Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe za določen čas. Tožena stranka je tožnika obvestila o prekinitvi delovnega razmerja in ga odjavila iz socialnih zavarovanj. Nato mu je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene spornega dne, ko je tožnik kot voznik tovornega vozila za toženo stranko opravljal delo v Avstriji. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik v času, ko je bila izredna odpoved podana, pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju. Takšno stališče je pravilno, saj delovnega razmerja, ki ne obstaja, ni mogoče odpovedati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2015 nezakonita, in jo je razveljavilo (I. točka izreka).

Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni tožniku solidarno: – obračunati sorazmerni del regresa za leto 2015 v višini 197,53 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka); – za mesece od oktobra 2014 do marca 2015 plačati dodatek na delovno dobo v znesku 140,00 EUR bruto mesečno, od teh zneskov obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) ter – plačati dnevnice za mesec marec 2015 v višini 968,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2015 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (IV. točka izreka).

Zavrnilo je tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 9. 2014 sklenjena v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 3. 2015 zaradi poteka časa ali na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do 1. 7. 2015, ko preneha na podlagi sodbe; da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 31. 3. 2015 do 1. 7. 2015, mu obračunati in izplačati denarno povračilo v višini 11.009,44 EUR ter nadomestilo za neizrabljen letni dopust v višini 800,00 EUR bruto (V. točka izreka).

Toženima strankama je naložilo, da sta dolžni tožniku solidarno povrniti stroške postopka v znesku 337,20 EUR, v primeru zamude paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v točkah I. do IV. in zoper odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka se pritožujeta toženi stranki zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navajata, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ni navedlo razlogov, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Napačna je odločitev glede regresa za letni dopust, saj je tožnik decembra 2014 že prejel celotni regres za letni dopust, kot da bi delal celo leto 2014. Tožnik tudi ni upravičen do dodatka za delovno dobo, saj tožene stranke ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, poleg tega tožnik pri toženi stranki ni bil zaposlen niti eno leto. Nadalje je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede dnevnic na delodajalcu. Dokazno breme je namreč na delodajalcu le glede zakonitosti odpovednega razloga, ne pa tudi v zvezi s premoženjskimi zahtevki. Toženi stranki sta zahtevek iz naslova dnevnic v višini 385,00 EUR priznali, v presežku pa je neutemeljen. Tožnik v tem delu ni podal konkretnih navedb, razen, da je bil 22 dni na poti v tujini. Zoper nesklepčno tožbo v tem delu toženi stranki nista mogli ustrezno odgovoriti. Ker jima ni bila dana možnost se izjaviti, je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti. Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj polna dnevnica znaša 33 EUR, znižana pa 11 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane presojane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in posledični transformaciji v pogodbo za nedoločen čas ter o nekaterih denarnih terjatvah tožnika. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: – da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe za določen čas od 1. 10. 2014 do 31. 3. 2015; – da je tožena stranka tožnika 1. 4. 2015 obvestila o prekinitvi delovnega razmerja in ga odjavila iz socialnih zavarovanj; – da je tožena stranka tožniku 16. 4. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene dne 31. 3. 2015, ko je tožnik kot voznik tovornega vozila za toženo stranko opravljal delo v Avstriji.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik 16. 4. 2015, ko je bila izredna odpoved podana, pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju. Takšno stališče je pravilno, saj delovnega razmerja, ki ne obstaja, ni mogoče odpovedati, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhajajo tudi vsi razlogi o odločilnih dejstvih za to sprejeto odločitev. Toženi stranki v pritožbi zato neutemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje razlogov ni navedlo in da se zato sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Toženi stranki se pritožujeta zoper odločitev sodišča, da sta tožniku dolžni solidarno obračunati in izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015, dodatek za delovno dobo za obdobje od oktobra 2014 do marca 2015 in dnevnice za marec 2015. 8. V zvezi z odločitvijo o regresu za letni dopust za leto 2015 toženi stranki v pritožbi neutemeljeno navajata, da tožnik do regresa za leto 2015 ni upravičen, ker je prejel celotni regres za leto 2014, čeprav je delal le od 1. 6. 2014. Prejem regresa za leto 2014 pa na odločitev o regresu za leto 2015, ki je predmet tega spora, ne more vplivati, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in sprejelo tudi pravilno odločitev o višini regresa za leto 2015. 9. Pravilna je tudi odločitev o dodatku za delovno dobo, ki vsakemu delavcu pripada na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Zakon višine tega dodatka ne določa, ga pa določa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti (drugi odstavek 129. člena ZDR-1). Pravdni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi sklicevali na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97) in Kolektivno pogodbo za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije (Ur. l. RS, št. 67/99 in nasl.). Čeprav navedeni kolektivni pogodbi ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi nista več veljali, je njune določbe in s tem tudi določbo o višini dodatka za delovno dobo (0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe) treba uporabiti pri presoji pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med pravdnima strankama, saj sta se za njuno veljavnost izrecno dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo višino dodatka za delovno dobo in celotno delovno dobo tožnika (35 let) in ne le delovne dobe pri toženi stranki.

10. Pritožba je neutemeljena tudi glede odločitve o dnevnicah za marec 2015. Tožnik je v postopku trdil (in enako tudi izpovedal), da mu za ta mesec pripadajo dnevnice za 22 dni dela v Avstriji in predlagal, naj tožena stranka predloži evidenco delovnega časa. Tožena stranka je nasprotno trdila, da je v tujini tožnik delal le 17 dni, vendar evidence delovnega časa ni predložila, prav tako o obsegu opravljenega dela v tujini ni znala izpovedati prvotožena stranka (hkrati direktor drugotožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožnik dokazal svoje navedbe o obsegu dela v tujini v marcu 2015 (tudi ob upoštevanju petega odstavka 227. člena ZPP), tožena stranka pa nasprotno ni uspela dokazati svojih ugovornih navedb, s katerimi je nasprotovala tožnikovim trditvam (pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena). Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožba v tem delu ni bila sklepčna, saj iz dejstev, ki jih je tožnik navedel, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Poleg tega toženi stranki na nesklepčnost tožbe v tem delu nista opozorili v postopku pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljeno navajata še, da je bila kršena njuna pravica do izjave in s tem storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki sta imeli možnost navesti dejstva in predlagati dokaze v zvezi z zahtevanimi dnevnicami, to pa sta tudi storili, zato očitana kršitev ni podana. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da dnevnica za Avstrijo v skladu s Seznamom zneskov dnevnic za posamezne države, ki je priloga Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.), znaša 44,00 EUR. Da bi se v konkretnem primeru morala upoštevati nižja višina dnevnice (t. i. znižana dnevnica), pa toženi stranki nista niti zatrjevali.

11. Toženi stranki pritožbo vlagata tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa v pritožbi ne navajata, v čem naj bi bila ta kršitev, pritožbeno sodišče pritožbe iz tega razloga ni moglo preizkusiti.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).