9. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., p. Ž. Ž., na seji senata 4. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1901/2006 z dne 19. 4. 2006 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Radovljici št. In 04/00034 z dne 20. 12. 2004 in z dne 29. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je s sklepom dovolilo razširitev izvršbe na nepremičnine pritožnice (v izvršilnem postopku dolžnice). Pritožnica je zoper navedeni sklep ugovarjala, ker naj bi bilo nedopustno dovoliti izvršbo na tako vredno premoženje za poplačilo upnikove terjatve in naj bi s tem bil kršen 3. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugovor pritožnice zavrnilo. Proti temu sklepu se je pritožnica pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da lahko dolžnik v ugovoru zoper sklep o novem izvršilnem sredstvu oziroma v pritožbi zoper sklep o ugovoru, navaja le razloge, dejstva in dokaze, ki preprečujejo izvršbo z novim izvršilnim sredstvom.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14. in 33. člena Ustave. Obširno razlaga potek izvršilnega postopka, ki se vodi proti njej. V zvezi s kršitvijo pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pritožnica navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211) in nista ugotavljali vpliva pritožnice na poslovanje gospodarske družbe, izbrisane iz sodnega registra, in njene morebitne odgovornosti v odvisnosti od tega vpliva. Tak način uporabe odločbe Ustavnega sodišča naj bi vodil v neutemeljeno enačenje družbenikov, ki vpliva na poslovanje družb niso imeli, s tistimi, ki so tak vpliv imeli. Pritožnica trdi, da "obsežno kršenje prava" v izvršilnem postopku pomeni tudi poseg v njeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. S sklicevanjem na 2. člen Ustave, ki neposredno ne ureja človekovih pravic, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), ustavne pritožbe zato ni mogoče utemeljiti.

4.V zvezi s trditvami pritožnice o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Ustavno sodišče ugotavlja, da teh argumentov pritožnica z rednimi pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku ni uveljavljala. Ker se te njene trditve opirajo na kriterije ločevanja med pasivnimi in aktivnimi družbeniki, kakor jih je razvilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-135/00, je še zlasti pomembno, da je bila ta odločba objavljena v Uradnem listu RS, št. 93/02, dne 4. 11. 2002. Prvo pravno sredstvo (ugovor) zoper odločitev sodišča o razširitvi izvršbe na nepremičnine je pritožnica vložila 24. 4. 2004. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev po 51. členu ZUstS ne pomeni le formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), temveč pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). V obravnavani zadevi pa pritožnica tega pogoja ni izpolnila, čeprav ni videti razloga, da argumentov, ki jih uveljavlja v ustavni pritožbi, ne bi bila mogla uveljavljati že v izvršilnem postopku. Ker pritožnica v obravnavani zadevi vidikov, ki se nanašajo na problematiko enakega obravnavanja družbenikov, ki so imeli vpliv na poslovanje družbe in družbenikov, ki tega vpliva niso imeli, ni uveljavljala že v rednih pravnih sredstvih, njenih argumentov s tem v zvezi v ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati. Pri tem pa Ustavno sodišče opozarja, da sodišča, v skladu z ustaljeno sodno prakso, pri odločanju o novem izvršilnem sredstvu niso odločala tudi o prehodu obveznosti izbrisane družbe na pritožnico, pač pa so se omejila na obravnavo morebitnih razlogov, ki preprečujejo izvršbo s tem novim izvršilnim sredstvom.

5.Pritožnica izpodbijanima odločitvama očita tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ta bi bila podana, če bi izpodbijani sodni odločbi temeljili na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. člena Ustave. Tega pa pritožnica ne izkaže. Zgolj dejstvo, da pritožnica razume pravo drugače od sodišč, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger