Jedro

Z vidika tehničnih pogojev za objekte, kjer poteka prodaja pirotehničnih izdelkov je relevantna samo Uredba o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki, katere namen je določiti specialne tehnične normative, kajti navedena Uredba se na ZGO-1 ne sklicuje.

Izpodbijana odločba se nanaša na odločitev o trgovini na drobno (prodajalna) in na skladiščenje v priročnem trgovinskem skladišču, in na to se je nanašala tudi vloga tožnika. Glede skladiščenja ima tožena stranka prav, da mora biti prenosno skladiščenje ozemljeno in sidrano v tla, tako da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig, kajti 59. člen Uredbe velja tako za priročna trgovinska skladišča za prodajo pirotehničnih izdelkov na drobno, kot tudi za skladišča za trgovino na debelo z določenimi omejitvami glede maksimalne teže blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana na podlagi 7. člen Zakona o eksplozivih in pirotehničnih sredstvih (Uradni list RS, št. 35/2008, v nadaljevanju ZEPI) na zahtevo tožeče stranke izdala odločbo, s katero je v II. točki izreka odločila, da se izdaja dovoljenja za trgovino z pirotehničnimi sredstvi na drobno in skladiščenje izdelkov v priročnem trgovinskem skladišču v začasnem objektu na naslovu A. pred Centrom B., Ljubljana, družbi C. d.o.o., zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožeča stranka z vlogo z dne 6. 11. 2009 in dopolnitvami vloge z dne 18. 11. 2009, 3. 12. 2009, 4. 12. 2009 in 10. 12. 2009 zaprosila Upravno enota Ljubljana za izdajo dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno in skladiščenje pirotehničnih izdelkov v priročnem trgovskem skladišču v prodajalni Č. v Ljubljani, in v začasnem objektu na naslovu A., pred Centrom B., Ljubljana. Organ se sklicuje na določbe 1. in 2. odstavka 14. člena ZEPI, 1. točko 1. odstavka 2. člena ZGO, 12. točko 1. odstavka 4. člena Uredbe o posebnih zahtevah za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki (Uredba) in 59. člen Uredbe. Iz vloge za izdajo dovoljenja za trgovino na drobno s pirotehničnimi izdelki izhaja, da naj bi bila prodajalna s priročnim trgovskim skladiščem, postavljena na lokaciji A., pred Centrom B., Ljubljana, od 30. 11. 2009 do 1. januarja 2010, potem pa naj bi se začasni objekt odstranil. V kolikor bi bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za skladiščenje določa 59. člen uredbe, bi bila postavitev prenosnega skladišča, ne pa tudi prodajalne dovoljena. Eden temeljnih pogojev postavitve prenosnega skladišča je ozemljenost in sidranje v tla, tako da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig. V 2. odstavku 14. člena ZEPI je torej navedena izjema glede zgrajenosti objekta, vendar pa ta izjema velja samo za skladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Te izjeme pa ne moremo razširiti tudi na prodajalno pirotehničnih izdelkov, ker to ni jasno in določno opredeljeno v 14. členu ZEPI Namen zakona je varovati življenje in zdravje ljudi, premoženje ter zagotavljati varstvo okolja in javnega reda. To izhaja tako iz 1. odstavka 1. člena kot tudi iz 1. odstavka 14. člena ZEPI. Proizvodnja in posledično glede na določbe 1. in 2. odstavka 14. člena zakona, prodaja ne more potekati v zabojnikih, saj bi bilo to v nasprotju z namenom samega zakona. ZGO-1 v 2. členu opredeljuje začasni objekt oziroma enostavni objekt in namen njegove uporabe. V tem členu je določeno, da je začasni objekt, enostavni objekt, narejen v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, namenjen sezonski turistični ponudbi, prireditvi ali začasnemu skladiščenju in podobno, ki se postavi samo za čas trajanja takšne ponudbe, prireditve oziroma skladiščenja. Tudi iz opredelitve izhaja, da mora biti začasni objekt postavljen s točno določenim namenom, kot je sezonska turistična ponudba, prireditve ali skladiščenje in podobno. S tem je dodatno potrjeno dejstvo, da naj bi bili taki objekti namenjeni skladiščenju.

Uredba podrobneje predpisuje gradbenotehnične značilnosti, umestitev v prostor, varstvo okolje, urejenost, zavarovanje, zmogljivost, način varovanja in način skladiščenja eksplozivov in pirotehničnih izdelkov ter pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nakladišča in razkladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Za razmerje med zakonom in uredbo velja načelo „lex superiror derogat legi inferiori“ (argument avtoritete), kar pomeni, da hierarhično višji pravni predpis razveljavlja hierarhično nižjega. Uredba kot izvršilni predpis mora biti v skladu z zakonom in jo je tudi treba razlaga v smislu zakona, saj zakon le normativno konkretizira. Za razmerje med zakonom in uredbo torej ne more veljati načelo „lex specialis posterior deroga legi generali prior“. Uredba kot podzakonski akt tudi ne more določati novih pravic in obveznosti, ki jih zakon ne vsebuje. Zato tukajšnji organ ocenjuje, daje potrebno 26. točko 4. člena Uredbe, ki pravi, da mora biti prodajalna pirotehničnih izdelkov samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor, razumeti skupaj v povezavi s1. odstavkom 14. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo v postopku izdaje dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno in skladiščenje v priročnem trgovinskem skladišču v delu, ki se nanaša na začasni objekt na naslovu A., pred Centrom B., Ljubljana, odločeno, kot je navedeno v II. točki izreka te odločbe.

