Jedro

Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6150-149/2016/4 z dne 14. 3. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožničin projekt z naslovom ..., ne sprejme v sofinanciranje in ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnica prijavila na redni letni javni projektni razpis za sofinanciranje ... (v nadaljevanju javni razpis). Toženka podrobno povzema vsebino ter pogoje javnega razpisa, končni predlog strokovne komisije glede toženkinega projekta pa povzema v obliki tabele, v kateri so navedeni kriteriji za ocenjevanje, možne točke na posameznega člana komisije in skupaj podeljene točke za obravnavani projekt. Poleg tega navaja, da so bile točke pri merilih št. 4 in 5 "glede na podane informacije o projektu v vlogi in po pregledu strokovne komisije zavedene avtomatično", po ostalih kriterijih pa so člani strokovne komisije projekt ocenili individualno, glede na vsebino. Seštevek točk odraža mnenje komisije, da "Projekt izkazuje aktualnost, vendar pa nekoliko manjšo komunikativnost, kakovost in izvirnost. Komisija projekt ni prepoznala kot dovolj pomembnega za razvoj slovenske kulture in jezika ter za ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete. Tudi z vidika zagotavljanja rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov ter uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti komisija pri projektu ni prepoznala dodane vrednosti". Minister za kulturo je s tem predlogom soglašal, zato je v skladu s prvim odstavkom 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 15. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) izdal izpodbijano odločbo.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje natančnih razlogov za razvrstitev projekta, dosledne obrazložitve odločitve o financiranju posameznih projektov in strokovne ocene, v kateri bi bilo število doseženih točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo glede na razpisne pogoje, skladno s 119. členom ZUJIK in 12. členom Pravilnika. Odločbe se zato ne da preizkusiti. Navedbe v obrazložitvi so povsem pavšalne in abstraktne, v celoti je izostala opredelitev o ključnih pravno pomembnih dejstvih in argumentirana vsebinska presoja. Meni, da je odločba po vsebini "povsem izvotljena in neobrazložena". Golo sklicevanje na pravno podlago namreč ne pomeni ustrezne obrazložitve, tudi sodna praksa pa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da ima toženka v javnih razpisih s področja kulture sicer določeno polje proste presoje, vendar pa odločitev ne more ostati neobrazložena. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako splošna, da je ni mogoče v ničemer povezati s skupnim številom dodeljenih točk, saj bi lahko bilo to število ob praktično enaki argumentaciji poljubno. Tožnica meni, da ji je bila s tem kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS do enakega varstva pravic, saj taka obrazložitev ne zagotavlja enakih procesnih možnosti in ne zadosti procesnim jamstvom.

4. Tožnica meni, da je toženka v obravnavani zadevi odločala politično in ne strokovno ter v tem pogledu sodišču predlaga, naj pridobi vse odločbe, ki jih je toženka izdala v predmetnem razpisu. Opozarja, da diskriminacija medijev določene družbenopolitične usmeritve ne zagotavlja enakopravnih možnosti za razvoj medijev in omejuje svobodo tiska, ki pomeni enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa. Opozarja tudi na kršitev 14. in 39. člena Ustave RS ter se sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.

5. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja obrazložitev izpodbijane odločbe in pojasnjuje, na kakšen način se njeni deli nanašajo na posamezne razpisne kriterije. Opozarja, da iz obrazložitve izhaja, po katerih merilih je bil projekt ocenjen z večjim oziroma manjšim številom točk, iz posameznih meril in navodil za izvedbo razpisa pa dovolj jasno sledi, kakšna je njihova vsebina, zato je jasno razvidna tudi povezava med merili razpisa in razlogi za zavrnitev projekta. Meni, da je taka obrazložitev v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki ga tudi navaja. Poleg tega se sklicuje tudi na sodno prakso naslovnega sodišča, po kateri sodišče pušča organu določeno polje proste presoje, saj se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj strokovno upravičeno oziroma primerno odločitev. Sodišče zato odločitev toženke odpravi le, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Iz odločbe je razvidna ocena posameznih kriterijev, ki pomeni strokovno oceno članov komisije. Iz predpisov, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ne izhaja zahteva, da se v odločbi navedejo informacije o ocenah drugih projektov, pričakovana denarna sredstva pa sama po sebi ne morejo predstavljati "korenitega in bistvenega posega v pravice tožeče stranke oziroma … vpliva na njen pravni položaj". Zavrača tudi tožbene navedbe o političnih motivih za odločanje in poudarja, da razpis ni bil namenjen sofinanciranju medijev, temveč posameznih projektov. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je v prvi vrsti sporno, ali je toženka ustrezno obrazložila svojo odločitev o zavrnitvi sofinanciranja tožničinega projekta, s katerim se je prijavila na javni razpis. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je ZUJIK, ki v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

9. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožničin projekt glede na kriterije iz javnega razpisa prejel skupno 234 točk, kar odraža prej (v točki 2 te obrazložitve) povzeto mnenje strokovne komisije. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu prej navedene interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni kakršni koli konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju.

10. Da bi bilo mogoče obravnavano odločbo preizkusiti, bi toženka morala navesti dejanske razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, ne pa zgolj v obliki vezanega besedila ponoviti smiselno enake vsebine, kot je navedena že v preglednici s številom točk, čeprav s povsem splošnimi ocenami, da so nekateri kriteriji izpolnjeni "nekoliko manj" ali "nekoliko slabše". Tudi iz takih ocen namreč izhaja zgolj mnenje strokovne komisije, ne pa tudi razlogi zanj. Kot utemeljeno navaja tožnica, zato iz obrazložitve ne izhaja neposredna povezava med kvalitetami projekta, ki jih je ugotovila strokovna komisija, in številom dodeljenih točk oziroma bi bilo mogoče s praktično enakim besedilom obrazložiti poljubno število dodeljenih točk. Drugih razlogov za odločitev toženka ne navaja, sodišče pa tako pomanjkljive obrazložitve ne more šteti kot zadostno v smislu vsaj minimalne navedbe razumnih razlogov, ki bi omogočali preizkus zakonitosti. Zato ugotavlja, da je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar že samo po sebi pomeni razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

11. Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo oziroma pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti ni moglo upoštevati.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku je ta organ po petem odstavku 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

13. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, toženko pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).