Jedro

Po presoji sodišča je ključno, da je tožnica v zvezi z objavami in dopolnitvami oz. popravki objav (pol)letnih poročil ter nepredložitvami pojasnil in dokumentacije v času od 2015 do 2021 kršila zakonske dolžnosti, zaradi česar ji je bila s strani toženke odrejena odprava kršitev, kar je tožnica delno tudi storila in je to bilo ugotovljeno s pravnomočnimi ugotovitvenimi odločbami. Glede na to, da so bile kršitve torej (delno) odpravljene, tudi iz tega razloga ne more biti spora o tem, da so sprva obstajale. S tem je tudi po presoji sodišča izkazana potreba, ki jo ZTFI-1 v tretjem odstavku 422. člena določa za odreditev umika delnic iz trgovanja na borzi, namreč da je to potrebno za varovanje interesov vlagateljev.

Izrek

I. Tožba zoper odredbo Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 0601-4/2021-3 z dne 27. 9. 2021 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 0601-4/2021-11 z dne 2. 12. 2021 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z odredbo št. 0601-4/2021-3 z dne 27. 9. 2021 (v nadaljevanju Odredba) v postopku nadzora nad trgovanjem tožnice na borznem trgu zaradi ponavljajočih kršitev obveznosti objav poročil po določbah zakona, ki ureja trg finančnih instrumentov, z namenom varovanja interesov vlagateljev izrekla nadzorni ukrep umika delnic A., izdajateljica katerih je tožnica, iz trgovanja na organiziranem trgu Ljubljanske borze, kar je bilo slednji naloženo v izvršitev skupaj s spremljajočimi obveznostmi v tej zvezi; z odredbo pa je bila tožnici v plačilo naložena tudi taksa. Ob sklicevanju na tretji odstavek 422. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) je toženka namreč ugotovila, da je pri tožnici, kot javni družbi, treba zagotoviti (trajno) varovanje interesov vlagateljev, za kar pride glede na dotlej zaznane in ponavljajoče se kršitve cit. zakona v poštev le še odreditev umika tožničinih delnic iz trgovanja na borzi. Interesi vlagateljev se namreč pretežno zagotavljajo z ustreznim poročanjem in javnim razkrivanjem, zaradi kršitev s strani tožnice pa ti interesi več niso ustrezno zagotovljeni oz. varovani. V obdobju 2015-2021 je toženka v povezavi s tožnico ugotovila več kršitev, v zvezi s čimer je izdala osem odredb zaradi kršitev glede objav (pol)letnih poročil (le-te so v Odredbi tudi naštete v osmih alineah v 1. točki izreka). Toženka je tako zaznala konstantno in sistematično kršenje predpisov na strani tožnice, predvsem s področja poročanja, posledično pa vlagatelji niso imeli (pravočasno) na voljo informacij, katerih razkritje terja zakon. Toženka kot nadzornik pa je dolžna poskrbeti za ustrezno raven informacij na trgu, ki ustrezno odražajo dejansko stanje pri posameznem izdajatelju, česar pa tožnica, kljub dotlej izrečenim ukrepom, ni zagotavljala in je s tem posegala v interese in pravice vlagateljev. Zato se je toženka po večletnem stopnjevanju ukrepov odločila izreči umik. V tej zvezi je obrazložila tudi, da je pri izrečenem ukrepu zadoščeno načelu sorazmernosti po Zakonu o splošnem upravnem postopku, v okviru Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/565 pa je preverila tudi, da izrečeni ukrep ne bo povzročil znatne škode vlagateljem niti borznemu trgu.