Tožeča stranka se je pritožila zoper II. točko prvostopenjske odločbe. V pritožbi pravi, da glede na to, da ZEPI natančneje ne ureja posebnih zahtev za objekte, v katerih so eksplozivi ali pirotehnični izdelki, je Vlada Republike Slovenije na podlagi 4. odstavka 14. člena ZEPI izdala Uredbo, s katero je natančneje in določneje uredila posebne gradbeno tehnične značilnosti, umestitev v prostor, varstvo okolja, varstvo pred požari, urejenost zavarovanje, zmogljivost in način varovanja za proizvodne, prodajne in skladiščne objekte, kjer se nahajajo eksplozivni ali pirotehnični izdelki, način njihovega skladiščenja, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nakladišča in razkladišča eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov, ter organe za nadzor nad spoštovanjem te Uredbe in ukrepe ter sankcije v primeru njene kršitve (1. odstavek 1. člena Uredbe). ZEPI tako kot starejši in splošnejši predpis za presojanje kje in pod kakšnimi pogoji se lahko prodaja pirotehnične izdelke napotuje na uporabo mlajšega in specialnejšega predpisa – Uredbo, ki pa mora kot hierarhični nižji pravni akt ostajati znotraj vsebinsko predpisanih meja ZEPI. Glede na to, da v konkretnem primeru normodajalca pripadata tako različnim stopnjam prava, je potrebno poleg argumenta kronologije in specialnosti (lex specialis posterior derogat legi generali prior) pri presojanju v konkretnem primeru uporabljati tudi argumente avtoritete (lex superior derogat legi inferiori). Uredba je namreč kasnejši in specialnejši predpis, ki glede na ZEPI podrobneje in konkretneje ureja področje objektov v katerih se nahajajo eksplozivi ali pirotehnični izdelki ter v nobenem delu ne presega vsebinskega okvira, ki mu ga določa ZEPI kot hierarhični višji pravni akt. Uredba namreč v celoti sledi namenu in cilju ZEPI, in sicer varstvu pred požarom, varovanju življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvu okolja. Naslovni organ se je tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačno skliceval zgolj na argument avtoritete, pri tem pa povsem zanemaril uporabo argumenta kronologije in specialnosti. Naslovni organ prav tako v nobenem delu ni pojasnil, v čem naj bi Uredba domnevno vsebinsko nasprotovala določilom ZEPI. Glede na navedeno je potrebno tako v konkretnem primeru presojati ali določila Uredbe nasprotujejo določbam ZEPI oziroma natančneje, ali določilo 51. člena Uredbe nasprotuje določilu 14. člena ZEPI. Pritožnik v konkretnem primeru glede možnosti maloprodaje pirotehničnih izdelkov v enostavnih objektih oziroma tipskih zabojnikih izpolnjuje vse pogoje in zahteve ZEPI in vse pogoje Uredbe. Zakon o graditvi objektov v 1. točki 1. odstavka 2. člena določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. ZGO nadalje v 1.9. točki 1. odstavka 2. člena določa definicijo enostavnega objekta, ki je konstrukcijsko manj zahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbeno – tehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje ter se razvrščajo na pomožne objekte, začasne objekte, vadbene objekte, spominska obeležja in urbano opremo. Začasni objekt je skladno s 1.9.2. točko 1. odstavka 2. člena tako tudi enostavni objekt, narejen v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, namenjen sezonski turistični ponudbi, prireditvi ali začasnemu skladiščenju in podobno, ki se postavi samo za čas trajanja takšne ponudbe, prireditve oziroma skladiščenja. Glede na navedeno je tako napačno stališče naslovnega organa, da tipski zabojnik pritožnika v konkretnem primeru ne predstavlja objekta skladno s 1. odstavkom 14. člena ZEPI. Predmetni tipski zabojnik namreč ustreza vseh zakonskim zahtevam enostavnega objekta po 1.9.2. točki 1. odstavka 2. člena ZGO, saj predstavlja začasen objekt (za mesec december), narejen v montažni izvedbi in iz lahkih materialov, ki je namenjen začasni prodaji (v mesecu decembru) pirotehničnih izdelkov. Prav tako je napačno stališče naslovnega organa, ko v izpodbijani odločbi navaja, da predmetni zabojnik ni zgrajen, saj ni povezan s tlemi, kar bi naj po mnenju naslovnega organa izhajalo iz zgoraj opisane definicije objekta iz 1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO. Za enostavni objekt namreč skladno s 3. odstavkom 3. člena ZGO ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pred začetkom gradnje pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz 2. odstavka 8. člena ZGO. Glede na to, da je pritožnik v konkretnem primeru pridobil lokacijsko informacijo, in da izpolnjuje vse ostale pogoje, predmetni tipski zabojnik v celoti ustreza določilu 1. odstavka 14. člena ZEPI. Glede na to, da pritožnik izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 14. člena ZEPI je potrebno v konkretnem primeru nadalje presojati določila Uredbe. Zakon o trgovini oziroma na njeni podlagi sprejeti Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti ne določata nikakršnih ovir oziroma prepovedi za prodajo v enostavnih objektih oziroma tipskih zabojnikih. Zato so za prodajo pirotehničnih izdelkov bistvena določila Uredbe in sicer 26. točka 4. člena. Glede na to, da enostavni objekt oziroma tipski zabojnik v konkretnem primeru ustreza pojmu samostojnega in zaprtega prostora, ki predstavlja požari sektor (za kar ima pritožnik tudi vas ustrezna dovoljenja in dokazila), je v njih dovoljena prodaja pirotehničnih izdelkov navedenih v 3. odstavku 51. člena ZEPI. Prodaja v predmetnem enostavnem objektu oziroma tipskemu zabojniku je celo veliko bolj varna kov v ostalih objektih, za kar je pridobil pritožnik tudi vsa ustrezna potrdila in dokumentacijo.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo pritožbo tožnika zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ministrstvo pravi, da izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 14. člena ZEPI. Omenjeno določbo je potrebno glede proizvodnih in prodajnih objektov razlagati tudi in predvsem v povezavi z 2. odstavkom 14. člena, ki določa izjemo glede objektov, v katerih je omogočeno skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Drugi odstavek 14. člena namreč določa, da so v prenosnih ali priročnih skladiščih lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki le skladiščeni. Tako torej ZEPI prodaje ali izdelave eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih ne dovoljuje. To dejstvo nedvomno izhaja tudi iz določil Uredbe, ki jo je na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZEPI sprejela Vlada Republike Slovenije. Kot ugotavlja pritožnik so podrobnejše zahteve za prodajalno pirotehničnih izdelkov določene v 26. točki 4. člena Uredbe. Pritožbeni organ se v celoti strinja z navedbo prvostopenjskega organa, da je potrebno te določbe razumeti oziroma razlagati skupaj v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZEPI. Torej, da se nanašajo na zgrajene objekte, ki so povezani s tlemi in ne na začasne objekte. Ob taki, edino dopustni razlagi, ne moremo govoriti o nasprotju med določili 14. člena ZEPI in določbami Uredbe. Na tako razlago nedvomno napotujejo tudi določbe 54. člena Uredbe, ki urejajo objekte za skladiščenje smodnikov oziroma pirotehničnih izdelkov. V omenjenem členu je podobno kot v 51. členu za prodajalne določeno, da za skladišča veljajo splošni predpisi o trgovinah in trgovskih prostorih, če ni s to Uredbo določeno drugače. Lahko so samostojni objekti ali pa v sklopu drugih objektov. V nadaljevanju pa je v osmem odstavku 54. člena Uredbe, v skladu z izjemo iz drugega odstavka 14. člena ZEPI, podrobno opredeljeno tudi skladiščenje v kontejnerjih, in sicer z določbo, da sta v enem objektu oziroma na enem odprtem prostoru lahko največ dve zidani skladišči ali en premični kontejner, izdelan za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Če se skladišči dotikata, mora biti med njima požarna stena z odpornostjo REI90 minut. Uredba pa nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne proizvodne in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI. To pa v obrazložitvi svoje odločbe navaja že tudi prvostopni organ, ko navaja, da mora biti Uredba kot izvršilni predpis v skladu z zakonom in jo je tudi treba razlagati v smislu zakona, saj zakon le normativno konkretizira. Nikakor pa Uredba kot podzakonski akt ne more določati novih pravic in obveznosti, ki jih zakon ne vsebuje. Torej po mnenju pritožbenega organa organ prve stopnje nikjer ne navaja nasprotja med določbami 14. člena ZEPI in 51. členom Uredbe, temveč le poudarja, da je potrebno obe določbi povezati in razlagati kot celoto.

