Jedro

Lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih del nastala škoda, mora plačati odškodnino Družba za avtoceste Republike Slovenije.

Pripravljalna dela so opredeljena kot: izvajanje raziskav zemljišča, parcelacija zemljišča, druga merjenja, cenitve nepremičnin in podobno, kar pomeni, da so pripravljalna dela le tista dela, ki so namenjena dejanski opredelitvi trase bodoče avtoceste v naravi v okviru že sprejete uredbe o lokacijskem načrtu. Sem torej ne spadajo dela, ki predstavljajo že samo izgradnjo avtoceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti toženima strankama stroške odgovora na pritožbo in sicer prvotoženi v znesku 2.710,92 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.580,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da plačata toženi stranki tožeči stranki znesek 360.885,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2007 dalje. Tožeči stranki je še naložilo, da povrne prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 7.295,65 EUR, drugotoženi pa v znesku 2.551,58 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obe toženi stranki sta na pritožbo odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, do vseh dokazov, ki so za odločitev bistveni, pa se je prvostopno sodišče tudi v zadostni meri opredelilo.

V navedeni zadevi je bilo odločilno, da je tožeča stranka celotno trditveno podlago svojega zahtevka utemeljevala zoper obe toženi stranki izključno na podlagi 3. odstavka 6. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z gradnjo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA). Po tem določilu pa mora lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih del nastala škoda plačati odškodnino Družba za avtoceste Republike Slovenije (DARS d.d.) oziroma prvotožena stranka. Katera so ta pripravljalna dela, pa je opredeljeno v 3. členu omenjenega zakona in sicer so primeroma našteta kot: izvajanje raziskav zemljišča, parcelacija zemljišča, druga merjenja, cenitve nepremičnin in podobno. Omenjeno določilo torej nedvoumno določa, da so pripravljalna dela le tista, ki so namenjena dejanski opredelitvi trase bodoče avtoceste v naravi v okviru že sprejete uredbe o lokacijskem načrtu. Sem torej ne spadajo, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba dela, ki predstavljajo že samo izgradnjo avtoceste. Tožeča stranka se je kljub temu, da je uveljavljala škodo za pripravljalna dela, sklicevala na škodno ravnanje toženih strank v zvezi z izvajanjem gradnje avtoceste, kot so nasutje materiala na zakupljenih nepremičninah tožeče stranke, vožnje po teh nepremičninah z gradbenimi stroji. Uveljavljala je torej škodo, ki očitno ne izvira iz pripravljalnih del za pripravo pridobitev nepremičnin v smislu 3. člena ZUDVGA. Prvostopno sodišče se je povsem pravilno opredelilo do obeh določb 3. in 6. člena ZUDVGA in pravilno ugotovilo, da po tej podlagi tožeča stranka odškodnine od toženih strank ne more zahtevati, saj njuna kršitev oziroma škoda zaradi pripravljalnih del ni izkazana.

Prvostopno sodišče se je tudi pravilno opredelilo do določbe 3. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS), po kateri prvotožena stranka vedno opravlja naloge kot zastopnica za račun države, ne pa za svoj račun. Tak položaj prvotožene stranke izključuje njeno odgovornost, ki bi izvirala iz vplivov pri izgradnji avtocest in drugih zemljišč, saj so avtoceste last drugotožene stranke. Pri tem se izpodbijana sodba pravilno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 502/2004, ki jo pritožba povzema povsem neustrezno. V tem judikatu namreč Vrhovno sodišče RS ni odločilo, da bi bila prvotožena stranka (DARS) odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi z izgradnjo avtocest, ampak je obrazložitev ravno nasprotna kot jo zatrjuje v svoji pritožbi tožeča stranka.