2. Z izpodbijano odločbo je toženka nato zavrnila tožničin ugovor zoper Odredbo in ji naložila v plačilo pavšalno nadomestilo stroškov za ugovor. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica ugovorne trditve podaja v zvezi z odredbami v četrti do osmi alinei v 1. točki izreka Odredbe, ki se nanašajo na kršitve poročanja za leta 2018-2019, ne pa tudi v zvezi s kršitvami, ugotovljenimi v času od 2015 dalje, torej v zvezi z odredbami v prvi do tretji alinei v 1. točki izreka Odredbe, ki se nanašajo na kršitve poročanja za leta 2015-2016. Že samo slednje pa bi zadostovalo za zaključek o ponavljanju kršitev, posledično pa tudi ne gre le za povezane kršitve zaradi blokade tožničinega bančnega računa, kar je bilo med poletjem 2019 in poletjem 2020. Tožnica je torej ugovarjala le delu dejanske podlage, za toženkin zaključek v Odredbi pa tudi s temi razlogi ne more uspeti, saj poslovne težave, na katere se sklicuje, niso upoštevne okoliščine. Z delnicami tožnice se že dolgo trguje na borzi, zato je še toliko bolj pričakovano, da pozna in izvršuje zakonske zahteve glede razkrivanja informacij, saj gre za kogentne zakonske določbe, te obveznosti pa so ključne za udeležence na trgu. Zato je toženka dolžna varovati interese in pravice vlagateljev v tej zvezi in je ugovor, da tožnica že od leta 2020 skladno s predpisi poroča o svojem poslovanju, nesprejemljiv, saj na organiziranem trgu nastopa že od leta 1991, svoje obveznosti pa bi bila dolžna spoštovati ves čas. Poleg tega pa ta ugovor ne drži niti po vsebini, saj je bilo letno poročilo za leto 2019 objavljeno novembra 2020, njegova vsebina pa tudi ni bila v skladu s predpisi. Prav tako ne drži, da so bile odpravljene vse kršitve, saj že iz ugotovitvene odločbe, izdane v zvezi z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, izhaja, da je tožnica odpravila le nekatere kršitve, ne pa vseh. Kršitve, ugotovljene v ostalih odredbah (po prvi do sedmi alinei v 1. točke izreka Odredbe), so bile sicer odpravljene, a to ne spreminja ključnega dejstva - obstoja kršitev določb zakona, ki ureja trg finančnih instrumentov, glede poročil tožnice od leta 2015 dalje, ki utemeljujejo zaključek toženke o ponavljajočih kršitvah, pri katerem toženka vztraja. Pomemben je tudi časovni vidik objav, saj le objava določenih informacij, pa še to z zamudo, ob vsakokratnem ukrepanju toženke ne odpravlja nezakonitosti ravnanja izdajatelja. Toženka zanika, da bi konstruirala dokaze, temveč jih je le zbrala, saj gre za ukrepe oz. odredbe, ki so bile tožnici izdane v preteklih nadzornih postopkih. Toženka je v Odredbi le zaporedno navedla zaznane kršitve in zaradi njih izrečene ukrepe od leta 2015 dalje, kar utemeljuje sklep o ponavljajočih kršitvah. Toženka je posledično dolžna ukrepati kot nadzornik zaradi varovanja interesov vlagateljev, pri čemer je najprej izdala odredbe o nadzornih ukrepih, nato pa je z izrekanjem denarnih kazni v postopkih prisilne izvršbe tožnico silila k izpolnitvi obveznosti, vse pa z namenom vzpostavitve zakonitega stanja razkrivanja zahtevanih informacij. Okoliščine glede tožničinih poslovnih težav pri tem niso relevantne. Tožničine navedbe glede nesorazmernosti izrečenih kazni v ostalih postopkih pa v tem postopku tudi niso merodajne (lahko bi jih izpodbijala s pravnimi sredstvi zoper vsak posamični tovrstni akt).

