Jedro

Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca.

Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točkah II in III izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnika za čas od 16. 4. 2021 do 15. 2. 2023 prijaviti v socialna zavarovanja (pokojninsko, zdravstveno, starševsko, za brezposelnost), vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka I/1 izreka); višji in drugačen zahtevek (prijava v zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco med 1. 3. 2021 in 15. 4. 2021 ter med 16. 2. 2023 in 31. 5. 2023) je zavrnilo (točka I/2 izreka). Naložilo ji je, da mu za čas od 16. 4. 2021 do 15. 2. 2023 obračuna vsakokratne mesečne plače (v višini 2.100 EUR bruto) in regrese ter mu plača neto zneske (zmanjšane za nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jih je za to obdobje prejel tožnik) in regresov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka II izreka); za čas od 1. 3. 2021 do 15. 4. 2021 in od 16. 2. 2023 do 31. 5. 2023 pa obračunati razliko med prejeto plačo tožnika in vsakokratno mesečno plačo (v višini 2.100 EUR bruto) ter razliko med prejetim regresom ter regresom toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III izreka). Višji zahtevek za čas od 1. 3. 2021 do 31. 5. 2023 (13. plača in nadomestilo plače brez upoštevanja denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, plače ter regrese brez upoštevanja prejetega) je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka V izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točke I/1, II in III izreka) in posledično stroškovno odločitev (točki V in VI izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bilo že pravnomočno razsojeno, da je tožnikov dejanski delodajalec. Navedeno iz izreka sodbe, izdane v predhodnem sporu med strankama, ne izhaja (sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 77/2019 z dne 13. 10. 2020 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 67/2021 z dne 21. 4. 2021, s katero je bil zahtevek zavrnjen, VS RS je s sodbo in sklepom VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023 delno razveljavilo le odločitev o denarnem zahtevku). Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravnomočna odločitev se razteza na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave, pri čemer je Vrhovno sodišče RS jasno obrazložilo, da bo delovno razmerje vzpostavljeno šele z vrnitvijo tožnika na delo (kar je bilo 1. 6. 2023). Za čas dejanskega dela mu delovno razmerje pri toženki ni bilo priznano. Presoja, da je toženka dolžna tožnika pozvati na delo, še ni vzpostavila delovnega razmerja (sodba in sklep VS RS VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010). Tožnik elementov delovnega razmerja ni zatrjeval. Njegova trditvena podlaga je bila nezadostna in tožba nesklepčna, na kar je toženka že opozorila, pa je sodišče prve stopnje njene ugovore prezrlo. Kršilo je razpravno načelo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do toženkinih navedb ni opredelilo, in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik je bil do 15. 4. 2021 zaposlen pri družbi A., d. o. o., in od 16. 4. 2023 do 31. 5. 2023 pri družbi B., d. o. o. V vmesnem času je bil prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti. Pri družbi A., d. o. o., je prejel odpoved, ta družba od 1. 1. 2021 ne izvaja več storitev za toženko. Sodišče prve stopnje je dejstva o dejanskem delodajalcu ugotavljalo izven trditvene podlage. Povzelo jih je iz predhodnega spora, kar ni zakonito. Izpodbijana odločitev je nejasna in neobrazložena, razlogi so sami s seboj v nasprotju. Nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z ničnostjo podane odpovedi. Toženka v času podaje odpovedi ni bila tožnikov delodajalec. Delovno razmerje tožnika s toženko ni bilo vzpostavljeno. Pred sodiščem prve stopnje je sicer zatrjeval, da mu je bila odpoved vročena 1. 3. 2021, vendar je bilo to dejstvo med strankama sporno. Iz listine to ni razvidno. Toženki je bila kršena pravica do izjave, saj predložena listina ni čitljiva. Če bi toženka vedela, kaj listina dokazuje, bi za zaslišanje predlagala C. C., ki je v odgovoru na tožbo navedel, da je bila odpoved podana v januarju 2021. Glede na datum prenehanja opravljanja dela pri toženki (1. 1. 2021) tožnik nima pravice zahtevati priznanja delovnega razmerja od toženke niti drugih pravic iz delovnega razmerja. Drugačna odločitev predstavlja neutemeljen odstop od sodne prakse (sklep VS RS VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013, sklep VDSS Pdp 114/2014 z dne 22. 4. 2014, sklep VS RS VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011, sodba VDSS Pdp 1059/2012 z dne 28. 2. 2013, sodba in sklep VDSS Pdp 955/2015 z dne 25. 2. 2016). Glede na to, da tožnik dejanskega delovnega razmerja ni zatrjeval, toženka s tem povezanih navedb pred sodiščem prve stopnje ni podala. Do 15. 4. 2021 je bil sicer zaposlen pri družbi A., d. o. o., vendar takrat dela za toženko ni opravljal, kasneje pa je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma brezposeln. Za čas, ko je bil zaposlen pri družbi A., d. o. o., je iz številnih razlogov njegov zahtevek neutemeljen, pri čemer toženka oporeka presoji, kot jo je v številnih istovrstnih sporih sprejelo Vrhovno sodišče RS. O temelju zahtevka iz naslova plač ni pravnomočno odločeno; če bi bilo, bi bila tožnikova tožba nedopustna. Opisni izrek je nedoločen in neizvršljiv. Tožnik višine ni z ničemer utemeljil. Navedel je le višino povprečne plače, ni pa pojasnil, zakaj bi bil do takšne plače upravičen. Tudi sicer je odločitev zmotna; povprečna plača vsebuje vse sestavine plače; delavec je do dodatkov upravičen le v primeru dela pod določenimi pogoji. Pri 13. plači in plačilu za poslovno uspešnost gre za isti prejemek, ki je odvisen od prisotnosti delavca na delu. Tožniku prisojene zneske bi bilo treba znižati za dohodke, ki jih je imel v vtoževanem obdobju. Opravo poizvedb je sodišče prve stopnje zavrnilo, ne da bi navedlo razloge za svojo odločitev. Da je imel določene dohodke, je razvidno iz listin, ki jih je predložil tožnik sam. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o reparacijskem zahtevku (točki II in III izreka sodbe) storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sicer izpodbijana sodba nima nejasnosti ali pomanjkljivosti, da bi bil njen preizkus onemogočen. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge o za odločitev bistvenih dejstvih, ki niso sami s seboj v nasprotju. Opredelilo se je do vseh relevantnih navedb, ki jih je podala toženka, pri čemer bi šlo v nasprotnem primeru kvečjemu za kršitev iz 8. točke (ne 14. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je o obstoju delovnega razmerja med pravdnima strankama že pravnomočno odločeno. Glede na to, da gre pri kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) za (tehnično) napako pri povzemanju vsebine dokazov v obrazložitvi sodbe, ta že glede na pritožbene navedbe očitno ni podana.

7. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bilo o obstoju tožnikovega delovnega razmerja za sporno obdobje (ali katero koli drugo) pravnomočno odločeno niti da bi bila toženka njegov dejanski delodajalec; takšne so bile dejanske ugotovitve v predhodnem sporu med pravdnima strankama,1 in sicer da je tožnik delo opravljal pri toženki, kot da bi bil pri njej zaposlen, čeprav je imel delovno razmerje sklenjeno pri drugem delodajalcu, družbi A., d. o. o. Pogodba o opravljanju storitev, sklenjena med toženko in to družbo, se je izvajala kot pogodba o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku, čeprav družba A., d. o. o., ni zakonito opravljala dejavnosti zagotavljanja dela delavcev. Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca, družbe A., d. o. o. 8. Kot je nadalje pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je bilo v predhodnem sporu med pravdnima strankama2 pravnomočno razsojeno, da je toženka dolžna tožnika pozvati v delovno razmerje in da mu je za čas od 1. 11. 2016 dolžna dalje priznati razliko v prejemkih iz delovnega razmerja, ki so za čas od novembra 2016 do januarja 2020 po višini opredeljeni. S tem je bilo ugodeno reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. V delu reintegracije je bila sodba realizirana;3 tožnik je od 1. 6. 2023 (formalno) zaposlen pri toženki.4

9. Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične.5 Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka. V zvezi z ugovori toženke je tožnik podal nasprotne navedbe; na naroku za glavno obravnavo dne 27. 11. 2023 je izrecno navedel, da je bil delavec toženke; v dokaz svoje navedbe je predlagal dokaze.

10. Takšna trditvena podlaga je zadostna in tako uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni podana. Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.6

11. Tožnik je kot datum prejema odpovedi že v tožbi navedel 1. 3. 2021; toženka je v pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2023 temu ugovarjala; navedla je, da iz predložene odpovedi izhaja, da jo je prejel 6. 1. 2021. Sodišče njenim navedbam utemeljeno ni sledilo. Iz predložene listine (A1), na kateri je kot datum vročitve jasno (in čitljivo) naveden, je pravilno ugotovilo, da je tožnik odpoved prejel, kot zatrjuje. Toženkine s tem povezane drugačne pritožbene navedbe in dokazni predlog za zaslišanje priče C. C. so prepozni (prvi odstavek 337. člena ZPP; z navedbo, da toženka ni vedela, kaj predložena listina dokazuje, pogoj nekrivde ni izpolnjen) in s tem neupoštevne.

