Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetnici vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Kranj z dne 29. 8. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 8. 1. 2009, s katero je ta zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ med drugim odločil, da se v skupno last in posest upravičenki A.A. in njenim tam naštetim članom vrnejo nepremičnine, navedene v 1. točki izreka odločbe, zavrnil zahtevo za vrnitev v naravi zemljišč, navedenih v 2. točki izreka, ter določil, da je revidentka zemljiškoknjižni zavezanec, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pa dejanski zavezanec za vračilo zemljišč, navedenih v 1. točki izreka odločbe.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Trditvenega in dokaznega bremena pa revidentka ni izpolnila z navedbo, da dovoljenost revizije uveljavlja na podlagi določb 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

7. Revidentka navedenega standarda ni izpolnila, saj sploh ni opredelila pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Tega ni storila niti s sklicevanjem na kršitev človekovih pravic in svoboščin iz 14., 22. in 33. člena Ustave RS in s sklicevanjem na v sodni praksi ustaljeno razlago, da določba 22. člena Ustave RS zajema tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, saj v zvezi z navedenimi kršitvami ne opredeli natančno in konkretno pravnega vprašanja, pomembnega po vsebini te zadeve. Revidentka sicer arbitrarnost odločitve sodišča prave stopnje utemeljuje z zatrjevanjem odstopa od sodne prakse, ki pa je ne izkaže. V reviziji namreč niti ne navede sodnih odločb, ki bi izkazovale sodno prakso, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ne predloži kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, ki naj bi izkazovale neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker revidentka ni navedla kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter tega tudi ni izkazala, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 9. Ker revidentka tako ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.