3. Nadalje glede ugovornih navedb v zvezi z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe toženka vztraja, da so bile v obdobju od 2015 dalje ugotovljene ponavljajoče kršitve, kljub temu da tožnica trdi, da je šlo za le povezane kršitve. Prav tako ne drži, da kršitve, ugotovljene z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, ne obstajajo več, saj so bile odpravljene le delno, kot to izhaja iz ugotovitvene odločbe o odpravi kršitev, izdane vsled odredbe po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, ki je postala pravnomočna. Posledično pa je v veljavi ostal in se je izvrševal tudi izrečeni nadzorni ukrep prepovedi trgovanja s tožničinimi delnicami. Če je tožnica menila, da je izvršila vse, kar ji je bilo s to odredbo naloženo, bi lahko ugotovitve toženke izpodbijala s pravnimi sredstvi zoper vsak izdani akt; ni pa tega sedaj mogoče storiti „za nazaj“ z ugovorom zoper Odredbo, ki se na ugotovitve iz aktov, izdanih v drugih postopkih, zgolj sklicuje, predmet tega postopka pa so skupaj že izkazane kršitve, ki so se ponavljale v daljšem časovnem obdobju, in sicer zaradi odločitve, ali potreba po varovanju interesov vlagateljev narekuje odreditev umika delnic iz trgovanja na borzi. V okviru nadzornega postopka, ki je tekel vsled odredbe po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, toženka ni odločala o poročilu o odpravi kršitev, kot ji to očita tožnica in s čimer utemeljuje ugovorni očitek o neobrazloženosti Odredbe, saj izdaja takšnega dokumenta ni predvidena. Toženka je v tistem nadzornem postopku izdala omenjeno ugotovitveno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, katere kršitve so bile ustrezno odpravljene, za ostale pa zakon predvideva izdajo sklepov o prisilni izvršitvi. Zato bi se toženki lahko očitalo kvečjemu, da ni izdala slednjih; vendar pa ob dejstvu z Odredbo odrejenega umika ni dvoma, da je neizdaja takšnih sklepov razumna. Zato se je toženka lahko utemeljeno oprla na omenjeno ugotovitveno odločbo, izdano vsled odredbe po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe. Ugovorne navedbe o spornem načinu revidiranja za leti 2018 in 2019 s strani revizorjev niso upoštevne, ker se nanašajo na razmerje tožnice z revizorji. Toženka tudi zanika, da bi skušala zaradi blokad računov toženko in njene delničarje kaznovati z nesorazmernimi globami, odločbama o prekrških in umikom delnic iz trgovanja na borzi. Toženka je delovala le v okviru svojih nadzornih in prekrškovnih pristojnosti. Ugovorna razloga po 2. in 8. točki 497. člena ZTFI-1 (da kršitev ne obstaja ter da je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno) ne obstajata.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, (i) naj odpravi izpodbijano odločbo in Odredbo ter ustavi postopek, oz. podredno (ii) naj izpodbijano odločbo in Odredbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, oz. podredno (iii) naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje; v vseh primerih pa terja tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navedbe tožnice bodo povzete v nadaljevanju te sodbe.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika ter predlaga zavrnitev tožbe. Tudi navedbe toženke bodo povzete v nadaljevanju te sodbe.

6. V zadevi je sodišče izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je v dokaznem postopku vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti v odredbe v prvi do osmi alinei v 1. točke izreka Odredbe in z njimi povezane izdane odločbe (C1-C15), ter v tožničin ugovor zoper Odredbo (A4), ostale tožničine dokazne predloge pa je zavrnilo, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi in bo obrazloženo tudi v nadaljevanju.

7. Tožba delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

**K I. točki izreka**

8. Skladno z določbo 496. člena ZTFI-1, ki se skladno z drugim odstavkom 494. člena ZTFI-1 smiselno uporablja tudi za postopek z odredbo, s katero agencija odredi med drugim tudi nadzorni ukrep po tretjem odstavku 422. člena tega zakona, ima subjekt nadzora proti odredbi pravico vložiti ugovor, o katerem na podlagi 500. člena ZTFI-1 odloči agencija. Glede na določbe 476. člena ZTFI-1 samostojnega sodnega varstva zoper odredbo ni niti ga ni proti odločbi, s katero agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka), se pa to odločbo lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo je agencija izdala, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z odredbo agencije (tretji odstavek cit. člena).

9. Glede na navedeno tožba v delu, v katerem jo tožnica (s primarnim in prvim podrednim tožbenim predlogom oz. zahtevkom) naperja zoper Odredbo, ni dovoljena na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 475. člena ZTFI-1, zato jo je sodišče zavrglo.

**K II. točki izreka**

10. Je pa po petem odstavku cit. člena postopek sodnega varstva dovoljeno začeti proti odločbi, s katero agencija odloči o ugovoru proti odredbi, s katero je agencija odredila med drugim nadzorni ukrep iz tretjega odstavka 422. člena tega zakona, kakršna je tudi izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrnila ugovor tožnice zoper odredbo, s katero je toženka odredila umik tožničinih delnic iz trgovanja na borzi. Glede slednje pa sodišče sodi, da je pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje v celoti sklicuje.

_Glede tožbenih navedb pod II. a) tožbe_

11. Tožnica glede odredb po prvi do tretji alinei 1. točke izreka Odredbe navaja, da je nemudoma odpravila vse kršitve, ki so bile ugotovljene s temi odredbami, kar izhaja iz treh poročil o odpravi kršitev (A5-A7), objav na SeoNet št. SAR-3/16 in AR-2/17 ter vsebine v preglednici, ki jo je toženka uvrstila v odredbo, predlaga pa tudi zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Tožnica še dodatno pojasnjuje okoliščine glede odprave vsake od kršitev po omenjenih treh odredbah ter glede razlogov za zamudo z objavami.