12. Kot novote so neupoštevne (pa tudi nebistvene) pritožbene navedbe, da družba A., d. o. o., s katero je imel tožnik sklenjeno odpovedano pogodbo o zaposlitvi, ne opravlja več storitev za toženko od 1. 1. 2021 in da je tožnik s 1. 1. 2021 prenehal opravljati delo pri toženki.7

13. Pri tožniku ne gre (zgolj) za uveljavljanje plačila na podlagi faktičnega delovnega razmerja. Tudi zato se toženka neutemeljeno sklicuje na sodno prakso glede uveljavljanja sodnega varstva (obstoja delovnega razmerja) v primeru delavcev, ki delo opravljajo brez podlage (in prijave v socialna zavarovanja) oziroma na podlagi pogodb civilnega prava,8 in sodno prakso v sporih, v katerih so delavci uveljavljali prejemke iz delovnega razmerja za čas, za katerega obstoj delovnega razmerja ni bil ugotovljen.9

14. Glede na datum prejema odpovedi je tožba, vložena 30. 3. 2021 v tridesetdnevnem roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in tako pravočasna, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

15. Tožnikove navedbe, da je bil njen delavec, je toženka prerekala v pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2023, v kateri je navedla, da tudi če bi tožnik bil kadarkoli zaposlen pri drugi družbi, ki bi imela z njo sklenjeno pogodbo o opravljanju storitev, in bi delo opravljal pri njej, to ne zadošča za presojo, da je z njo v delovnem razmerju. Njene obsežne pritožbene navedbe, ki jih pred sodiščem prve stopnje ni podala in s katerimi v pritožbi oporeka presoji, kot jo je v številnih istovrstnih sporih sprejelo Vrhovno sodišče RS,10 in s katerimi se zavzema za to, da sankcija za ugotovljeno zlorabo ne bi bilo priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami (reparacija, reintegracija), so tako prepozne kot neutemeljene.

16. Toženkin ugovor litispendence oziroma pravnomočno razsojene stvari (predhodni spor) je sodišče prve stopnje že zavrnilo s sklepom z dne 8. 11. 2023.11

17. Tožnik je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in navaja toženka v pritožbi, do 15. 4. 2021 zaposlen pri družbi A., d. o. o., in od 16. 4. 2023 do 31. 5. 2023 pri družbi B., d. o. o. V vmesnem času je bil prejemnik nadomestila za čas brezposelnosti in za ta čas je sodišče prve stopnje toženki pravilno naložilo, da ga prijavi v socialna zavarovanja.

18. Pri reparacijskem zahtevku je tožnik izhajal iz plače v višini 2.100,00 EUR; toženka je temu ugovarjala le z navedbo, da njegova plača ni bila v tej višini (pripravljalna vloga z dne 21. 9. 2023) oziroma da se neutemeljeno sklicuje na podatek o povprečni plači delovnega mesta (pripravljalna vloga z dne 19. 12. 2023); prizadevala si je, da bi se v okviru reparacije prisodila le osnovna plača. Njeno prizadevanje je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, tudi s sklicevanjem na sodno prakso v istovrstnih sporih. Tožnik je v posledici zlorabe po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja upravičen do reparacije v višini, kot bi bila njegova plača skupaj z dodatki in drugimi prejemki, če nezakonitosti ne bi bilo, pri čemer toženka temu, da bi bil primerljiv s povprečnim delavcem, dosedaj ni konkretizirano ugovarjala (niti ne ugovarja v pritožbi). Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene listine ugotovilo višino povprečne plače, ki je bila višja od vtoževanega zneska.

