Jedro

Niti prvostopenjska niti drugostopenjska odločba nimata v obrazložitvi nobene zakonske določbe ali določbe iz lokalnega predpisa, za katero bi tožena stranka morala vzpostaviti povezavo z zakonsko podlago, in na podlagi katere pristojni organ izda odločbo ob subsumpciji dejanskega stanja na zakonski dejanski stan oziroma pravna pravila iz predpisa lokalne skupnosti. Navedba pravne podlage za odločitev v upravni odločbi pa je tudi minimalen in nujni mehanizem za to, da ne prihaja do neenakega obravnavanja. Zaradi tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka. Poleg tega je tožena stranka kršila tudi 2. odstavek 254. člena ZUP, ker ni odgovorila na pomemben pritožbeni ugovor o tem, zakaj ni možno stojal za kolesa postaviti v pasu 30 m od tožnikovega lokala proti Šuštarskemu mostu, kjer ni nobenega gostinskega lokala.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Mestne uprave, Mestne občine Ljubljana št. 3220-39/2010-5 z dne 31. 5. 2010 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

2. Mestna občina Ljubljana je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Mesta občina Ljubljana, Mestna uprava, Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet, na podlagi 5. in 9. člena Odloka o posebni in podrejeni rabi javnih površin (Uradni list RS, št. 90/1999, 108/2003, 73/2004 in 66/2007, v nadaljevanju: Odlok ), 19. in 29. člen Odloka o organizaciji in delovnem področju Mestne uprave Mestne občine Ljubljana ter pooblastila št. 021-1/2009-54 z dne 3. 12. 2009, na zahtevo tožnika odločila, da se vloga za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine – postavitev gostinskega vrta ob lokalu „A.“ na Cankarjevem nabrežju v Ljubljani, na zemljišču s parc. št. 153/26 k.o. ..., zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je družba B. d.o.o. z vlogo z dne 12. 3. 2010 zaprosila za izdajo dovoljenja za posebno rabo javne površine za potrebe postavitve gostinskega vrta ob gostinskem lokalu A. na Cankarjevem nabrežju v Ljubljani. V obrazložitvi akta je navedeno, da bi bil gostinski vrt postavljen na zemljišču s parc. št. 153/26 k.o. ..., ki v naravi predstavlja občinsko cesto – Cankarjevo nabrežje, in ki je s pravnomočno odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Oddelka za gospodarske javne službe in promet št. 353-1/2006 razglašeno za grajeno javno dobro. Zaznamek o grajenem javnem dobru je vpisan v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani v ZKV št. 436 k.o. ...

Pristojni oddelek, skladno z Odlokom o organizaciji in delovnem področju Mestne uprave Mestne občine Ljubljana, opravlja poleg nalog na področju posebne rabe javnih površin tudi naloge s področja urejanja javnih cest in varnosti cestnega prometa. Cankarjevo nabrežje je bilo z Odredbo o določitvi območij za pešce (Uradni list RS, št. 55/2009) razglašeno za območje za pešce, kjer velja popolna prepoved motornega prometa. Ker je ena od strateških usmeritev Mestne občine Ljubljana tudi popularizacija in čim večja uporaba kolesarskega prometa, je za ta namen in dodatno spodbudo, skladno z smernicami evropske pobude CIVITAS, katere članica je tudi Ljubljana, potrebna celovita kolesarska strategija; eden njenih predvidenih ukrepov je tudi postavitev stojal za parkiranje koles. Tako tukajšnji oddelek načrtuje tekom poletja 2010 postavitev več stojal na območju starega mestnega jedra v Ljubljani. Ena od lokacij je tudi Cankarjevo nabrežje. Mikrolokacija postavitve na Cankarjevem nabrežju je predvidena ravno na delu, kjer želi družba B. d.o.o. postaviti gostinski vrt. Pri postavitvi kolesarskih stojal gre za ukrep, ki spodbuja in povečuje uporabo koles, kar je tudi strateška usmeritev Mestne občine Ljubljana. Zato je potrebno ureditev javnih površin prilagajati tovrstnim usmeritvam. Ker gre pri postavitvi kolesarskih stojal na Cankarjevem nabrežju nedvomno za javni interes, ki je večji od interesa posameznika za postavitev gostinskega vrta, tukajšnji organ ni mogel ugoditi vlogi družbe B. d.o.o.. Upravni organ še pripominja, da je na samo določitev lokacije kolesarskih stojal na Cankarjevem nabrežju vplivalo tudi dejstvo, da lahko vlagatelj postavi del gostinskega vrta izven grajenega javnega dobra. Zato postavitev stojal ne preprečuje postavitve gostinskega vrta v celoti, kot je to bilo v preteklih sezonah, ampak le omeji gostinski vrt na del, za katerega ima vlagatelj pridobljeno pravico uporabe.