12. Toženka v tej zvezi ugovarja prekluzijo, čemur sodišče pritrjuje. ZTFI-1 v 479. členu namreč določa, da tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v postopku pred agencijo. Vprašana na naroku, zakaj navedb glede odredb po prvi do tretji alinei 1. točke izreka Odredbe in dokaznih predlogov v tej zvezi ni podala že v postopku pred toženko, je tožnica dejala, da sta bili poročili A6 in A8 priloženi zahtevi za sodno varstvo, prav tako je bilo v njej predlagano zaslišanje tožničinega zakonitega zastopnika, predlogi za vpogled na SeNet pa niso bili predhodno podani. Vendar pa to po presoji sodišča ne pomeni pravočasno podanih navedb in dokaznih predlogov. Ugovor je samostojno procesno dejanje, zato lahko njegova trditvena in dokazna podlaga obsega le v njem podane navedbe in dokazne predloge. Zato ni sprejemljivo veriženje na način, da se ugovoru prilaga zahteva za sodno varstvo, v njej pa so navedeni dokazni predlogi, ki naj jih sodišče v tem upravnem sporu smatra za pravočasne. Vsaka vloga je namreč procesno sredstvo, ki je v postopku podlaga samostojnemu postopku. To pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah, pa še to povsem nepovezanih postopkov (zahteva za sodno varstvo se nanaša na postopek o prekršku, tu obravnavana zadeva pa se nanaša na nadzorni postopek), ampak je treba te konkretno opredeliti. Zato v tem upravnem sporu ni mogoče šteti, da je tožnica v postopku, ki je tekel pred toženko in v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, te dokazne predloge že podala. Opravičljivih razlogov, za to, da bi to storila šele s tožbo v tem upravnem sporu, pa tožnica ni podala. Dejstvo, da je tožnica ugovor zoper Odredbo vložila sama, tj. ne po pooblaščencu, te sodne presoje ne spreminja, saj zakonske podlage, da bi sodišče zaradi tega njena ravnanja interpretiralo bolj blagohotno ali sicer drugače, ni.

13. Tožnica je tožbi priložila tudi listini „Polletno poročilo 2015“ (A22) in „Letno poročilo 2015“ (A23), ki se nanaša na točko II. a) tožbe. Vendar pa tožnica teh dveh dokaznih predlogov v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podala, v zvezi s čimer je na naroku dejala, da so se odredbe iz let 2016 in 2017 izkazale za pomembne šele v izpodbijani odločbi. Po presoji sodišča to pojasnilo ne predstavlja opravičljivega razloga, da se ti dve listini predložita šele s tožbo v upravnem sporu. Odredbe po prvi do drugi alinei 1. točke izreka Odredbe, ki se nanašajo na odpravo ugotovljenih nepravilnosti v zvezi s polletnim poročilom za leto 2015 in letnim poročilom za leto 2015, so namreč v Odredbi jasno navedene, zato ni razumno, da bi šteli, da to pred izdajo izpodbijane odločbe ne bi bilo relevantno. Zato je sodišče izvedbo teh dveh dokazov zavrnilo.

