Jedro

Gradbena parcela je sestavljena iz stavbišča, ki ga predstavljajo vsi objekti znotraj gradbene parcele, in funkcionalnega zemljišča. Ni pomembno, kot kaj je ob določanju funkcionalnega zemljišča opredeljeno zemljišče ob objektu v zemljiškem katastru. Pomembno je, da izpolnjuje pogoj, da je potrebno za redno rabo objekta oziroma, da obseg zazidanega stavbnega zemljišča zadovoljuje pogojem, ki jih za določitev gradbene parcele določa 216. člen ZGO-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 18. 2. 2008 in odločba Upravne enote A., št. ... z dne 18. 10. 2007 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo v 1. točki izreka odločil, da se upravičencu B.B.B. vrnejo v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe nepremičnine naštete v 1. točki izreka iz k.o. C., k.o. Č., k.o. D., k.o. E., k.o. F., k.o. G., k.o. H., k.o. I., ko. J., k.o. K., k.o. L., k.o. M., k.o. N., k.o. O., k.o. P., k.o. R. in k.o. S. v višini 179.860,61 DEM; v 2. točki izreka, da je zavezanec Slovenska odškodninska družba; v 3. točki, da bo o denacionalizaciji ostalega podržavljenega premoženja odločeno v nadaljevanju postopka. V obrazložitvi je navedel, da je predmet odločanja v obravnavani zadevi denacionalizacija dela podržavljenega premoženja, ki ga zaradi ovir iz 32. in 19. člena ZDen ni mogoče vrniti upravičencu v last in posest. Gre za nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju kmetijska zemljišča in gozdovi in za katere iz identifikacijskih potrdil nesporno izhajajo ovire za vračilo v last in posest. Skupna vrednost nepremičnine je izračunana na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok). Ker B.B.B. v pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2007 zahteva vračilo nepremičnin parc. št. 429 in 430 k.o. E., oziroma zemljišče v izmeri 56,3127 m2, bo o tej zahtevi odločeno v nadaljevanju postopka.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnice zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da je utemeljena navedba, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedene ovire za vrnitev v naravi za posamezne parcele, zaradi česar je opravil vpogled v elektronsko zemljiško knjigo ter ugotovil, da so podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen, ker so parcele v lasti fizičnih oseb, za parcele, ki jih navede; da so podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen, ker so bile parcele v času uveljavitve ZDen v lasti fizičnih oseb, sedaj pa več ne obstajajo, s tem da je status zemljišč v času uveljavitve ZDen razviden iz identifikacij potrdil in zemljiškoknjižnih izpiskov in te parcele navede; da so podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, ker so parcele zazidana stavbna zemljišča in te parcele navede; da so podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen, ker so parcele zazidana stavbna zemljišča, saj gre za neodmerjene ceste v hribovjih, parcele pa so bile v deležu že vrnjene upravičenki za parcele, ki jih navede; da so podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 2. odstavka 32. člen ZDen, ker so parcele zazidana stavbna zemljišča, saj gre za porušene objekte, kar je po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 41/82) zemljišče pod porušeno stanovanjsko stavbo, poslovno stavbo, gospodarskim poslopjem, garažo ali funkcionalnim objektom, ki jih ni mogoče uvrstiti v eno od vrst rabe, vendar je objekt v takem stanju, da mu je mogoče nedvomno ugotoviti tloris in nima spomeniške funkcije, za parcele, ki jih navede; da je podana ovira za vrnitev v naravi po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ker je parcela javno dobro in kot taka tudi vpisana v zemljiško knjigo in jo navede. V zvezi s parcelacijami pa pojasnjuje, da je potrebno pri presojanju ovir za vrnitev v naravi upoštevati stanje ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. V kolikor so bile parcelacije izvedene izven postopka denacionalizacije in bo to lahko vplivalo na zmanjšanje obsega podržavljenega premoženja v naravi, ima upravičenka seveda pravni interes biti stranka v postopku parcelacije pri geodetskem upravnem organu. V kolikor so bili postopki parcelacije pravnomočno zaključeni, lahko predlaga obnovo postopkov pri organu, ki je parcelacijo izvedel, to pa ni v pristojnosti upravnega organa, ki vodi postopek denacionalizacije. Glede na to, da so postopki parcelacije že zaključeni, novo parcelno stanje pa vneseno v kataster in poočitano v zemljiški knjigi, je upravni organ, ki vodi denacionalizacijo, to stanje dolžan upoštevati. Iz listin je razvidno, da je bilo po uveljavitvi ZDen izvedenih več parcelacij, upravičenka pa je pritožbi priložila le en sklep o obnovi postopka parcelacije, sklep št. ... z dne 15. 10. 2007, s katerim je pristojni upravni organ ugodil predlogu upravičenca za obnovo postopka parcelacije št. ..., vendar pa se ta odločba o parcelaciji ne nanaša na nobeno od parcel, ki je predmet izpodbijane odločbe in je zato priložen sklep brezpredmeten.

