Jedro

Po upravno-sodni praksi se lahko štejejo poštni izkazi, kot ga je predložila tožeča stranka (od pošte potrjena oddajna knjiga), za primeren dokaz o vloženih vlogah v upravnem postopku, kajti ZUP glede tega nima posebnih pravil. Sodišču ni bilo treba preverjati verodostojnosti tega dokaza, ker tožena stranka neverodostojnosti kopije oddajne knjige ni uveljavljala. Trditev, da dokaz o poslani priporočeni pošiljki ne potrjuje, da je bila vloga dejansko vložena, če ni predložena tudi vsebina te pošiljke, pa neutemeljeno poskuša odvzeti pomen, ki ga ima v praksi potrdilo o poslani poštni pošiljki. Trditev, da si je tožeča stranka v letu 1997 urejala status tujca v pravnem pogledu ne izključuje možnosti, da je tožnik 26. 6. 1997 vložil tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se toženi stranki Ministrstvu za notranje zadeve RS naloži, da mora v roku 60 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo o prošnji tožeče stranke za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu po določilu 3. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). V tožbi navaja, da je dne 26. 6. 1997 priporočeno po pošti pri Upravni enoti A vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. Ker tožena stranka odločbe ni izdala v roku dveh mesecev, je tožeča stranka dne 13. 4. 1999 pozvala toženo stranko, da najkasneje v roku 7 dni izda odločbo. Tožena stranka kljub pozivu ni izdala odločbe. Tožbi prilaga od pošte potrjeno oddajno knjigo z dne 26. 6. 1997 o poslani priporočeni pošiljki. V tožbi tožeča stranka opozarja na določilo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Ker tožena stranka v zakonsko predpisanih rokih ni izdala odločbe, je po njenem mnenju nedvomno kršeno omenjeno določilo MKVČP. Pravi, da bo vložila pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru nadaljnjega zavlačevanja postopka. Predlaga, da sodišče zadevo nemudoma in prednostno vzame v obravnavanje in ugodi prošnji tožeče stranke. Podrejeno predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da takoj izda odločbo o sprejemu tožeče stranke v državljanstvo Republike Slovenije.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ni prejela tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo. Tožena stranka je preverila pri Upravni enoti A., ki tudi ni prejela tožnikove prošnje za sprejem v državljanstvo. Iz dopisa Upravne enote A. izhaja, da tožeča stranka ni vložila vloge za sprejem v državljanstvo, pač pa si je v kritičnem obdobju urejala status tujca. Tožena stranka je preverila in ugotovila, da prošnja tudi ni bila pomotoma posredovana oddelku za migracije pri toženi stranki. Meni, da dokaz o poslani priporočeni pošiljki (brez vsebine te pošiljke) ne potrjuje morebitne domneve, da je bila dejansko vložena vloga za sprejem v državljanstvo.