_Glede tožbenih navedb pod II. b) tožbe_

14. Nadalje tožnica glede odredb po četrti do sedmi alinei 1. točke izreka Odredbe navaja, da so prepoznim objavam botrovale objektivne težave, tj. likvidnostne težave tožnice, ki jih tožnica ni mogla preprečiti, njen zakoniti zastopnik pa do tega tudi ni bil indiferenten, kot se mu je to očitalo v drugih (prekrškovnih) postopkih, saj je storil vse, kar je mogel, da bi do objav prišlo in da bi družba pridobila likvidnostna sredstva, a je bil neuspešen. Zato ni šlo za ponavljajoče kršitve, ampak za povezane kršitve, ki so se vse zgodile zaradi blokade bančnega računa in so bile hkrati tudi odpravljene. Toženka je glede prepozne objave polletnega poročila za 2019 izdala tožnici tudi odločbo o prekršku ter izrekla globe, kljub temu, da so prepozni objavi botrovale iste okoliščine, tj. nezmožnost zagotovitve objave zaradi likvidnostnih težav. Enako je bila odločba o prekršku izdana tudi zaradi prepozne objave letnega poročila za leto 2018. Tožnica pa je v obeh zadevah tudi vložila zahteve za sodno varstvo, o katerih sodišče še ni odločilo, v njih pa je tudi pojasnila vse relevantne okoliščine v zvezi s prepoznima objavama, ki jih v tožbi ponavlja: - sredi leta 2018 je kazalo, da bi tožnica lahko zašla v likvidnostne težave, zato so začeli postopke za dezinvestiranje (prodajo nepremičnine v tožničini lasti), a je do prodaje prišlo šele po dveh letih, zato je družba prej postala nelikvidna in so ji upniki blokirali račun, premostitvenega posojila pa ni uspela pridobiti; - tožnica je toženko vnaprej obvestila, da zaradi opisanih težav poročil ne more objaviti, opravila je tudi sestanek pri toženki ter pojasnila, da je edina možnost objava z odloženim plačilom; - toženka je kljub temu izrekla nadzorstveni ukrep zaradi zamude pri objavi polletnega poročila za 2019, borza pa zaradi nezmožnosti plačila avansa ni želela izvesti objave, kljub temu, da je zakoniti zastopnik tožnice na borzo poslal elektronsko sporočilo ter skušal vzpostaviti kontakt, poskusil pa je tudi z nenapovedanim obiskom, a ga uprava ni hotela sprejeti; - toženka je nato začela izdajati upravne odločbe za prisilitev, kljub vsem tožničinim pojasnilom; - takoj ko je bilo to mogoče, pa je tožnica izvedla objavo poročil. Toženka je z vsemi temi okoliščinami v celoti seznanjena, tako na podlagi ugovora tožnice kot tudi na podlagi izjav o dejstvih in okoliščinah iz prekrškovnih postopkov, tožnica pa tudi v tej zvezi predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, sklicuje pa se tudi na odločbo o prekršku (A9) in zahtevo za sodno varstvo zoper to odločbo (A10), nadaljnjo odločbo o prekršku (A11) in nadaljnjo zahtevo za sodno varstvo zoper to odločbo (A12), izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška (A13) ter nadaljnjo izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška s prilogo (A20).

15. Toženka v zvezi z navedbami tožbe glede prekrškovnih postopkov prav tako ugovarja prekluzijo, enako pa tudi v zvezi z zgornjimi dokaznimi predlogi za zaslišanje ter listinami A9, A11-A13 in A20. Sodišče toženki tudi v tej zvezi pritrjuje, saj je tožnica, vprašana na naroku, zakaj navedb glede teh prekrškovnih postopkov in dokaznih predlogov v tej zvezi ni podala že v postopku pred toženko, dejala, da so bili ti dokazi predloženi v zahtevi za sodno varstvo, na katero se je sklicevala v ugovoru zoper Odredbo. To pa po presoji sodišča enako, kot obrazloženo že zgoraj pod tč. 12, pomeni, da ti dokazni predlogi niso bili podani pravočasno, za kar tožnica ni podala opravičljivega razloga, zato se te navedbe in dokazni predlogi zavrnejo kot nedopustne tožbene novote.

16. Zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku A10 pa je tožnica sicer priložila svojemu ugovoru v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, vendar pa sodišče ta dokazni predlog zavrača kot nerelevanten, saj izkazuje kvečjemu postopanje tožnice v zvezi z nekim drugim postopkom, tj. prekrškovnim, ki ni predmet presoje v tem upravnem sporu, prav tako pa med strankama sploh ni sporno, da je toženka odločbo o prekršku A9 izdala in da je tožnica zoper njo vložila predmetno zahtevo za sodno varstvo A10. _Glede tožbenih navedb pod II. c) in III. ter V. tožbe_

17. Tožnica glede odredbe po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe navaja, da je pojasnila podala v svojem ugovoru zoper Odredbo, in sicer, da ne drži, da bi šlo za ponavljajoče kršitve ter da so bile vse kršitve z objavo revidiranega letnega poročila za 2020 odpravljene, o čemer je bila toženka obveščena. Tožnica pa je ugovoru tudi priložila dokazila, da je v postopku sodelovala ter posredovala pojasnila in dopolnitve. Toženka pa na obvestilo tožnice o odpravi kršitev ni odgovorila, kot je bilo to izpostavljeno v ugovoru. V dokaz svojih navedb je tožnica predložila svoj ugovor zoper Odredbo (A4) s prilogami (A8, A25, A16, A17, A18, A19), revidirano letno poročilo za 2020 (A24), predlagala pa je tudi vpogled v upravni spis.