V pritožbi tožeča stranka pravi, da iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da bi pritožnik ne izpolnjeval vseh zahtevanih formalnih pogojev za pridobitev zaprošenega dovoljenja za postavitev gostinskega vrta ob svojem lokalu, zato je odločitev hkrati diskriminatorna v razmerju do ostalih uporabnikov parc. št. 153/26 k.o. ..., to je obstoječih gostinskih lokalov v nizu od Šuštarskega mostu proti Tromostovju. Upoštevajoč, da je na istem mestu gostinski vrt obratoval vrsto let in ob tem, da bi znašala pristojbina za uporabo zemljišča, ki je predmet obravnave, skoraj 15.000,00 EUR letno, pomeni izpodbijana odločba tudi neposredno oškodovanje občinskega proračuna. Razlogi, na katere se sklicuje izdajatelj odločbe, so neprepričljivi in nedokazani. Dejstvo, ki ga posebej izpostavlja obrazložitev odločbe, da gre za zemljišče, ki predstavlja grajeno javno dobro in sicer od leta 2006, na odločitev ne more imeti nikakršnega vpliva iz dveh razlogov: prvič, ker uporabo cest – javnih površin ureja zgoraj citirani Odlok o posebni in podrejeni rabi javnih površin, ki ga je Mestna občina sprejela prav z namenom, da regulira izdajo dovoljenj za posebno rabo tudi površin, ki predstavljajo javno dobro in drugič, ker je pravni prednik pritožnika za isto površino predmetnega zemljišča imel odločbo o uporabi še v letu 2008 (odločba št. 321-601/2008 z dne 8. 8. 2008). Tudi Odredba o določitvi območij za pešce (Uradni list RS, št. 55/2009) nima nikakršne povezave z odločitvijo, saj gre zgolj za odredbo, ki na tem območju, torej za Cankarjevo nabrežje, prepoveduje ves motorni promet. Glede na to, da so drugi gostinski vrtovi na Cankarjevem nabrežju postavljeni tako, da se raztezajo na obeh straneh cestišča, ki je absolutna peš cona in ker tudi pritožnik v svoji vlogi ni prosil za drugačno rabo, je sklicevanje na citirano Odredbo brez pravne in dejanske vrednosti. To, da ima namen Ljubljana v letošnjem letu postaviti na območju mesta več stojal za parkiranje koles in da je ena izmed mikrolokacij te postavitve prav na delu, na katero se nanaša vloga pritožnika, ne predstavlja pravne podlage za zavrnitev vloge pritožnika, saj izdajatelj odločbe ne navede, na kakšni osnovi je bila določena lokacija za postavitev stojal za parkiranje koles, kdo naj bi sprejel takšno odločitev in kje je bila objavljena. Tako pritožnik te navedbe niti ne more preveriti, kar povzroča utemeljen sum, da gre za zavrnitveni razlog, ki ima neutemeljene ali celo šikanozne namene in ki ne vzdrži resne pravne presoje. Poleg tega pa bi bila eventualna postavitev stojal za kolesa na tistem delu parc. št. 153/26, ki je med lokalom pritožnika in zemljiščem s parc. št. 255/2, katere zakoniti uporabnik je družba B. d.o.o., v neposrednem nasprotju z določili Odloka o posebni in podrejeni rabi javnih površin. Določilo 9. člena citiranega odloka namreč izrecno zahteva, da mora biti med gostinskim vrtom in gostinskim obratom zagotovljen prehod pešcev praviloma v širini 1,6 m. V kolikor bi na tem delu v resnici postavili stojalo za kolesa, bi s tem onemogočili oziroma bistveno otežili prehod pešcev, pa tudi neposredni izhod iz samega gostinskega lokala. Takšna postavitev bi tudi ogrozila ukrepanje v primeru požara ali drugega nepredvidljivega dogodka, saj bi bila onemogočena izvedba nujne intervencije (zlasti delovanja gasilcev).