Tožnica v tožbi navaja, da je v predmetnem upravnem postopku upravni organ druge stopnje dodatno ugotavljal dejansko stanje in sam nadomestil obrazložitev upravnega organa prve stopnje, pritožbo pa zavrnil, zato je dopustna tožba tudi zoper odločbo upravnega organa druge stopnje. Nadalje navaja, da je organ prve stopnje bistveno kršil določbe postopka, ker je sicer pripravil delno poročilo, vendar tudi iz tega poročila ni bilo mogoče razbrati pri katerih nepremičninah naj bi bile izkazane ovire. Do poročila se je tožeča stranka opredelila in izrecno opozorila, da sta predmet vračanja tudi sedanji nepremičnini parc. št. 429 in 430, obe k.o. E. ter upravnemu organu izrecno predlagala, da naj odloči le o vrnitvi tistih nepremičnin, kjer ni spora o pravnem in dejanskem stanju zadeve. Ne glede na jasen predlog je upravni organ odločil o vrnitvi vseh nepremičnin. Upravni organ je očitno štel, da se upravičenec v celoti strinja s poročilom. Omenjeni nesporazum pa je imel za posledico izdajo povsem neobrazložene odločbe. S tem, ko je pritožbeni organ v celoti nadomestil obrazložitev upravnega organa prve stopnje, namesto, da bi odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek, je ostala tožeča stranka brez pravice do pritožbe. Zaradi neobrazložene odločbe se tudi v pritožbi ni mogla konkretno opredeliti do izpodbijane odločbe. Poleg tega pa upravni organ druge stopnje tudi ni upošteval dejstva, da so nepremičnine prešle v last fizičnih oseb po uveljavitvi ZDen. Dejstvo, da so bila za funkcionalna zemljišča razglašena kmetijska zemljišča in to v postopkih, kjer je lastnik Republika Slovenija in tožeča stranka kot denacionalizacijski upravičenec ni sodelovala. Glede na to je tudi odločba pritožbenega organa neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Konkretno ni bilo upoštevano nedopustno ravnanje Š.Š.Š. d.d., ki je naročilo parcelacijo nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, vse z namenom otežiti položaj upravičencu in mu preprečiti vrnitev večjega dela podržavljenih nepremičnin v naravi. Odmerilo se je dele zemljišč, ki so predmet vračanja in se jih samovoljno opredelilo kot neke vrste funkcionalnega zemljišča. Tožeča stranka meni, da gre za nezakonito določitev funkcionalnega zemljišča na kmetijskem zemljišču, v postopku, v katerem ni sodelovala. Š.Š.Š. pri določitvah funkcionalnega zemljišča pa niti ni bila lastnica nepremičnin. Čeprav je bil organ na kršitev izrecno opozorjen, tega ni upošteval. Upravni organ bi moral upoštevati, da morebitna odmera funkcionalnega zemljišča oziroma gradbenih parcel obstoječim trajnim objektom v postopku denacionalizacije ni predhodno vprašanje, temveč gre za sestavni del denacionalizacijskega postopka. Le v tem okviru bi se to lahko odmerilo. Strokovno navodilo ministrstva za okolje in prostor je predvideno le za primere, če se zavezanec temu opira in za primere, če je potrebno vzpostaviti stanje, ki omogoča vrnitev. To pa tudi pomeni, da je odmera funkcionalnega zemljišča sestavni del denacionalizacijskega postopka. To dejstvo se torej ugotavlja le z izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke in se ne rešuje kot predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP. V postopku parcelacije, ki ga je naročilo Gozdno gospodarstvo pa tožeča stranka ni bila stranka v postopku, kar pa posledično predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Meni tudi, da tako stališče izhaja iz sodne prakse. Navaja, da je izvedela za postopke parcelacije in določitev funkcionalnih zemljišč, ko je naročila identifikacijskega potrdila. Vložila je predlog za obnovo teh postopkov, kot neuka stranka, upravni organ prve stopnje pa kljub vloženemu predlogu za obnovo postopka o tem ni odločil. Upravna organa pa bi morala že zaradi načela ekonomičnosti postopka s svojimi odločitvami počakati do odločitve o obnovah. Upravnima organoma bi moralo biti dobro poznano Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), kjer je v 12. členu natančno določeno, kakšna površina funkcionalnega zemljišča se lahko odmeri objektom glede na vrsto in namen objekta. V nadaljevanju predstavi napake pri izmeri funkcionalnega zemljišča za nekatere parcele. Meni, da preglednica jasno dokazuje, da so ta funkcionalnega zemljišča odmerjena v deležu, ki nekajkrat presega maksimalno dopusten delež tudi tam, kjer gre za kmetijska zemljišča, ki so (ne glede na napačen zapis v zemljiški knjigi) še vedno v lasti Republike Slovenije. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga zaradi opisanih kršitev določb postopka ni mogoče primerno preveriti je upravni organ napačno štel, da so podane ovire za vrnitev nepremičnin v naravi in je zato zmotno uporabil tudi materialno pravo. Opozarja, da v primeru, da če na delu nepremičnin, ki so predmet vračanja stojijo objekti (v konkretnem primeru pa tudi to ne drži povsod), to seveda ni ovira, da se preostanek nepremičnin, na katerem ni objektov vrne upravičencu v naravi. Pritožbeni upravni organ je pri posameznih nepremičninah v svoji odločbi pojasnil, da naj bi bile izkazane ovire v smislu določbe 16. člena ZDen (last fizičnih oseb). V zvezi s tem tožeča stranka opozarja, da je upravni organ izhajal iz napačnih zemljiškoknjižnih podatkov. Po informacijah tožeče stranke je bila edina stranka v postopkih določitve funkcionalnega zemljišča Š.Š.Š., ki je bila v zemljiški knjigi takrat še vpisana kot imetnik pravice uporabe na družbeni lastnini. Pri tem je opozoriti, da kljub morebitni vpisani pravici uporabe v zemljiški knjigi na imetnika Š.Š.Š., so bile te nepremičnine že v lasti Republike Slovenije na podlagi zakona - Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZG). Republika Slovenija je pridobila nepremičnino na originaren način, zato ni bil potreben vpis v zemljiško knjigo. Razpolaganje s premoženjem, ki je predmet vračanja v postopku denacionalizacije, pa je izrecno prepovedano, vsi pravni posli pa nični. Na primer parcela 417/17 k.o. E ima odmerjeno funkcionalno zemljišče 572 m2, kar je v deležu 969 % fundusa. Večji del nepremičnine je kmetijsko zemljišče v lasti Republike Slovenije in ni nikoli prešlo v last družbe Š.Š.Š d.d., ki je na podlagi pravnega posla, kupoprodajne pogodbe z dne 19. 7. 2005 prenesla lastninsko pravico na tej nepremični v last družbe T.T.T. d.o.o., ki je vpisana v zemljiški knjigi. Za parcelo 417/15 k.o. E je razvidno, da bi se lahko funkcionalno zemljišče k objektu na tej nepremičnini odmerilo največ v izmeri 52 m2 in ne v izmeri 399 m2. Zemljišče kot kmetijsko zemljišče je v lasti Republike Slovenije in zato na podlagi zakona ni nikoli prešlo v last družbe Š.Š.Š. in zato ovira za vrnitev tega dela nepremičnine v naravi ni izkazana. K objektu na parceli 417/16 bi lahko bilo odmerjeno funkcionalno zemljišče največ v izmeri 50 m2, večji del zemljišča je kmetijsko zemljišče, ostalo je last Republike Slovenije in zato ni nikoli prešlo v last družbe Š.Š.Š. in zato ovira ni izkazana. Pri parceli 418/6 k.o. E se je kot lastnik nepremičnine vpisalo U.U.U. na podlagi pogodbe o uskladitvi z dne 26. 7. 1999, ki je bila sklenjena po uveljavitvi ZDen. Takšna pogodba je nična, zato ovira za njeno vrnitev v naravi ni izkazana, saj gre za kmetijsko zemljišče oziroma pašnik v izmeri 412 m2. Za parcelo št. 691 k.o. R. izhaja, da je kot lastnik nepremičnine vpisana Republika Slovenija. Glede na to, da gre v večjem delu za kmetijsko zemljišče oziroma travnik in gozd je jasno, da ovire za njeno vrnitev v naravi niso izkazane. Iz grafičnega prikaza je razvidno, da gre v minimalnem delu za stavbno zemljišče. Za parcelo 435/3 k.o. D. bi se lahko odmerilo funkcionalno zemljišče največ v izmeri 332 m2 in ne v izmeri 1857 m2. Kot lastnik je vpisana Občina D. ter bi se večji del moralo vrniti v naravi. Tudi pri parceli št. 192/4 k.o. S. je odmerjeno preveliko funkcionalno zemljišče, zato bi se večji del kot kmetijsko zemljišče moralo vrniti v naravi. Zemljišče je postalo last Republike Slovenije na podlagi samega zakona in ni nikoli prešlo v last družbe Š.Š.Š. d.d., zato ovira v smislu določbe 16. člena ZDen ni izkazana. Enako velja za parcelo 193/30 k.o. V., pri tej parceli pa je ničen tudi pravni posel kupoprodajna pogodba z dne 9. 10. 2006, s katerim je družba Š.Š.Š. d.d. poskušala prenesti lastninsko pravico v last Z.Z., ki je vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik. Tudi pri parceli 1294/28 k.o. H. je ničen pravni posel, kupoprodajna pogodba z dne 17. 10. 2006, s katerim je družba Š.Š.Š. poskušala prenesti lastninsko pravico v last Ž.Ž. Pri parceli 1293/11 k.o. H. je vpisano preveliko funkcionalno zemljišče, zato to kot kmetijsko zemljišče ni moglo nikoli preiti v last družbe GG Nazarje. Parceli 948/31 k.o. Pusto polje je odmerjeno preveliko funkcionalno zemljišče, pravni posel kupoprodajna pogodba z dne 29. 