18. Nadalje tožnica zatrjuje, da so zlasti zgoraj cit. okoliščine, ki so privedle do prepozne objave poročil za leta 2018 in 2019, upoštevne. Umik iz trgovanja na borzi je najstrožji ukrep in ga je treba uporabiti restriktivno, toženka pa prezre, da je tožnica objave izvedla takoj, ko je bilo to mogoče, in da je vseskozi sodelovala s toženko. Zato ni pravilno stališče o neupoštevnosti okoliščin, ki so pripeljale do blokade računov tožnice, saj ukrep iz tretjega odstavka 422. člena ZTFI-1 ni kaznovalne narave, temveč se z njim za naprej zagotavlja varovanje interesov vlagateljev ali zagotovitev poštenega in urejenega trgovanja na borznem trgu. Zato je treba upoštevati, da do prepoznih objav ni prišlo po volji oz. krivdi tožnice in da so bili razlogi za zamude v celoti odpravljeni, zato razlog varovanja interesov vlagateljev ni podan, tožnica pa tudi že od julija 2020 skladno s predpisi poroča o svojem poslovanju. Odredbe po prvi do tretji alinei 1. točke izreka Odredbe pa ne morejo predstavljati razloga za izrek takšnega ukrepa, saj je šlo v vseh treh primerih za manjše oz. neznatne kršitve, ki so bile v celoti odpravljene. Tudi kršitve iz odredbe po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe so bile odpravljene. Z neupoštevanjem opisanih okoliščin je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo.

19. Tožnica dodaja še, da se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do njenega ugovora o odpravi kršitev iz odredbe po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, temveč je le pavšalno zatrdila, da ne drži, da naj bi bile vse odpravljene, razlogov pa ne pojasni. Še več, trdi, da tožnica takšnih ugovornih navedb sploh ne more podati. Tožnica tozadevno uveljavlja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se sklicuje na ustavni pravici do pravnega sredstva ter do enakega varstva pravic. Meni, da ji je učinkovito varstvo pravic zagotovljeno le, če lahko izpodbijani ukrep - Odredbo, s katero je bil odrejen umik njenih delnic iz trgovanja, izpodbija z vidika vseh relevantnih okoliščin, toženka pa se mora do tega opredeliti, a tega ni storila, saj se ni opredelila niti do navedb niti do podanih dokaznih predlogov. Tožnica se tudi v tej zvezi v dokaz svojih navedb sklicuje na svoj ugovor zoper Odredbo (A4) s prilogami (A8, A25, A16, A17, A18, A19), revidirano letno poročilo za 2020 (A24), predlaga pa tudi vpogled v upravni spis ter zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