Gre za sklop treh ločenih delov parc. št. 153/26 in sicer za zemljišče, ki je tik ob zidu, ki ločuje obrežje reke Ljubljanice in nekdanjim tlakovanim cestiščem, za zemljišče na drugi strani cestišča, ki se nadaljuje od parc. št. 255/2 proti obstoječemu gostinskemu vrtu drugega uporabnika, in zemljišče, ki je tik ob objektu, v katerem se nahaja gostinski lokal A. V tem primeru bi pritožnik še razumel, da se stojala postavijo na delu, ki je na drugi strani cestišča (nekdanji pločnik), vendar pa bi v tem primeru pričakoval, da mu bo izdajatelj izdal vsaj delno pozitivno odločbo za preostali del zaprošenega zemljišča. Odločitev glede postavitve stojal za kolesa na delu parc. št. 153/26, ki je predmet vloge pritožnika, je toliko bolj nerazumljiva, ker v pasu od nekdanjega gostinskega vrta lokala A. proti Šuštarskemu mostu, ni nobenega gostinskega lokala več in tudi nobenega drugega najemnika ali uporabnika, gre pa za pas ob Ljubljanici in tlakovanem delu nekdanjega cestišča v dolžini cca 30 m. Če je Mestna občina Ljubljana sprejela ustrezne akte, s katerimi je določila mikrolokacije stojal za parkirna kolesa, bi jih lahko postavila brez kakršnih koli zadržkov na tem delu Cankarjevega nabrežja, pa s tem ne bi nikomur škodila, pa še zadržala bi prihodke iz naslova uporabnine za uporabo zemljišča. Tako pa je dejansko in praktično izpodbijana odločba v nasprotju tako z javnim interesom (zmanjšani prihodki v proračun, prekinjena veriga gostinskih vrtov, ki na vsem preostalem delu Cankarjevega nabrežja skladno brez praznih con prehajajo iz enega proti drugemu, povečana požarna nevarnost) kot zasebnemu (zmanjšani prihodki iz naslova opravljene dejavnosti).