Sklicevanje na prvi odstavek 51. člena Uredbe ne omogoča prodaje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v enostavnih objektih. Ta določba zgolj pomeni, da mora prodajalna pirotehničnih izdelkov najprej izpolnjevati splošne pogoje v skladu z Zakonom o trgovini (minimalni tehnični in drugi pogoji, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti in minimalnimi sanitarno-zdravstvenimi pogoji, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo itd.), poleg izpolnjevanje teh pa mora izpolnjevati še posebne pogoje, ki so določeni v ZEPI in v Uredbi.

Tožnik vlaga tožbo zoper II. točko izreka prvostopenjske odločbe. V tožbi ponavlja argumente iz pritožbe v zvezi z razmerjem med Uredbo in ZEPI. Uredba ne nasprotuje 1. odstavku 14. člena ZEPI, temveč ostaja vsebinsko znotraj ZEPI. Določila Uredbe o pogojih za pridobitev dovoljenja za maloprodajo pirotehničnih izdelkov v ničemer ne nasprotujejo določbam ZEPI oziroma natančneje, določilo 51. člena Uredbe ne nasprotuje določilu 14. člena ZEPI, temveč vsebinsko ostaja znotraj njegovega okvira in ga nadalje konkretizira. Stališče upravnega organa v izpodbijani odločbi, da morajo biti objekti po določbah ZEPI zgrajeni, kar pomeni, da morajo biti povezani s tlemi, to pa naj bi izhajalo iz definicije objekta po ZGO-1, je v celoti napačno. Upravni organ tako v tem delu v celoti spregleda dejstvo, da predmetni tipski zabojnik v konkretnem primeru ne predstavlja s tlemi povezane stavbe, temveč je to gradbeno inženirski objekt, ki pa je skladno s 1.2 točko 1. odstavka 2. člena ZGO-1 objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah. Za tovrsten objekt tako ni pogoj, da bi bil povezan s tlemi. Upravni organ nadalje prav tako zanemari določilo 8. člena ZGO-1, ki v 1. odstavku določa, da se objekti glede na zahtevnost gradnje in vzdrževanja razvrščajo na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne objekte. ZGO-1 pa nadalje v 2. odstavku 8. člena določa, da vlada z uredbo podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov, za enostavne objekte pa tudi njihovo največjo velikost, način gradnje in rabe ter druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt ter dela, ki se štejejo za redna vzdrževalna dela in investicijska vzdrževalna dela, če zakon ne določa drugače. Vlada Republike Slovenije je tako na podlagi 2. odstavka 8. člena ZGO-1 sprejela Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ki razlikuje med različnimi vrstami objektov, in sicer med zahtevnimi, manj zahtevnimi, nezahtevnimi in enostavnimi objekti. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost v 6. a točki 11. člena določa, da so nezahtevni objekti tudi tisti začasni objekti, ki so namenjeni sezonski turistični ponudbi ali prireditvam, in sicer tudi kiosk oziroma tipski zabojnik, če je njegova tlorisna površina največ 20 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom.

Glede na to, da predmetni tipski zabojnik ustreza definiciji nezahtevnega objekta po 6. a točki 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, tako ustreza tudi pojmu objekta po ZEPI. Stališče upravnega organa, da predmetni tipski zabojnik ne ustreza pojmu objekta, je tako v celoti napačno in nepravilno. Prav tako je nepravilna trditev upravnega organa v izpodbijani odločbi, da predmetni tipski zabojnik ni zgrajen. Tipski zabojnik v konkretnem primeru predstavlja gradbeno inženirski objekt, ki je narejen oziroma zgrajen iz gradbenih proizvodov (železne konstrukcije, stekla) in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Napačno in nerazumljivo je stališče upravnega organa v izpodbijani odločbi, ko navaja, da je potrebno določilo 1. odstavka 14. člena ZEPI razlagati v povezavi z 2. odstavkom 14. člena ZEPI, ki določa, izjemo glede objektov, v katerih je omogočeno skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov, določno opredeljeno v 14. členu ZEPI. Pri tem je potrebno poudariti, da je izhodišče upravnega organa v izpodbijani odločbi glede presojanja določil ZEPI napačno ZEPI namreč kot pravilo dopušča možnost prodaje v tipskih zabojnikih, pri tem pa takšno možnost dopušča tudi pri skladiščih eksplozivov in pirotehničnih izdelkov, za katere pa sicer velja strožji varnostni režim. Za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov morajo biti namreč izpolnjeni strožji varnostni ukrepi, zaradi česar je zakonodajalec izrecno določil, da je možno tudi skladiščenje v prenosih in priročnih skladiščih. Uredbe, ki natančneje določa gradbeno tehnične značilnosti prodajaln pirotehničnih izdelkov, ki jo je potrebno v konkretnem primeru uporabljati, v 1. odstavku 51. člena določa, da veljajo za prodajno mesto in prodajalno smodnikov ali pirotehničnih izdelkov, v kateri se prodajajo smodniki, ognjemetni izdelki kat. 1, 2 in 3, pirotehničnimi izdelki za tehnične namene kat. T1 in ostali pirotehnični izdelki kat. P1, splošni predpisi o trgovinah in trgovskih prostorih, če ni s to Uredbo drugače določeno. Glede na to, da Zakon o trgovini oziroma na njeni podlagi sprejet Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti ne določata nikakršnih ovir oziroma prepovedi za prodajo v tipskih zabojnikih, so za prodajo pirotehničnih izdelkov bistvena določila Uredbe, ki v 26. točki 4. člena določa, da mora biti prodajalna smodnikov ali pirotehničnih izdelkov samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor. Tipski zabojnik v konkretnem primeru ustreza pojmu samostojnega in zaprtega prostora, ki predstavlja požarni sektor. Namen ZEPI in Uredbe pri prodaji pirotehničnih izdelkov je zagotavljanje varstva pred požarom, varovanje življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvo okolja. Pojem objekta in ustreznost tipskega zabojnika je potrebno prav tako v konkretnem primeru presojati v luči namena ZEPI in Uredbe, t.j. ali konkretni tipski zabojnik ustreza vsem varnostnim zahtevam in potrebam. Glede na to, da je prodaja pirotehničnih izdelkov v predmetnem tipskem zabojniku veliko bolj varna kot v ostalih objektih, za kar je pridobila tožeča stranka tudi vsa ustrezna potrdila in dovoljenja je tako odločitev upravnega organa tudi iz tega vidika nerazumljiva in napačna. Glede na to, da zakonodajalec dopušča možnost skladiščenja eksplozivov in pirotehničnih izdelkov kot nevarnejšo dejavnost v tipskih zabojnikih, jasno izhaja, da je možno tudi opravljanje prodaje pirotehničnih izdelkov kot manj nevarne dejavnosti v tipskih zabojnikih.