8. 2006, s katerim je družba GG Nazarje d.d. prenesla lastninsko pravico na družbo X.X.X., je nična. Tudi parcela št. 948/132 k.o. I. ima preveliko funkcionalno zemljišče, večji del zemljišča je kot kmetijsko zemljišče last Republike Slovenije in ni nikoli prešlo v last Š.Š.Š. d.d., zato ovira ni izkazana. Na podlagi navedenega ni podan zaključek, da ovire za vrnitev v naravi niso izkazane niti v smislu morebitne lastnine fizičnih oseb ali pravnih oseb civilnega prava, niti ne v smislu morebitnega zazidanega stavbnega zemljišča. Kot je napovedala že zgoraj, tožeča stranka predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb in povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom SOD d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V postopkih denacionalizacije je primarna oblika vračanja podržavljenega premoženja vračilo v naravi, le če vrnitev premoženja v naravi (zaradi ovir, ki jih določa ZDen) ni možna, se podržavljeno premoženje vrne v obliki odškodnine.

V obravnavanem primeru so sporne ugotovljene ovire, določene v 3. odstavku 16. člena ZDen, 2. odstavku 32. člena ZDen in 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Dejstva, ki posamezne ovire utemeljujejo, iz obrazložitve organa prve stopnje ne izhajajo, organ druge stopnje, ki je dopolnil ugotovitveni postopek, pa je svojo odločitev oprl na dejstva, ki izhajajo iz knjižnih vpisov. Po mnenju sodišča so utemeljeni ugovori tožeče stranke, s katerimi ta izpodbija pravilnost uporabe določbe 2. odstavka 32. člena ZDen pri naštetih parcelah, v smeri nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično vprašljive uporabe materialnega prava. Kot že rečeno in izhaja iz drugostopne odločbe in upravnega spisa, se je drugostopni organ pri svoji odločitvi oprl na zemljiškoknjižne izpiske, iz katerih za parcele, za katere je ugotovil ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen, izhaja, da na njih stojijo objekti (poslovne stavbe, gospodarski objekti, funkcionalni objekti,...), ostale površine pa so dvorišče oziroma so celotne parcele po katastrski rabi dvorišče, iz podatkov o lastništvu pa izhaja, da so v lasti Republike Slovenije kot zavezane stranke. Dejansko stanje, ugotovljeno zgolj na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov, ki izkazujejo stanje kot je zgoraj navedeno, pa za ugotovitev ovir za vrnitev nepremičnin v naravi po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen ne zadostuje. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZDen se ne vračajo podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele), razen če je na nijh zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Prepoved vračanja velja za stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt (stavbišče) in del zemljišča, ki je potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče). Pri ugotavljanju ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen se upošteva stanje nepremičnine v času vračanja. Zemljišče, ki je dejansko pozidano, je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče. Gradbena parcela je sestavljena iz stavbišča, ki ga predstavljajo vsi objekti znotraj gradbene parcele, in funkcionalnega zemljišča - zemljišča potrebnega za redno rabo (določba 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ, 216. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1). Obseg gradbene parcele pa v obravnavanem primeru na posameznih parcelah ni bil ugotovljen, pa tudi ne izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov. Ni pomembno, kot kaj je ob določanju funkcionalnega zemljišča opredeljeno zemljišče ob objektu v zemljiškem katastru. Pomembno je, da izpolnjuje pogoj, da je potrebno za redno rabo objekta oziroma, da obseg zazidanega stavbnega zemljišča zadovoljuje pogojem, ki jih za določitev gradbene parcele določa 216. člen ZGO-1. Drugostopni organ je zato napačno enačil vrsto rabe "dvorišče" s funkcionalnem zemljiščem (o navedenem se je že večkrat opredelila tudi sodna praksa - sodba Vrhovnega sodišča I Up 193/2002 z dne 20. 1. 2005) in zato posledično preuranjeno na podlagi nepopolno in tudi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zaključil, da obstojijo ovire v obsegu celotnih parcel. V ponovnem postopku bo potrebno določiti funkcionalno zemljišče k stavbam, ostalo zemljišče pa, v kolikor ne bo ugotovljenih drugih ovir, vrniti v naravi.

Tožeča stranka ugovarja tudi ugotovljenim oviram po 3. odstavku 16. člena ZDen, ki določa, da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilno pravnih oseb. Za ugotavljanje ovire po tej določbi zadostuje ugotovitev lastninskega stanja na podlagi podatkov zemljiške knjige. Tožeča stranka ugovarja, da je do prehoda nekaterih parcel v zasebno lastnino prišlo po uveljavitvi ZDen in se sklicuje na ničnost pravnih poslov s katerimi je bila lastninska pravica prenesena, kot določa 88. člen ZDen. Gre za ugovor, ki ga bo morala tožeča stranka uveljaviti v prvostopnem postopku (odločitev o ničnosti pravnega posla je predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije), v kolikor se bo tudi organ prve stopnje opredelil, da so na teh parcelah podane ovire po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen.

Organ druge stopnje je utemeljil oviro po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ker je parcela javno dobro in kot taka tudi vpisana v zemljiški knjigi za parcelo št. 733/1 k.o. R.. Tožeča stranka konkretnih ugovorov za to parcelo in oviro ne navaja, sodišče pa meni, da ugotovljeno oviro izkazuje stanje zemljiške knjige.

Bistvo tožbenih ugovorov tožeče stranke temelji na izvedeni parcelaciji kot posledici ugotovitve funkcionalnega zemljišča. Iz upravnega spisa ne izhaja, da so bila funkcionalna zemljišča določena (iz podatkov zemljiške knjige izhaja le, da se je na podlagi izvedene parcelacije spremenil obseg bivših parcel - nastale so nove in spremenila se je dejanska raba parcel), dejstvo pa je (izhaja iz zemljiške knjige), da se je izvršila parcelacija. Ker se v postopkih niso določala funkcionalna zemljišča, sodišče na ugovore tožeče stranke v tej smeri ne odgovarja, določitev funkcionalnega zemljišča bo namreč stvar ponovljenega postopka. Kar pa se tiče parcelacije, pa presoja pravilnosti in zakonitosti parcelacije ni stvar tega upravnega spora. V kolikor je tožeča stranka vložila zoper navedene postopke pravno sredstvo, bo stvar presoje teh parcelacij v okviru presoje vloženega pravnega sredstva. Upravni organ pa je dolžan pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku izhajati iz stanja parcel, kot ga izkazuje kataster in zemljiška knjiga.

V ponovnem postopku reševanja zadeve bo potrebno, kot je sodišče že navedlo ob posameznih ugovorih, dopolniti dejansko stanje glede posameznih parcel, ob tem pa spoštovati določila upravnega postopka in dati tožeči stranki možnost, da se izjasni o ovirah na posameznih parcelah. V presojanem postopku je namreč ravno zaradi pomanjkljivo obrazloženega poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve prišlo do nesporazuma med tožečo stranko in organom, ki je očitno štel zadevo za nesporno in opustil tudi dolžno obrazložitev svoje odločbe. Bistveno kršitev določb postopka, storjeno pri organu prve stopnje, je skušal nadomestiti organ druge stopnje, vendar je, kot je razvidno iz razlogov sodbe, uporabil določbe materialnega prava o ugotovljenih ovirah na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, sta odločbi obeh organov nezakoniti. Zato ju je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče prisodilo znesek povračila stroškov postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.