Z drugostopenjskim aktom je župan pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Tožnik do 1. 4. 2015 razpolaga z pravico uporabe zemljišča na parc. št. 255/2.S k.o. ... za potrebe gostinskega vrta, ki v naravi predstavlja del zemljišča na Cankarjevem nabrežju in se nahaja pred vhodom v gostinski lokal A. Pritožnica je želela postaviti gostinski vrt na zemljišču s parc. št. 53/26 k.o. ..., ki v naravi predstavlja občinsko cesto – Cankarjevo nabrežje. Prvostopni organ načrtuje tekom poletja 2010 postavitev več stojal na območju starega mestnega jedra v Ljubljani. Ena od lokacij je tudi Cankarjevo nabrežje. Mikrolokacija postavitve na Cankarjevem nabrežju je predvidena ravno na delu, kjer želi pritožnica postavitvi gostinski vrt. Organ prve stopnje je pri odločitvi upošteval smernice evropske pobude CIVITAS. Postavitev stojal ne preprečuje postavitve gostinskega vrta na zemljišču, za katerega ima pritožnica pridobljeno pravico uporabe. Organ druge stopnje se v celoti strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil organ prve stopnje. Glede pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločba v nasprotju z določili Odloka o posebni in podrejeni rabi javnih površin MOL, pritožbeni organ ugotavlja, da se z Odlokom določijo pogoji in način posebne in podrejene rabe javnih površin ter plačilo komunalne takse za rabo javnih površin. Splošni pogoj za posebno in podrejeno rabo javne površine je pridobitev dovoljenja, to je upravne odločbe. Z upravno odločbo se splošni materialni predpis uporabi za konkreten, posamični – individualni primer. Izpodbijana odločba ni v nasprotju z določili Odloka. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da gre pri postavitvi kolesarskih stojal na Cankarjevem nabrežju za javni interes, ki je večji do interesa pritožnika za postavitev gostinskega vrta. Javni interes zaobsega interese, ki se nanašajo na celotno skupnost, na celotno družbo, torej interese, ki so pomembni za družbo kot celoto. Javni interes se oblikuje, izraža in uporablja pri delovanju in odločanju javnopravnih skupnosti – to je države kot najširše javnopravne skupnosti in ožjih teritorialnih skupnosti (občin). Javni interes kot pravni pojem je del pozitivnopravne ureditve. Pritožbeni organ tudi zavrača pritožbene očitke in navedbe, da je izpodbijana odločba diskriminatorna v razmerju do ostalih uporabnikov parc. št. 153/26 k.o. ..., to je obstoječih lokalov v nizu od Šuštarskega mostu prosi Tromostovju, saj jih pritožnica navaja zgolj pavšalno in so za postopek, v katerem se odloča o izdaji dovoljenja za rabo javne površine za postavitev gostinskega vrta ob lokalu „A.,“ nerelevantni.

Tožeča stranka je v pritožbi opozorila na to, da v izpodbijani odločbi organa prve stopnje ni naveden pravni vir za izdajo negativne odločbe, prav tako ni navedenih nobenih formalnih razlogov, ki bi po Odloku opravičevati izdajo takšne odločbe. Zgolj smernice evropske pobude Civitas za popularizacijo in čim večjo uporabo kolesarskega prometa ne morejo predstavljati pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Odlok v drugem odstavku 3. člena določa, da pravna in fizična oseba pridobi dovoljenje za posebno in podrejeno rabo javnih površin, če izpolnjuje posamezne pogoje iz tega odloka. Za izdajo dovoljenja za postavitev gostinskega vrta veljajo določbe 5. in 9. Odloka. Tožeča stranka je v celoti izpolnila pogoje za pridobitev dovoljenja, česar tožena stranka sploh ne zanika, zaradi česar bi bila tožena stranka dolžna izdati pozitivno odločbo. V Odloku ni navedeno, v katerih primerih je tožena stranka upravičena zavrniti vlogo prosilca za uporabo javne površine, niti ni moč razumeti določb Odloka tako, da bi bila dopustna diskrecijska pravica tožene stranke odločati o vlogi posamičnega prosilca, zato je moč sklepati, da je dovoljenje dolžna izdati, v kolikor prosilec izpolnjuje formalne pogoje. Nesporno dejstvo je, da je tožeča stranka v danem primeru v celoti izpolnila pogoje Odloka in bi bila upravičena pridobiti dovoljenje za postavitev gostinskega vrta. Iz tega dejstva sledi tudi pritožbeni razlog diskriminatorne obravnave tožeče stranke v primerjavi z ostalimi prosilci na celotnem Cankarjevem nabrežju. Tožena stranka se spreneveda, saj ima povsem točne podatke o tem, kdo vse je dobil dovoljenje za postavitev gostinskega vrta, zato posamičnih prosilcev tožeči stranki ni bilo potrebno navajati. Poleg tega pa gre za splošno znano dejstvo, ki ga je moč dokazati že z povsem običajnim sprehodom od Šuštarskega mostu do Tromostovja. Prav vsi lokali, razen lokala tožeče stranke, imajo gostinski vrt in to na isti parc. št. kot je v obravnavanem primeru. Vse področje predstavlja Cankarjevo nabrežje in gre za zemljišče, ki ima povsem identično vsebino in status. Zaradi tega bi bila odločba tožene stranke upravičena izključno v primeru, da bi tožeča stranka bodisi ne izpolnjevala formalnih pogojev, ki jih zahteva Odlok, bodisi bi tožena stranka sprejela zakonit in na Statut občine oprt dokument, ki bi na veljaven način omejil uporabo določb Odloka zaradi razlogov, ki jih narekujejo potrebe same tožene stranke ali pa javnega interesa. Javni interes je potrebno v vsakem primeru posebej izkazati kot pravno dejstvo in to velja tudi v postopku izdajanja dovoljenj po obravnavanem Odloku, kar pomeni, da je imel upravni organ v okviru ugotovitvenega postopka vsekakor pravico ugotoviti morebitni obstoj javnega interesa, ni pa imel pravice o obstoju javnega interesa odločiti sam. Odlok naj bi na jasen in zakonit način omogočal, da bi vsakdo, ki izpolnjuje pogoje, pod enakimi pogoji pridobil pravico, ki mu jo občina priznava ali zagotavlja. Ker pa se je v konkretnem primeru zgodilo prav to, da je tožena stranka to pravico tožeči stranki odvzela, je seveda morala najti opravičilo. Našla naj bi ga v svoji strateški usmeritvi, da v mesto „pripelje“ kolesa, čeprav ne pove, kdo je to strateško usmeritev sprejel, kdaj in kje je objavljena in na katerih mikro lokacijah je predvidena postavitev stojal za kolesa. Slednji je v tem, da je tožena stranka na vsak način hotela doseči od tožene stranke oziroma lastnika lokala A., da le-ta lokal proda občini. Slednja je sicer pred tem imela možnost, da bi to svojo pravico uveljavila v postopku javne dražbe (nekdanji lastnik je bila družba C. d.d., ki pa je šla v stečaj), vendar te svoje pravice ni uveljavila. Čemu se je tožena stranka premislila in skoraj takoj zatem, ko je postal lastnik lokala družba Č. d.o.o., poskušala doseči prodajo lokala njej, toženi stranki ni znano, je pa nesporno dejstvo, ki ga neposredno potrjuje tudi elektronsko sporočilo načelnice oddelka za ravnanje z nepremičninami z dne 24. 12. 