Glede na to, da bi odprava II. točke izpodbijane odločbe in vrnitev upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje tožeči stranki povzročil težko popravljivo škodo, saj zaradi dolgotrajnosti postopka ne bi mogla v decembru 2010 v predmetnih tipskih zabojnikih prodajati pirotehničnih izdelkov, pri tem pa narava stvari dopušča, prav tako pa podatki postopka dajejo zato zanesljivo podlago, tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani del odločbe odpravi in da sodišče odloči o dovoljenju. Podrejeno predlaga vrnitev zadeve v ponovni postopek in zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da 2. odstavek 14. člena ZEPI določa, da so v prenosnih ali priročnih skladiščih lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki le skladiščeni. Tako torej ZEPI prodaje ali izdelave eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih ne dovoljuje. Povsem napačna in neutemeljena je trditev tožnika, da ZEPI kot pravilo dopušča možnost prodaje pirotehničnih izdelkov v tipskih zabojnikih, pri tem pa takšno možnost dopušča tudi pri skladiščenju eksplozivov in pirotehničnih izdelkov, za katere pa sicer velja strožji varnostni režim. Če bi bila sprejeta taka namenska oz. teleološka razlaga, bi to pomenilo, da ZEPI dopušča proizvodnjo in prodajo eksplozivov in pirotehničnih izdelkov v tipskih kontejnerjih. Proizvodnja eksplozivov pa je dejansko izredno nevarna dejavnost in nikjer v svetu ne poteka v prenosnih kontejnerjih, temveč v posebej zgrajenih objektih na posebej določenih lokacijah, pod točno določenimi varnostnimi režimi glede na vrsto in namen eksploziva, ki se izdeluje. Tožena stranka tudi poudarja, da za skladiščenje eksplozivov in pirotehničnih izdelkov nikakor ne veljajo strožji varnostni ukrepi kot za njihovo proizvodnjo ali prodajo. Predvsem eksplozivi se namreč uporabljajo večinoma na lokacijah, ki so oddaljene od centralnih skladišč eksplozivov (gradbišča, avtocest, gozdne ceste, kamnolomi, gradnja tunelov, itd.). Da bi se zagotovila varnost ljudi, življenje, zdravje in varstvo okolja, je vsekakor primernejše, da se manjše količine eksplozivov skladiščijo neposredno na lokaciji uporabe in ne, da se dnevno prevažajo v javnem prometu med skladiščem in gradbiščem. Iz vsega navedenega tožena stranka še enkrat poudarja, da je potrebno vse določbe Uredbe, ki se nanašajo na prodajo in skladiščenje pirotehničnih izdelkov razumeti oziroma razlagati skupaj v povezavi s 1. odstavkom 14. člena ZEPI. Objekti morajo biti povezani s tlemi in ne smejo biti začasni objekti. V nadaljevanju pa je v 8. odstavku 54. člena Uredbe podrobno opredeljeno tudi skladiščenje v kontejnerjih, in sicer z določbo, da sta v enem objektu oziroma na enem odprtem prostoru lahko največ dve zidani skladišči ali en premični kontejner, izdelan za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov. Če se skladišči dotikata, mora biti med njima požarna stena z odpornostjo REI90 minut. Vrata požarne odpornosti vsaj EI60 minut morajo biti medsebojno oddaljena najmanj 6 m. Naenkrat smejo biti odprta samo ena vrata. Uredba pa nikjer podrobno ne ureja zahtev za začasne proizvode in prodajne prostore za eksplozive ali pirotehnične izdelke, saj bi bilo tako urejanje v nasprotju z ZEPI.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v treh alineah utemeljuje, da predmetni tipski zabojnik v celoti ustreza vsem pogojem zgrajenega objekta iz 1. odstavka 14. člena ZEPI. Glede na navedeno tako jasno izhaja, da navedbe tožene stranke, da mora biti objekt nujno povezan s tlemi, ne drži, saj iz ZGO-1 jasno izhaja, da je lahko objekt tudi gradbeni inženirski objekt, ki pa ni povezan s tlemi. Prav tako je v celoti napačna navedba tožene stranke, da naj bi 2. odstavek 14. člena ZEPI določal, da so v prenosnih ali priročnih skladiščih eksplozivi ali pirotehnični izdelki lahko le skladiščeni. ZEPI namreč v 2. odstavku 14. člena določa, da so eksplozivi ali pirotehnični izdelki lahko skladiščeni tudi v prenosnih ali priročnih skladiščih. ZEPI namreč kot pravilo dopušča možnost prodaje v tipskih zabojnikih, pri tem pa takšno možnost dopušča tudi pri skladiščenju eksplozivov in pirotehničnih izdelkov, za katere pa sicer velja strožji varnostni režim. Za skladiščenje eksplozivov ali pirotehničnih izdelkov morajo biti namreč izpolnjeni strožji varnostni ukrepi, zaradi česar je zakonodajalec izrecno določil, da je možno skladiščenje tudi v prenosnih in priročnih skladiščih. Da velja pri skladiščenju eksplozivov oz. pirotehničnih izdelkov strožji varnostni režim izhaja namreč tudi iz dejstva, da skladno s 7. členom ZEPI dovoljenje za promet z eksplozivi (kar skladno z 2. točko 5. člena ZEPI predstavlja tudi skladiščenje) izdaja Ministrstvo za notranje zadeve, dovoljenje za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno pa upravna enota na območju katere se opravlja dejavnost. Proizvodnja eksplozivov predstavlja nevarno dejavnost, ki mora potekati večinoma v montažnih objektih in celo šotorih (trda tla, trda streha in lahke stene, ali trda tla, trdne stene in lahka stena), saj bi se v nasprotnem primeru ob morebitni eksploziji posamezni deli stavbe razleteti daleč stran od varnostnih meja, ter pri tem lahko poškodovati ljudi. Navedeno izhaja tudi iz 1. odstavka 9. člena Uredbe, ki določa, da mora konstrukcija objekta, ki je izpostavljena nevarnosti za eksplozijo dopuščati sprostitev pritiska in preprečevati, da bi se kosi razleteli zunaj varnostnih meja. Uredba v celotnem besedilu govori le o objektih in nikoli ne o zgradbah, pri tem pa ni v Uredbi, kot tudi ne v ZEPI, nikjer podana zahteva, da bi morali biti objekti, kjer se opravlja prodaja pirotehničnih izdelkov na drobno, nujno povezani s tlemi. Ozemljitev oziroma sidranje v tla Uredba izrecno predpisuje le v 59. členu, in sicer za tipska skladišča PSRS 500 (prenosna skladišča eksplozivov do največ 500 kg NEM), ko določa, da morajo biti ozemljena in sidrana v tla, tako, da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig. Navedena ureditev velja zgolj in samo za tipska skladišča PSRS 500, ki pa so postavljena predvsem na gradbiščih avtocest, gozdnih cestah, kamnolomih, gradnjah tunelov, kjer bi nasilni dvig lahko omogočil morebitno krajo razstreliva in njegovo nepooblaščeno uporabo. Tipski zabojnik (ki se nahaja na prostem v trgovskih centrih), v katerem se opravlja prodaja pirotehničnih izdelkov na drobno, pa ne potrebuje tovrstnega varovanja, saj je pirotehnične izdelke mogoče pridobiti v redni prodaji.

V pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2011 tožeča stranka pravi, da razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi sredstvi in skladiščenje pirotehničnih sredstev v bistvenem temelji na eni sami besedi 1. odstavka 14. člena ZEPI, in sicer se je tožena stranka oprla na zakonsko dikcijo, da mora biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehnični izdelki, „zgrajen“. Natančneje, tožena stranka je zakonsko dikcijo, da mora biti objekt, v katerem se prodajajo pirotehnični izdelki „zgrajen“, tolmačila tako, da „zgrajen objekt pomeni, da mora biti povezan s tlemi“. Takšne izključujoče definicije zgrajenega objekta ne določa prav noben veljaven predpis. Pač pa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 1. točki 1. odstavka 2. člena določa, da je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. V nadaljevanju ZGO-1 razčlenjuje definicijo objekta še naprej, in sicer je v 1.9. točki podana definicija nezahtevnega objekta. Na podlagi ZGO-1 sprejeta Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008, 99/2008) pa v 6. a točki 11. člena določa, da je nezahtevni objekt tudi začasen objekt, namenjen sezonski turistični ponudbi ali prireditvam – kiosk oz. tipski zabojnik, če je njegova tlorisna površina največ 20 m2 in višina najvišje točke največ 3,5 m. Glede na navedeno zabojnik, ki ga je želel postaviti pritožnik, izpolnjuje pogoje, ki so predpisani v tej Uredbi. Glede na sistematizacijo Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) pritožnikov zabojnik spada med stavbe, nestanovanjska raba, trgovska dejavnost in druge storitvene dejavnosti – prodajno prosto stoječi nepremični kiosk (glede na „Razvrstitev vrste prostorov glede na namen uporabe“, ki jo je sprejel GURS na podlagi ZEN). Glede na navedene predpise se torej nedvomno lahko šteje, da tipski zabojnik, v katerem je pritožnik želel opravljati prodajo pirotehničnih izdelkov, spada med objekte. Kot izhaja iz obsežne dokumentacije, ki jo je tožeča stranka predložila toženi stranki, predmetni zabojnik izpolnjuje tudi vse varnostne kriterije, ki jih določa ZEPI. K vlogi za pridobitev predmetnega dovoljenja je tožeča stranka namreč priložila izjavo o varnosti tveganja z oceno tveganja, načrt ukrepov za primer požara, eksplozije, vloma ali podobnega, certifikat, potrdilo o brezhibnem delovanju vgrajenega sistema aktivne požarne varnosti za prodajni kontejner, pogodbo o fizično-tehničnem varovanju in še druge zahtevane in potrebne dokumente. Namen določil ZEPI je predvsem v tem, da je pri prometu in proizvodnji z eksplozivi in pirotehničnimi sredstvi poskrbljeno za varnost oseb in premoženja (primerjaj 6. člen ZEPI). Tožeča stranka s svojo dejavnostjo v omenjenem kontejnerju oz. zabojniku na nikakršen način ni ogrožala varnosti. Pač pa po mnenju tožeče stranke večjo grožnjo za varnost ljudi in premoženja predstavljajo prodajalne s pirotehničnimi izdelki, ki so locirane znotraj večjih trgovskih centrov, ki izpolnjujejo s strani tožene stranke povsem arbitrarno določen kriterij „spojenosti s tlemi“. V takšnih trgovskih centrih se naenkrat nahaja cela množica ljudi, morebiten požar, ki bi nastal zaradi pirotehničnih sredstev pa predstavlja mnogo večjo potencialno grožnjo za življenje in zdravje ljudi ter za premoženje, kot če se požar pripet v zabojniku, ki je na prostem, v njem pa naenkrat ne more biti več kot pet ljudi, ki se lahko nemudoma evakuirajo na prosto. Glede na obrazloženo tožeča stranka torej na nikakršen način ni ogrožala varnosti in zdravja ljudi, premoženja in okolja, oz. jih ni ogrožala bolj, kot jih ogrožajo prodajna mesta s pirotehničnimi sredstvi v trgovskih centrih pač pa kvečjemu manj. To je navsezadnje ugotovila tudi uradna oseba, in sicer inšpektor Inšpektorata RS za notranje zadeve, Ž.Ž. v zapisniku inšpekcijskega nadzora št. 061-523/2009/2 z dne 17. 12. 2009, ki ga je opravil v Ljubljani, in sicer v zabojniku. V zapisniku je med drugim navedeno, „da zavezanec s svojo dejavnostjo na tej lokaciji ne ogroža varnosti in zdravja ljudi, premoženja in okolja“ (zadnji dve vrstici 2. strani zapisnika). Ker je inšpektor predmetni zapisnik izdal potem, ki sta bili izpodbijani odločbi že izdani in tudi potem, ko je tožeča stranka že sprožila upravni spor, tožeča stranka tega dokaza ni mogla predlagati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato je tožena stranka s tem, ko je povsem neutemeljeno zavrnila izdajo predmetnega dovoljenja, omejila pravico tožeče stranke do svobode gospodarske pobude. Slednjo pa lahko omeji samo zakonodajalec, pa še to le v primeru, če to zahteva javna korist. Zato mora pri uzakonitvi omejitve zakonodajalec izbrati tak ukrep, ki bo zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in hkrati kar najmanj posegel v ustavno pravico. Če bi namreč zakonodajalec želel, da se pirotehnični izdelki prodajajo samo v objektih, ki so spojeni s tlemi, bi moral ZEPI to natančno opredeliti oz. bi moral ZEPI določati vsaj to, da se pirotehnični izdelki lahko prodajajo v zgradbah oz. stavbah (čeprav bi bila takšna omejitev po mnenju pritožnika celo protiustavna). Vendar ZEPI tega ne določa, pač pa dopušča, da se pirotehnični izdelki prodajajo v objektih. Direktor tožeče stranke je na Upravno enoto Ljubljana v imenu podjetja D. d.o.o., ki je lastnik parcele, na kateri je tožeča stranka postavila predmetni zabojnik, vložil vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi česar je Upravna enota Ljubljana izdala „gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta“, in sicer za postavitev zabojnika, v katerem je tožeča stranka želela prodajati pirotehnična sredstva. Gradbeno dovoljenje tako le še dodatno izkazuje, da predmetni zabojnik spada med zgrajene objekte v smislu 14. člena ZEPI, saj gradbenega dovoljenja že pojmovno ni mogoče pridobiti za postavitev objekta, ki ne bi bil zgrajen. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano dne 17. 11. 2010, zaradi česar tožeča stranka tega dokaza ni mogla predlagati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