Odvoz in nasutje zemlje ter posek dreves, ki so bila za tožečo stranko škodna dejanja, ne pomenijo pripravljalnih del v smislu 3. člena ZUDVGA, kar je obrazloženo že zgoraj. Zato po tej podlagi tožeča stranka od toženih strank škode ne more uveljavljati. 6. člen omenjenega zakona namreč določa zgolj o povrnitvi škode v zvezi s pripravljalnimi deli. Prvostopno sodišče zato ni kršilo 15 točke II. odstavka 339. člena ZPP, kot mu očita pritožba. Tožeča stranka noče razumeti, da je uveljavljala škodo zgolj za pripravljalna dela, čeprav je iz določbe ZUDVGA jasno razvidno, da pripravljalna dela niso tista škodna dejanja (odvoz in nasutje zemlje, posek dreves), ki jih zatrjuje tožeča stranka. V kolikor je želela tožeča stranka utemeljiti odgovornost na podlagi 187. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja solidarno odgovornost naročitelja in izvajalca del, pa bi morala takšno konkretno trditveno podlago tudi navajati. To še posebej zato, ker prvotožena stranka v skladu z gornjimi določili ZDARS nastopa le v imenu in za račun drugotožene stranke, ne pa v svojem imenu. Izpodbijana sodba torej ne vsebuje nobenih nasprotij glede vsebine listin in zapisnikov o izvedbi dokazov.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v obsegu, ki bi izhajalo iz krivdnega ravnanja strank (131. člena OZ) ni podala nobenih konkretnih trditev glede protipravnega ravnanja obeh strank, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevano škodo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se strinja, da se tožeča stranka tudi ni dovolj časovno opredelila, kdaj naj bi škodno ravnanje nastalo. Splošno zatrjevanje tožnice na pričetek gradnje avtoceste, ki je bila navedena v tožbi „konec leta 2006“, na glavni obravnavi pa „začetek pomladi 2006“, ne pomenijo konkretne opredelitve škodnega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, da bi morala tožeča stranka določno navesti in se opredeliti, kdaj in na kakšen način naj bi prišlo do uničenja posevkov tožeče stranke. To še posebej zato, ker se uveljavlja škoda na obsežni površini, gre za 75.362 m2 travnih tepihov. Potrebne trditvene podlage v tem delu tožeča stranka dejansko ni podala. Mnenja, na katera se sklicuje, vsebujejo zgolj in predvsem ugotovitve o višini škode, ki naj bi nastala tožeči stranki, ne pa vzrokov za nastalo škodo. Ker tožeča stranka ni izkazala historičnega dogodka protipravnega ravnanja prve ali drugotožene stranke, oziroma izvajalcev gradbenih del, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen.

V zvezi z navedbami tožeče stranke, da je setev obsežne površine travnih tepihov opravila že v jeseni leta 2005 pa ni mogoče mimo dejstva, da je bila že pred tem, dne 8.3.2005 sprejeta Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Lešnica (Ur. l. RS, št. 22/05). Že na podlagi te Uredbe so vsa zemljišča, tudi tista, ki jih je obdelovala tožeča stranka, izgubila status kmetijskih zemljišč in postala stavbna zemljišča za izgradnjo avtoceste. Sklenjena zakupna pogodba tožeče stranke z zakupodajalcem Skladom kmetijskih zemljišč RS je tako že takrat ex lege prenehala. To pa pomeni, kot je pravilno opozarjala tekom postopka drugotožena stranka, da je izvajala tožeča stranka na zemljišču posege brez pravne podlage.

Drugotožena stranka je zaradi sklenjene pogodbe o izročitvi zemljišč ter ureditvi medsebojnih odškodninskih razmerij (z dne 28.6.2006 (priloga B2) nastopala tudi kot lastnica teh nepremičnin. Zato bi bila lahko odškodninsko odgovorna po tej podlagi, ki pa jo, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, tožeča stranka ni uveljavljala.

Za ugotovitev škode so potrebni štirje pogoji, ki morajo biti podani kumulativno. Tožeča stranka bi morala izkazati škodo, ki izvira iz nedopustnega ravnanja, da ji je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ne zadostuje zgolj zatrjevanje, da ji je škoda nedvomno nastala. Kot je pravilno zaključilo prvostopno sodišče, bi se morala tožeča stranka tudi opredeliti, kdaj in na kakšen način je prišlo do uničenja njenih posevkov in kdo naj bi bil za škodo odgovoren. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da teh pomanjkljivosti tožeča stranka ne more odpraviti s predlaganim zaslišanjem strank oziroma prič. Šele, če bi tožeča stranka podala ustrezno trditveno podlago, bi lahko sodišče o njej odločalo z dokazovanjem že prej zatrjevanih dejstev. Ker pa je kot podlago navajala zgolj 6. in 3. člen ZUDVGA, ki se nanaša na pripravljalna dela, čeprav to niso bila, trditvena podlaga odškodninske odgovornosti po splošnem načelu 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika ni bila ustrezno zatrjevana. V navedeni zadevi tako ni bilo odločilno, da tožeča stranka ni podala dovolj dokazov, niti da ti dokazi niso bili kot zatrjuje pritožnica pravilno obravnavani, ampak dejstvo, da s strani tožeče stranke ni bilo ustrezne trditvene podlage za zahtevek napram obema toženima strankama.

Pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so za odločitev pomembne. Ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti obema toženima strankama stroške za odgovor na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah in znašajo za prvotoženo stranko 2.710,92 EUR, za drugotoženo stranko pa 1.580,10 EUR. Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.