2009, poslano zakonitemu zastopniku tožeče stranke (ki je hkrati tudi lastnik družbe Č. d.o.o.). Čeprav se na sestanku, ki je omenjen v sporočilu, v resnici ni dogovorilo o odprodaji, saj je zakoniti zastopnik jasno izpovedal, da lokal ni naprodaj in da ga tudi ne misli prodati; je pa že datum sporočila in rok, ki je postavljen kot končni za odgovor (vse se je dogajalo pred božičem in pred novoletnimi prazniki) zelo očiten pokazatelj, kako velik interes je nenadoma imela tožena stranka, da pride do lastništva predmetne nepremičnine. Izpodbijana odločba je „povračilni“ ukrep, ki ga izvaja tožena stranka zoper tožečo, ker se le-ta ni uklonila in pristala na prodajo. Tožena stranka ni odgovorila, na vprašanje o tem, kdo in na kakšni osnovi je določil lokacije stojal za kolesa in kje je takšna odločitev objavljena. Nasprotno, celo sama tožena stranka navaja, da je mikrolokacija postavitve stojal za kolesa na Cankarjevem nabrežju predvidena ravno na delu, kjer je tožeča stranka želela postaviti gostinski vrt, tudi sama pa ne pojasni, kdo je določil to mikrolokacijo in kje je to mogoče preveriti. Seveda tudi ne pojasni, zakaj ni ta lokacija postavljena samo nekaj metrov stran, saj v tistem delu ni več nobenega gostinskega lokala in do Šuštarskega mostu je cca 30 m povsem neizkoriščenega pločnika. Gre vsekakor za ključno pritožbeno navedbo, do katere se je bila tožena stranka dolžna opredeliti in nanjo predvsem zelo konkretno odgovoriti. Ker temu ni tako, je tožena stranka neposredno kršila 2. odstavek 254. člena ZUP, ki določa, da se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Prav tako tožena stranka ne pojasnjuje, zakaj ni izdala dovoljenja za postavitev gostinskega vrta na tistem delu zemljišča parc. št. 153/26, ki ne predstavlja cone za postavitev stojal za kolesa. Tožeča stranka je na to posebej opozorila v svoji pritožbi. Vloga, ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo, se je namreč nanašala na isto površino zemljišč, kot jo je zajemal gostinski vrt v vseh preteklih letih. Gre za tri sklope istega zemljišča, ki pa je locirana v enem delu tik ob objektu na parc. št. 258, kjer je tudi lokal A. (na skici št. 1 označena z A), del, ki leži v nadaljevanju parc. št. 255/2 in meji na gostinski vrt sosednjega lokala D. (na skici označen z B) ter del, ki se nahaja ob samem robu pobrežja Ljubljanice in v naravi predstavlja pločnik vzdolž celotnega Cankarjevega nabrežja (na skici označen z C). Iz priloženih fotografij je razvidno, da je tožena stranka postavila stojalo za kolesa le na enem delu in to na tistem, ki se nahaja ob pobrežju Ljubljanice (oznaka C). Na delu, ki je na skici označen B, je postavila otroška igrala. V odločbi ne odgovarja na vprašanje tožeče stranke, zakaj ni izdala dovoljenja za gostinski lokal vsaj na preostalem zemljišču, če je že na delu morala postaviti stojalo za kolesa. Tudi s tem je kršila določila ZUP, saj njena ugotovitev, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, temelji na nepopolno oziroma napačno ugotovljenem dejanskem stanju (kršitev 214. člena ZUP).

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in odloči, da je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki dovoljenje za postavitev gostinskega vrta na delu zemljišča par. št. 153/26 k.o. ... v obsegu, kot je navedeno v vlogi tožeče stranke z dne 12. 3. 2010, torej na zemljišču z oznako A, B in C, kot je razvidno iz skice, ki je priložena tožbi in za čas enega koledarskega leta, v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v nasprotnem primeru bo to dovoljenje nadomestila sodba. Podrejeno predlaga, da sodišče odločbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača očitke tožnice, da je izpodbijana odločba diskriminatorna v razmerju do ostalih uporabnikov parc. št. 153/26 k.o. ..., to je obstoječih lokalov v nizu do Šuštarskega mostu proti Tromostovju, saj meni, da jih tožnica navaja zgolj pavšalno in so za postopek, v katerem se odloča o izdaji dovoljenja za rabo javne površine za postavitev gostinskega vrta ob lokalu „A.,“ nerelevantni.