V odgovoru tožena stranka ponavlja argumente in pravi, da je neresnična trditev, da naj bi tožeča stranka predložila toženi stranki vse dokaze, da predmetni kontejner izpolnjuje vse varnostne ukrepe, ki jih določa ZEPI. Če bi ZEPI omogočal tudi prodajo ali celo proizvodnjo pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih – kontejnerjih, bi zakonodajalec v uredbi tudi podrobno predvidel vsaj določene zahteve za take objekte. (Najmanj kar bi moralo biti določeno je lokacija, kjer bi se lahko taki začasni objekti postavljali, sama velikost takih objektov, njihova oddaljenost od drugih objektov, kjer se skladiščijo oz. nahajajo vnetljive ali druge nevarne snovi in nenazadnje tudi sistem varovanja teh objektov). Uredba kot podzakonski akt tudi ne more določati novih pravic in obveznosti, ki jih zakon ne vsebuje. Zato tožena stranka ponovno poudarja, da je potrebno 26. točko 4. člena Uredbe razumeti skupaj v povezavi s 1. odstavkom 14. člena Zakona o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih. Proizvodnja in tudi prodaja eksplozivov in pirotehničnih izdelkov je dejansko izredno nevarna dejavnost in nikjer na svetu ne poteka v prenosnih kontejnerjih, temveč v posebej zgrajenih objektih na posebej določenih lokacijah, pod točno določenimi varnostnimi režimi. V tem smislu tožena stranka tudi poudarja, da je v Republiki Sloveniji več sto trgovin s pirotehničnimi izdelki, pri čemer pa zgolj tožnik poskuša s povsem svojo interpretacijo predpisov vršiti prodajo na nezakonit način iz kontejnerjev, vsi ostali pa so pridobili ustrezna dovoljenja za objekte, v katerih imajo urejene prodajalne ali prodajna mesta za pirotehnične izdelke. Prav iz navedenega je po mnenju tožene stranke povsem brezpredmetni zapisnik inšpekcijskega nadzora št. 061-523/2009/2, na katerega se sklicuje tožeča stranka. Inšpektor namreč ni oseba, ki bi vodila upravni postopek v smislu izdajanja dovoljenja za promet s pirotehničnimi izdelki. Dejanskega dokaza ali dejanske odločbe sodišča pa ni predložil v roku, ki mu ga je v zapisnik določil inšpektor. V zvezi z inšpektorjevim postopkom je zanimivo tudi dejstvo, da je inšpektor v letu 2011, ko je pritožnik prav tako brez ustreznih dovoljenj vršil promet s pirotehničnimi izdelki iz kontejnerja na omenjeni lokaciji, izdal dne 20. 12. 2010 odločbo št. 061-523/2009/8, s katero je zavezancu naložil, takojšnjo prekinitev prodaje pirotehničnih izdelkov na tej lokaciji. V zvezi z drugo prilogo navedeno v pripravljalni tožbi (gradbeno dovoljenje za kontejner, ki je bilo izdano s strani Upravne enote Ljubljana dne 17. 11. 2010), pa tožena stranka pripominja, da je iz tega dejstva jasno razvidno, da tožeča stranka v času podajanja vloge tega dovoljenja ni imela, kar bi lahko pomenilo zgolj še dodatno dejstvo, za zavrnitev izdaje dovoljenja za prodajo pirotehničnih izdelkov na tej lokaciji.

V tretji pripravljalni vlogi tožeča stranka opozarja na to, da 2. odstavek 14. člena ZEPI ne določa, da so v prenosnih ali priročnih skladiščih lahko eksplozivi ali pirotehnični izdelki le skladiščeni, pač pa določa, da so eksplozivi ali pirotehnični izdelki lahko skladiščeni tudi v prenosnih in priročnih skladiščih. Zahteva, da je objekt povezan s tlemi, se nahaja izključno v 3. odstavku 59. člena Uredbe, ta pa se nanaša na prenosno skladišče razstrelilnih snovi PSRS (torej nikakor ne na pirotehnične izdelke). Razlog, da se pri teh skladiščih za razstreliva zahteva povezanost s tlemi oz. sidranost v tla je v tem, da se prepreči nekontroliran dvig. Tožena stranka se torej povsem neutemeljeno sklicuje na določbe, ki urejajo skladiščenje pirotehničnih izdelkov – te določbe se v konkretnem primeru, ko gre za prodajo teh izdelkov v zabojnikih oz. kontejnerjih, ne morejo uporabiti. Glede na navedeno zabojnik oz. kontejner ni skladišče, pač pa prodajalna, ki je enostavni objekt. Takšen zabojnik predstavlja tudi samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor. Neutemeljeno je sklicevanje na 54. člen Uredbe. Ta člen namreč ureja zahteve za priročna trgovinska skladišča. Kot že omenjeno, predmetni zabojnik ni priročno skladišče, pač pa prodajalna, ki izpolnjuje vse predpisane zahteve. Nadalje tožnik pravi, da je tožena stranka mnenja, da je prodaja v zabojnikih oz. kontejnerjih prepovedana tudi zato, ker zakonodajalec v Uredbi ni podrobno predvidel vsaj določenih zahtev za take objekte. Spregledal je dejstvo, da ničesar od navedenega ZEPI niti Uredba ne urejata za prodajalne pirotehničnih izdelkov, ki se nahajajo znotraj trgovskih centrov, ali ki se nahajajo v naseljenih objektih, kjer pa je prodaja pirotehničnih izdelkov dovoljena. Pač pa ZEPI določa splošne varnostne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da lahko pravna oseba opravlja prodajo pirotehničnih izdelkov v prodajalni. Vse te zahteve je tožeča stranka izpolnila, kot bo dodatno obrazloženo v nadaljevanju. Tožeča stranka izpostavlja izkaz požarne varnosti za trgovino na drobno Č. V izkazu požarne varnosti pa so bile upoštevane tudi najnovejše tehnične smernice TSG. Tožeča stranka prilaga omenjeno odločbo o podelitvi pooblastila za izdelavo študij požarne varnosti. Izkaz požarne varnosti vsekakor ne bi bil izdelan, v kolikor predmetni zabojnik oz. kontejner ne bi izpolnjeval prav vseh predpisanih varnostnih zahtev. Trditve tožene stranke, da tožena stranka ne izpolnjuje varnostnih kriterijev, so torej povsem neresnične, predvsem pa tudi nekonkretizirane. Če sodišče kljub zgoraj navedenim argumentom ne bi sledilo in bi bilo še vedno mnenja, da varnost v predmetnih zabojnikih ni zagotovljena v predpisani meri, naj se o sami varnosti prodajanja pirotehničnih izdelkov v predmetnih zabojnikih oz. kontejnerjih prepriča še s postavitvijo izvedenca iz stroke požarne varnosti. Ta naj vpogleda v dokumentacijo spisovno dokumentacijo in naj pri tem odgovori na vprašanje, ali prodajanje pirotehničnih izdelkov v predmetnem zabojniku izpolnjuje vse varnostno-požarne kriterije in ali prodajanje v takšnem zabojniku bolj ogroža zdravje kot prodajanje pirotehničnih izdelkov v trgovskih centrih, kjer se takšna prodaja dovoljuje (pri čemer tožeča stranka meni, da je ogrožanje varnosti celo manjše, če se prodaja opravlja v zabojniku). V tujini so spoznali, da je prodaja pirotehničnih sredstev v zabojnikih, zgrajenih iz jekla in pločevine, ki se ne nahaja znotraj trgovskih centrov, celo varnejša. Prodaja v dislociranih enotah namreč predstavlja mnogo manjšo nevarnost za ljudi. V trgovskih centrih se namreč na enaki površini nahaja mnogo več potencialno ogroženih ljudi, kot pa zunaj takšnega centra. Zato so v Avstriji celo prepovedali prodajo v velikih trgovinah s površino večjo od 2.000 m2 in dopuščajo prodajo v prodajnih zabojnikih na prostem (Ausgegeben am 17. Juni 2004 Teil II 252). Prav tako tudi španska zakonodaja zelo omejuje prodajo v zgradbah in omogoča prodajo pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih. Specializirane zabojnike oz. kontejnerje, v katerih se nahaja prodajalne pirotehničnih izdelkov, pa proizvajalci tudi tržijo, česar seveda ne bi počeli, v kolikor bi bila povsod po svetu prodaja pirotehničnih izdelkov v zabojnikih oz. kontejnerjih prepovedana. Tožeča stranka je vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja kljub temu vložila prav zato, da bi državnim organom dokazala, da tudi zabojnik predstavlja zgrajen objekt, kar je bilo ugotovljeno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