19. Prejemke, ki jih je tožnik imel v vtoževanem obdobju (s strani družbe A., d. o. o., drugega delodajalca družbe B., d. o. o., in Zavoda RS za zaposlovanje) je sodišče prve stopnje odštelo nekonkretizirano. Tako oblikovan izrek sodbe (sprejeta odločitev) je nejasen; iz izreka ne izhaja, v kakšni višini je toženka razliko plače oziroma regresa dolžna plačati (čeprav so podatki o prejemkih, ki jih je imel tožnik v vtoževanem obdobju, razen za april 2023, razvidni iz predloženih listin na USB ključku, A2) niti ni jasno, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od te razlike.12 Z nejasnim in s tem neizvršljivim izrekom sodbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Toženka v pritožbi neutemeljeno (nepotrebno) ponavlja svoje navedbe iz pripravljalne vloge z dne 19. 12. 2023 glede upoštevanja prejemkov, ki jih je imel tožnik v vtoževanem obdobju, in 13. plače, saj je v tem delu sodišče prve stopnje zahtevek (sicer opisno) zavrnilo.

21. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 29. 2. 2014 je sodišče prve stopnje neizvedene dokazne predloge zavrnilo (ne da bi navedlo razloge za svojo odločitev), v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa navedlo, da je vse predlagane dokaze izvedlo, kar ne drži. Kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, je predlagala, da tožnik predloži plačilne liste za čas zaposlitve pri družbi B., d. o. o., oziroma izrecno plačilno listo za april 2023, ki se v spisu ne nahaja. S tem, ko sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo in ni navedlo razlogov za svojo odločitev, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. V delu, v katerem se nanaša na odločitev o reparacijskem zahtevku v točkah II in III izreka, je pritožba toženke utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani del sodbe je delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

23. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.13 Za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka ne bo povzročilo kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

24. Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju odpraviti ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka na način, da izvede predlagani dokaz s pridobitvijo plačilne liste za april 2023. Če bi štelo, da obstajajo ustavno dopustni razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga, pa jih mora utemeljiti.14 Nato naj o utemeljenosti reparacijskega zahtevka odloči na način, da bo iz izreka jasno, v katerem delu je tožniku ugodilo (z navedbo zneskov razlike v plači in regresov ter datuma, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti).

25. V preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo delno kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V stroškovno odločitev ni poseglo, saj bo toženka v vsakem primeru kot delodajalec v sporu o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja sama krila svoje stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

26. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 V obrazložitvi je sicer res nespretno navedlo, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, saj se, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, pravnomočnost na dejanske ugotovitve ne razteza. 2 Sodba Delovnega sodišča v Kopru Pd 77/2019 z dne 13. 10. 2020 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 67/2021 z dne 21. 4. 2021, v zvezi s sodbo in sklepom VS RS VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023 in v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 158/2023 z dne 6. 7. 2023. 3 Glede na izdajo sodbe (in sklepa) Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 5/2022 z dne 21. 2. 2023 šestmesečni rok za reintegracijo ni bil prekoračen. 4 Drugače v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 92/2008 z dne 26. 1. 2010, na katero se sklicuje toženka v pritožbi. 5 Takšna odločitev je bila kasneje v pritožbenem postopku spremenjena in je bil ničnostni zahtevek zavrnjen. 6 Sodbi in sklepa VDSS Pdp 465/2022 z dne 2. 8. 2023, Pdp 564/2022 z dne 4. 7. 2023, ki ju je navedlo že sodišče prve stopnje, in številne druge (sodbi in sklep Pdp 800/2022 z dne 13. 7. 2023, Pdp 518/2022 z dne 15. 6. 2023 …). 7 Dejstvo, da je prenehala opravljati storitve za toženko s koncem leta 2020, je v odgovoru na tožbo navedla družba A., d. o. o. (takrat prva toženka). Tožba zoper njo je bila s sklepom z dne 23. 5. 2023 zavržena. 8 Sklepa VS RS VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013, VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011; sklep VDSS Pdp 114/2014 z dne 22. 4. 2014. 9 Sodba in sklep VDSS Pdp 955/2015 z dne 25. 2. 2016, sodba VDSS Pdp 1059/2012 z dne 28. 2. 2013. 10 Sodbe in sklepi VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022. 11 Potrjen s sklepom VDSS Pdp 20/2024 z dne 25. 1. 2024. 12 Prim. sodba in sklep VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008. 13 Pritožbeno sodišče ne more nadomeščati razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, ki so izostali v izpodbijani sodbi (če bi šteli, da je dokazni predlog pravilno zavrnjen), niti preizkusiti odločitve v primeru nejasno oblikovanega izreka sodbe. 14 Na primer: če bi šlo za dokazovanje dejstev, ki niso bistvena, so že dokazana; če dokazni predlog ne bi bil primeren za ugotavljanje določenega dejstva ali bi bila odločitev v vsakem primeru enaka (nepotreben dokaz).