Tožena stranka je v spis priložila dopis Upravne enote A. o vloženih prošnjah za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje, stalno prebivanje in za delovne vizume v obdobju od leta 1992 do leta 1999. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je treba v konkretnem primeru šteti, da je tožeča stranka vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo in da je zato tožena stranka zavezana ravnati in izdati upravno določbo v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Tožeča stranka je v dokaz svoje trditve predložila kopijo oddajne knjige, ki izkazuje, da je pošiljatelj A.A. dne 26. 6. 1997 odposlal poštno pošiljko na Upravno enoto A. Nasproti temu dokazu pa stoji ugotovitev tožene stranke, da pošiljka ni prispela niti na Upravno enoto A. niti na kak drug naslov v okviru Ministrstva za notranje zadeve RS, da si je tožnik v danem obdobju urejal status tujca in da dokaz o poslani priporočeni pošiljki brez vsebine te pošiljke ne potrjuje, da je bila vloga dejansko vložena. Sodišče je dalo prav tožeči stranki iz naslednjih razlogov: Po upravno-sodni praksi se lahko štejejo poštni izkazi, kot ga je predložila tožeča stranka, za primeren dokaz o vloženih vlogah v upravnem postopku, kajti ZUP glede tega nima posebnih pravil. Sodišču ni bilo treba preverjati verodostojnosti tega dokaza, ker tožena stranka neverodostojnosti kopije oddajne knjige ni uveljavljala. Trditev, da dokaz o poslani priporočeni pošiljki ne potrjuje, da je bila vloga dejansko vložena, če ni predložena tudi vsebina te pošiljke, pa neutemeljeno poskuša odvzeti pomen, ki ga ima v praksi potrdilo o poslani poštni pošiljki. Trditev, da si je tožeča stranka v letu 1997 urejala status tujca v pravnem pogledu ne izključuje možnosti, da je tožnik 26. 6. 1997 vložil tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. V zadevi je pomembno tudi, da tožena stranka ni niti poskušala dokazati, katero vlogo je dne 26. 6. 1997 tožnik poslal na Upravno enoto A glede na to, da je bila določena vloga nesporno poslana, a da po mnenju tožene stranke to ni bila prošnja za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo. ZUP namreč nima pravil, s čim morajo stranke dokazovati, da so vložile določeno vlogo na upravni organ, tožena stranka pa je imela vse in bistveno lažje možnosti od tožnika, da bi pri Upravni enoti A. ugotovila, katera vloga je dne 26. 6. 1997 prispela od tožnika. Ker je treba zaradi uresničevanja načela učinkovitega varstva pravnih interesov strank v upravnem postopku (6. člen ZUP) v tovrstnih primerih breme za dokazovanje določenega dejstva primerno porazdeliti med upravni organ in stranko, je sodišče to sporno vprašanje v konkretnem primeru razrešilo v prid tožeče stranke in je zato sodišče štelo, da je tožnik izkazal, da je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. V skladu z načelom učinkovitega varstva pravnih interesov strank bi morala tožena stranka ustrezno reagirati že v mesecu aprilu leta 1999, ko je prejela poziv za izdajo odločbe in je s tem zvedela za nastalo sporno situacijo. Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji za molk organa iz določila 3. odstavka 26. člena ZUS, je sodišče tožbi ugodilo v skladu z določilom 1. odstavka 65. člena ZUS. Po tem določilu sodišče s sodbo ugodi tožbi zaradi molka organa, če ugotovi, da je tožba upravičena in pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Sodišče ni samo odločilo o stvari, ker narava stvari tega ne dopušča (1. odstavek 61. člena ZUS) glede na to, da je za odločanje o podelitvi državljanstva tudi na podlagi diskrecije v skladu z načelom delitve oblasti v prvi vrsti pristojen upravni organ, ne pa sodišče niti ni podan noben od pogojev iz 1. točke 1. odstavka 61. člena ZUS ali 5. odstavka 61. člena ZUS. Podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločanje, sodišče ni na glavni obravnavi ugotavljalo dejanskega stanja (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS) in v konkretnem sporu ni šlo za spor (po določilu 1. odstavka 2. člena ZUS) o pravici ali pravni koristi posameznika v mejah tožbenega zahtevka, ker bi zakon tako določal oziroma ker je odločanje potrebno zaradi narave pravice ali zaradi varstva ustavne pravice (5. točka 2. odstavka 61. člena ZUS). Sodišče v presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni upoštevalo tožnikove trditve o kršitvi določila 6. člena MKVČP (Uradni list RS št. 7, Uradni list RS, št. 33/94).

Pravica do sojenja v razumnem roku iz določila 6. člena MKVČP se nanaša samo na postopke pred sodišči držav podpisnic MKVČP v zadevah, ki se nanašajo na odločanje o pravicah, ki so določene v MKVČP, in v zadevah, ki se nanašajo na t.i. civilne pravice v smislu MKVČP. Sprejem v državljanstvo z naturalizacijo ni pravica, ki bi bila vključena v MKVČP niti je v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ni mogoče šteti za civilno pravico. Sodišče pa je omenjeni tožnikov ugovor upoštevalo z vidika njegove morebitne zveze z določilom 23. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I), ki se v določenih elementih ujema s standardi iz določila 6. člena EKČP. Določilo 23. člena Ustave zadeva pravico do odločanja oziroma sojenja v razumnem roku v postopkih pred sodišči ne pa pred upravnimi organi.

Sodišče je tožbo obravnavalo v skladu z vrstnim redom prednostnih zadev, vendar pa ob tem pripominja, da se določilo 23. člena Ustave RS nanaša samo na sodne postopke o pravicah, ne pa tudi na sodne postopke, ki zadevajo pravne interese glede katerih veljajo določbe o diskrecijskem odločanju, kot to velja za status državljanstva z naturalizacijo.