11. členu OT 12,5 točk za materialne stroške, kar skupaj zanaša 637,5 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 382,50 EUR povečano za 22% DDV pa 466,65 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 42. Pritožbeno sodišče je stroške predloga za revizijo in za revizijo odmerilo skladno z OT in po popisu stroškov, v katerih sodna taksa ni priglašena, ter priznalo po tarifni številki 21/4 stroške predloga za dopustitev revizije 625 točk, po 11.členu OT 12,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 637,5 točk , ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 382,50 EUR povečano za 22% DDV pa 466,65 EUR, za revizijo pa skladno s tarifno številko 21/3 stroške revizije 750 točk, po 11.členu OT za materialne stroške 15 točk, kar skupaj zanaša 765 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 459, 00 EUR, povečano za 22% DDV pa 559,98 EUR in ob upoštevanju tar. št 21/5, da se 50% odvetniških stroškov iz tč. 21/4 všteje v odvetniške stroške iz 3. točke te tarifne številke, stroški revizije znašajo 326,66 EUR (559,98 – 233,32 EUR), skupaj priznani stroški revizijskega postopka znašajo 793,31 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Določba 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se glasi: ″12. če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava;″ 2 Določba tretjega odstavka 354.člena ZPP se glasi: ″Če so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene določbe 3., 5. in 12. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona, razveljavi sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje in zavrže tožbo.″ 3 Določba 67. člena ZIZ se glasi: ″Ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil:1. če je med izvršilnim postopkom poravnal upnikovo terjatev;2. če je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega;3. če je bil sklep o izvršbi pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen;4. če je sodišče izreklo za nedopustno izvršbo, ki je že bila opravljena;5. če je upnik prejel več kot znaša njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe. Predlog za nasprotno izvršbo, ki se lahko pošlje na predpisanem obrazcu, lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. Če je sodišče pravnomočno v celoti ali delno razveljavilo ali spremenilo sklep o izvršbi na podlagi predloga iz 41.a člena tega zakona zaradi ugovora po četrtem odstavku 61. člena tega zakona, začne teči rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena po pravnomočni zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pred iztekom roka iz drugega odstavka tega člena dolžnik ne more uveljavljati svoje terjatve v pravdnem postopku.″ 4 Primerjaj sklep VSK II Ip 361/2017 z dne 28. 9. 2017, sklep VSC II Ip 495/2010 z dne 22. 9. 2010.