Tožba je utemeljena Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 1197/2003-16 z dne 27. 9. 2006 zavzelo naslednja pravna stališča, ki so relevantna tudi v tem upravnem sporu: »Po mnenju sodišča pri raznih oblikah sofinanciranja zasebnih projektov v gospodarstvu ali ponujanju tržnih priložnosti v zvezi z javnimi dobrinami zasebnim gospodarskim subjektom, morata (upravno) odločanje in sodna kontrola upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave RS), da konkurirajo za javna sredstva oziroma v konkretnem primeru za tržno uživanje javnih površin, kar ponudnikom predstavlja tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti tovrstnih odločitev v upravnem sporu osredotočena zlasti na materialno-pravna in procesna vprašanja. Kajti narava tovrstnega odločanja je v pretežni meri strokovno-tehnična in v številnih elementih, tako kot v obravnavani zadevi, ima upravna odločitev tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri presoji zakonitosti takšnih odločitev nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP, sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino (pri)tožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (načelo delitve oblasti, 3. člen Ustave) in tudi ne v primernost izbire pogojev oziroma meril za izbiro najboljšega ponudnika. Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).« Enaki principi odločanja in sodne presoje izpodbijanega akta veljajo tudi v konkretnem primeru, čeprav v konkretnem primeru ni bilo javnega razpisa za zbiranje ponudb, ampak je tožeča stranka kot podjetnik, ki izvršuje svobodno gospodarsko pobudo, podala vlogo za posebno rabo javne površine pri njenem gostinskem lokalu, ki pa je v konkurenčnem razmerju (najmanj) do drugih lokalov na isti ulici, z istim statusom zemljišč. Iz zgornje prakse Upravnega sodišča, ki je nastala še pred uveljavitvijo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010), izhaja, da je treba zaradi varstva pravice iz 74. člena Ustave v zvezi z ustavno določbo, ki tudi podjetnikom omogoča, da lahko na javnem dobru pridobijo posebno pravico uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon (1. odstavek 70. člena Ustave), kar pomeni tudi ob upoštevanju splošnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), izpodbijani akt obravnavati kot javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije (2. odstavek 2. člena ZUS-1), zoper katerega je upravni spor dopusten na podlagi prvega stavka 1. odstavka 2. člena ZUS-1. Posledično to pomeni tudi, da mora pristojni organ glede obrazložitve upravne odločbe upoštevati 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Ena od temeljnih in obveznih sestavin obrazložitve je, da ima upravna odločba navedeno pravno podlago – določbe predpisov, na katere se opira odločba (4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Ker gre v konkretnem primeru za spor v zvezi z javno površino, ki je grajeno javno dobro, je treba upoštevati določbo 1. odstavka 70. člena Ustave, ki pravi, da se na javnem dobru pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Niti prvostopenjska niti drugostopenjska odločba nimata v obrazložitvi nobene zakonske določbe in tudi ne nobene določbe iz lokalnega predpisa, za katero bi tožena stranka morala vzpostaviti povezavo z zakonsko podlago, in na podlagi katere pristojni organ izda odločbo ob subsumpciji dejanskega stanja na zakonski dejanski stan oziroma pravna pravila iz predpisa lokalne skupnosti. Navedba pravne podlage za odločitev v upravni odločbi pa je tudi minimalen in nujni mehanizem za to, da ne prihaja do neenakega obravnavanja, čeprav to niti še ni zadostno varovalo. Izpodbijana odločba je torej povsem brez pravne podlage, ker interes iz smernice evropske pobude CIVITAS to ni. Zaradi tega izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Poleg tega je tožena stranka kršila tudi 2. odstavek 254. člena ZUP, ker ni odgovorila na pomemben pritožbeni ugovor o tem, zakaj ni možno stojal za kolesa postaviti v pasu 30 m od tožnikovega lokala proti Šuštarskem mostu, kjer ni nobenega gostinskega lokala. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala ta ugovor tožnika upoštevati, kajti to vprašanje, četudi zadeva določeno polje proste presoje tožene stranke, ne sme biti rešeno tako, da vzbuja močan vtis očitne nerazumnosti. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi tožnikov ugovor glede vloge za dovoljenje za rabo javne površine v vseh treh zatrjevanih conah A., B. in C. Tudi na to drugostopenjski organ ni odgovoril v odločbi. Na tej podlagi je sodišče izpodbijani akt prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva vodenje postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenko, ki je odvetnica. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.