V odgovoru tožena stranka pravi, da je prava resnica ta, da je zakonodajalec v Uredbi izrecno opredelil tudi in zgolj skladiščenje pirotehničnih izdelkov v kontejnerjih, kar je po mnenju tožene stranke, tožnik, z namenom zavajanja, namerno prezrl. Skladiščenje, ki opredeljuje tudi kontejnerska skladišča pirotehnike je tako podrobno urejeno v sedmem in osmem odstavku 54. člena Uredbe. Za razjasnitev vseh dejstev pa je pomemben tudi 56. člen Uredbi, ki podrobno določa, kaj je trgovinsko skladišče, torej skladišče, ki je lahko tudi kontejner za skladiščenje pirotehničnih izdelkov. Nikakor pa to ni določeno za priročno trgovinsko skladišče ali celo za trgovino, ki bi se nahajala v kontejnerju. Prav tako je povsem neresnična trditev tožnika, češ, da nikjer niso predvidene posebne zahteve v ZEPI ali Uredbe za trgovine, ki se nahajajo znotraj trgovskih centrov ali se nahajajo v naseljenih objektih. To je namreč povsem jasno opredeljeno z določbo 51. člena, ki opredeljuje prodajno mesto pirotehnike.

Tožena stranka ponovno poudarja, da je zakonodajalec z Uredbo predpisal vse varnostne zahteve za zgrajena skladišča, prodajalne in proizvodnje prostore, ne pa tudi za prodajalne ali proizvodnje prostore v kontejnerjih. Z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 351-2545/2010-7 s 7. 3. 2011 je bila pritožniku zavrnjena vloga za izdajo uporabnega dovoljenja za objekt za sezonsko prodajo novoletnih pirotehničnih izdelkov na zemljišču s parc. št. 27/1 k.o. ... za podoben oziroma enak sporen kontejner, kot je bil postavljen v Kopru. Razlog zavrnitve pa je bilo prav dejstvo, da je upravni organ v ugotovitvenem postopku ugotovil, da priloženo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta št. 351-2316/2010-6 s 17. 11. 2010 z namembnostjo sezonske turistične ponudbe nikakor ne vključuje prodaje pirotehničnih izdelkov.

Navedeno trditev nedvomno potrjuje tudi dejstvo, da je pritožnik v letu 2010 postavil kontejnerje in v njih prodajal pirotehnične izdelke ne le v Ljubljani in Kopru, temveč tudi v Novi Gorici, Kranju in Mariboru. V vseh primerih je tožnik sicer predhodno podal vloge, vendar kljub zavrnitvam upravnih organov v njih vršil prodajo. V vseh primerih pa mu je Inšpektorat RS za notranje zadeve le-to tudi prepovedal. Tožena stranka nikjer ne trdi, da prodaja pirotehnike iz kontejnerjev ni možna nikjer na svetu. Trdi pa, da je treba tako prodajo iz razlogov javne varnosti in varovanja življenja in zdravja ljudi natančno regulirati, kot je to predvideno v državah, ki jih v drugopisu 3. pripravljalne vloge navaja tožnik. Nikakor pa ni mogoče, da bi na podlagi sklicevanja na svobodno gospodarsko pobudo in posameznih zakonov drugih držav, posameznik ali podjetnik, vsiljeval tujo zakonodajo oziroma svoja mnenja mimo zakonov, ki to področje urejajo na ozemlju Republike Slovenije.

V četrti pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da se tožena stranka povsem po nepotrebnem sklicuje na 54. in 56. člen Uredbe, saj ta dva člena urejata vprašanje skladiščenja in ne prodajanja. Dejansko pa 51. člen Uredbe prav nasprotno – potrjuje tezo tožeče stranke, in sicer da ZEPI določa le splošne varnostne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da lahko pravna oseba opravlja prodajo pirotehničnih izdelkov v prodajalni. Nikjer v 51. členu namreč ni določeno, da se varnostno-tehnične zahteve nanašajo zgolj na prodajalne, ki se nahajajo v sezidanih objektih oziroma v trgovskih centrih. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na odločbo Upravne enote Ljubljana št. 351-2545/2010-7 z dne 7. 3. 2011, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena izdaja uporabnega dovoljenja za objekt za sezonsko prodajo novoletnih pirotehničnih izdelkov na zemljišču parc. št. 27/1, k.o. ... oziroma za sporno prodajalno. Tožena stranka pa je pri tem zamolčala, da zgoraj omenjena odločba ni postala niti pravnomočna niti dokončna. Tožeča stranka tudi v ničemer ne vsiljuje tuje zakonodaje v slovenski pravni red, pač pa skuša zgolj prikazati, da je v tujini prodajanje pirotehničnih izdelkov v začasnih objektih povsem običajna praksa. Pri tem pa je slovenski pravni red prodajanje pirotehničnih izdelkov v trgovskih centrih in v začasnih objektih normiral pod skupnim imenovalcem – z določitvijo tehnično-varnostnih zahtev, ki veljajo za vse tipe prodajaln, medtem ko so nekateri tuji pravni redi posebej normirali določene tipe prodajaln takšnih izdelkov. Seveda pa to ne pomeni, da tudi v Sloveniji v bodočnosti ni možno podrobnejše normiranje posameznih tipov prodajaln pirotehničnih izdelkov. Vsekakor pa odsotnost podrobnejšega normiranja nikakor ne pomeni, da se oblastveni organ lahko arbitrarno odloča, v katerih tipih prodajaln bo prodajo pirotehničnih izdelkov dopuščal in v katerih ne.

Tožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi se izpodbijana odločitev nanaša na „trgovino na drobno“ (s pirotehničnimi izdelki) in „skladiščenje“ (pirotehničnih izdelkov) v „priročnem trgovinskem skladišču v začasnem objektu.“ Tožnik namreč v pritožbi zoper izpodbijano odločbi ni uveljavljal, da je podal vlogo le za prodajo na drobno, ne pa tudi za skladiščenje. Skladiščenje pritožnik tudi omenja in sicer v prvem odstavku na strani 3 pritožbe in v začetku na strani 4. pritožbe. Poleg tega tudi po ZEPI promet zajema trgovino in skladiščenje. Namen določb o prometu s pirotehničnimi izdelki, kamor spada tudi trgovina in skladiščenje teh izdelkov (2. točka 1. odstavka 5. člena ZEPI), je „varovati življenje in zdravje ljudi, premoženje, ter zagotavljati varstvo okolja in javnega reda“ (1. odstavek 1. člena ZEPI; 6. člena ZEPI). Nadalje iz splošnih določb ZEPI izhaja, da zakonodajalec loči med „proizvodnjo“ pirotehničnih izdelkov (1. točka 1. odstavka 5. člena ZEPI), „trgovino“ kot prodajo na debelo ali drobno s pirotehničnimi izdelki (1. alinea 2. točke 1. odstavka 5. člena ZEPI) in „skladiščenjem“ kot hrambo pirotehničnih izdelkov. Vendar pa v kontekstu tehničnih pogojev zakonodajalec le-te določa v enem določilu in sicer 14. členu ZEPI. Določilo 1. odstavka tega člena pravi, „proizvodni, prodajni ali skladiščni objekti za eksplozive ali pirotehnične izdelke morajo biti zgrajeni in opremljeni tako, da so zagotovljeni varstvo pred požarom, varovanje življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvo okolja.“ Določilo 2. odstavka istega člena pa pravi: „Eksplozivi ali pirotehnični izdelki so lahko skladiščeni tudi v prenosnih ali priročnih skladiščih.“ Iz sistematične in logične razlage teh določil bi bilo mogoče napraviti sklep, da ker prvi odstavek ureja proizvodnjo, promet in skladiščenje, drugi odstavek pa se nanaša samo na skladiščenje, proizvodnja in prodaja pirotehničnih izdelkov v prenosnih ali priročnih objektih ni možna. Po drugi razlagi pa bi bilo mogoče priti tudi do drugačnega sklepa, in sicer, da je zakonodajalec z določbo 2. odstavka 14. člena ZEPI za skladiščenje, ki po stališču zakonodajalca (5. alinea 2. točke 1. odstavka 5. člena ZEPI) pomeni hrambo pirotehničnih izdelkov, kar je tudi po naravi stvari lahko zelo nevarno za ljudi in okolico, le pojasnjevalno določil, da prenosno ali priročno skladišče nujno (avtomatično) ne pomeni, da v takšnem skladišču niso zagotovljeni varstvo pred požarom, varovanje življenja in zdravja ljudi, premoženja ter varstvo okolja v smislu 1. odstavka 14. člena ZEPI, ampak da je treba tudi v takem primeru napraviti ugotovitveni postopek z vidika zahtev iz 1. dostavka 14. člena ZEPI. Uporabljena pojma „objekti“ in „zgrajeni“ v 1. odstavku, in pojem „objekti“ v 3. odstavku nimajo nobene teže v iskanju pravilne interpretacije, kot to zmotno menita obe stranki, ki se sklicujeta na ZGO-1, kajti zakonodajalec je v 4. odstavku istega člena določil, da Vlada RS sprejme podrobnejši predpis o proizvodnih, prodajnih in skladiščnih objektih o gradbenotehničnih značilnostih in umestitvi v prostor. Zato je z vidika tehničnih pogojev za objekte, kjer poteka prodaja pirotehničnih izdelkov relevantna samo Uredba, katere namen je določiti specialne tehnične normative, in ne tudi ZGO-1, ki je splošen predpis, kajti Uredba se na ZGO-1 ne sklicuje. Za obravnavano zadevo je pomembno, da se predmetni objekt po 5. točki 1. odstavka 4. člena Uredbe šteje kot nevaren objekt, kajti v njem naj bi se opravljal promet s pirotehničnimi izdelki, prodajalna pirotehničnih izdelkov pa je samostojen in zaprt prostor, ki predstavlja požarni sektor. Zato dejstvo, da 1. odstavek 58. člena Uredbe določa, da je skladišče za pirotehnične izdelke namenjeno za promet na debelo, nevaren objekt, ne pomeni, da je sporni objekt nenevaren objekt, ker gre za promet na drobno, saj v okvir prometa po 2. točki 1. odstavka 5. člena ZEPI, spada tudi trgovina. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo ocenjevati prek štirih možnih tipov konstrukcij objektov, ki jih ureja 10. člen Uredbe v povezavi s pogoji iz 1. odstavka 14. člena ZEPI, upoštevati pa bi morala tudi specialne določbe za prodajna mesta in skladišča iz IX. Poglavja Uredbe. Izpodbijana odločba se nanaša na odločitev o trgovini na drobno (prodajalna) in na skladiščenje v priročnem trgovinskem skladišču, in na to se je nanašala tudi vloga tožnika. Kot že rečeno, tožnik v pritožbi ni oporekal temu, da je prvostopenjski organ nepravilno upošteval, da sporni objekt ne bo namenjen samo prodajalni, ampak tudi skladiščenju glede na normative iz 53. člena Uredbe. Zato argument tožnika v pripravljalnih vlogah, da gre samo za prodajalno, ne more upoštevati, ker gre za novo dejstvo v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1, za katerega tožnik ni argumentiral, da ga iz objektivnih okoliščin ni mogel uveljavljati prej. Glede skladiščenja ima tožena stranka prav, da mora biti prenosno skladišče ozemljeno in sidrano v tla, tako da je onemogočen nekontroliran nasilen dvig (3. odstavek 59. člena Uredbe), kajti ta določba velja tako za priročna trgovinska skladišča za prodajo pirotehničnih izdelkov na drobno (54. in 55. člen Uredbe), kot tudi za skladišča za trgovino na debelo z določenimi omejitvami glede maksimalne teže blaga iz 59. člena Uredbe. Ker tožeča stranka ne zanika in ne dokazuje nasprotnega, kar je ugotovil upravni organ, da predmetni objekt ni ozemljen in ni sidran v tla, je odločitev tožene stranke glede neizdaje dovoljenja za skladiščenje pravilna. Dovoljenje za prodajalno s pirotehničnimi izdelki pa ni vezano na pogoj ozemljenosti in sidranja v tla, če gre za količine izdelkov na prodajnem mestu iz 53. člena Uredbe, vendar tudi slednjega tožnik v upravnem postopku niti v tožbi ni uveljavljal. Ker torej iz tožbenih navedb izhaja, da bi bil sporni objekt priročno, prenosno skladišče in hkrati prodajalna, in ker pogoj iz 3. odstavka 59. člena Uredbe za skladišče ni izpolnjen, kar hkrati pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 14. člena Uredbe, in ker tožnik ni zatrjeval, da je uveljavljal dovoljenje zgolj za prodajalno v okoliščinah iz 53. člena Uredbe (v zvezi z 14. točko 1. odstavka 4. člena Uredbe), je odločitev tožene stranke tudi glede zavrnitve dovoljenja za trgovino s pirotehničnimi izdelki na drobno zakonita in pravilna. Ta omejitev svobodne gospodarske pobude tožnika z javno koristjo pa je v skladu z načelom sorazmernosti. Omejitev je namreč pravno predpisana v citiranih določbah ZEPI in Uredbe; omejitev je primerna, ker je z njo mogoče doseči namen iz 1. člena ZEPI in sodišče tudi nima pomislekov, da omejitev ne bi bila nujna. Gre namreč za varnostno-tehnično vprašanje, za presojo katerega so strokovne službe, ki so Vladi predlagale vsebino Uredbe, bolje usposobljene kot sodišče. Poseg v svobodno gospodarsko pobudo tožeče stranke pa je tudi v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu besede, saj stroge omejitve tehničnih pogojev zaradi varnosti ljudi odtehtajo intenzivnost posega v podjetniški interes tožeče stranke, ki bo morala svojo dejavnost prilagoditi zahtevanim standardom. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).