20. Toženka odgovarja, da ob izkazanih izdatnih zamudah z objavami dejstvo, da jih je tožnica, kot zatrjuje, objavila takoj, ko je to bilo mogoče, ničesar ne spremeni. S temi zamudami je bila vrednost informacij za vlagatelje vprašljiva, tožnica pa jih je z nezakonitimi prepoznimi objavami prikrajšala za ustrezne objave v trenutku, ko bi jih potrebovali, bi jih morali imeti na razpolago in so bili do njih zakonsko upravičeni. Hkrati je podan resen dvom o resničnem in poštenem prikazu položaja in poslovanja tožnice, saj iz Odredbe in izpodbijane odločbe izhaja, da so revizorji takorekoč v celotnem opazovanem obdobju najprej izdajali mnenja s pridržki, kar ni sporno. To pa je v nasprotju z interesi vlagateljev, ki jih je toženka dolžna varovati. Toženka je izrečeni umik pri tem uporabila restriktivno, ker je ukrepe nadzora tožnici izrekala od 2015 dalje in so zgolj ravnanja tožnice privedla do stopnjevanja ukrepov in s tem tudi do zadnjeizrečenega umika. Toženka je tožnici tako izrekala ukrepe za odpravo kršitev, a ni uspela preprečiti njihovega ponavljanja, prav tako niti s strožjim ukrepom začasne prepovedi trgovanja s tožničinimi delnicami toženka ni uspela doseči odprave kršitev iz zadnje izrečene odredbe. Toženka poudarja, da tožnica ugotovitvene odločbe v zvezi z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe ni izpodbijala v postopku sodnega varstva, prav tako pa ni odpravila preostalih kršitev in se je ukrep začasne prepovedi trgovanja s tožničinimi delnicami še naprej izvrševal, čemur tožnica tudi sedaj ne oporeka (neutemeljeno zatrjuje le, da je odpravila vse kršitve). Varstvo interesov vlagateljev je toženka tako lahko dosegla le še z izrečenim umikom iz trgovanja, s čimer to varstvo zagotavlja za naprej, saj je tudi v Odredbi jasno zapisala, da gre za namen trajnega varovanja interesov in torej varovanja pred nadaljnjimi tovrstnimi kršitvami. Predhodno izrečeni ukrepi torej niso preprečili, da tožnica kršitev ne bi ponovila niti da bi jih v celoti ustrezno odpravila. Toženka se strinja, da izrečeni umik ni kaznovalni ukrep, ravno zaradi odsotnosti kaznovalne narave pa ne morejo biti upoštevne subjektivne okoliščine na strani tožnice, ki se jih omenja v tožbi, saj sicer toženka nadzornih ukrepov sploh ne bi mogla izrekati. Subjektivni odnos (krivda oz. odgovornost) pa je predmet ugotavljanja v kaznovalnih postopkih o prekršku ali kaznivem dejanju, ne pa v nadzornih postopkih. Torej likvidnostne težave, blokada računov, težave s prodajo nepremičnine ne morejo biti upoštevne. Ključno je, da je tožnica z vsemi ugotovljenimi nezakonitostmi v daljšem obdobju ravnala v nasprotju z interesi vlagateljev, razlogi za to pa niso pomembni za odločanje v postopku nadzora. Za odločitev nepomembnih dejstev pa toženka po 8. členu ZUP v dokaznem postopku ni dolžna ugotavljati. Zato je relevantno dejansko stanje v celoti ugotovljeno in je bila določba tretjega odstavka 422. člena ZTFI-1 pravilno uporabljena.

21. Toženka nadalje zanika, da se po vsebini ne bi opredelila do ugovornih navedb in dokaznih predlogov tožnice. V izpodbijani odločbi je toženka navedla, da je ponovno vpogledala v vse predložene dokaze (tč. 5 obrazložitve izpodbijane odločbe), ter presodila in obrazložila, da vse kršitve niso bile odpravljene (tč. 8 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ravno zato se je še naprej izvrševal ukrep začasne prepovedi trgovanja, čemur tožnica niti v ugovoru niti v tožbi ni oporekala, prav tako pa ni vložila tožbe zoper s tem povezano odločbo o odpravi kršitev, zato je ta postala pravnomočna. Ne gre torej za to, da bi toženka tožnici odrekla možnost uveljavljanja navedb in dokazov, ali da se toženka z njimi ne bi seznanila ali se do njih opredelila, temveč gre za to, da dejanska podlaga ostaja nespremenjena. Dolžnost toženke je, da se opredeli le do tistih navedb in dokazov, ki so pomembna, kar je toženka tudi storila, saj je za pomembno štela ugotovitev iz zakonito izdane ugotovitvene odločbe v zvezi z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe ter to dejstvo (da tožnica ni odpravila vseh kršitev) štela za dokazano. To pa je v izpodbijani odločbi tudi obrazložila (tč. 8 obrazložitve).

22. Sodna presoja v tem delu je, kot sledi.

23. ZTFI-1 v 11. poglavju ureja borzne trge, v oddelku 11.7 pa toženkin nadzor nad trgovanjem na borznem trgu, v okviru česar v 422. členu določa, da agencija opravlja nadzor nad trgovanjem na borznem trgu zaradi preverjanja, ali trgovanje poteka na pošten in urejen način, in ugotavljanja morebitnih ravnanj, ki pomenijo zlorabo trga (prvi odstavek), pri čemer nadzor nad trgovanjem na borznem trgu opravlja med drugim z izrekanjem nadzornih ukrepov (3. točka drugega odstavka), poleg nadzornih ukrepov po drugih določbah tega zakona pa lahko toženka odredi med drugim tudi umik finančnega instrumenta iz trgovanja na borznem trgu, če je to potrebno za varovanje interesov vlagateljev ali zagotovitev poštenega in urejenega trgovanja na borznem trgu (tretji odstavek).

24. Toženka je z Odredbo ugotovila, da je tožnica storila več kršitev, ki so bile vsaka posebej ugotovljene in je bila odrejena njihova odprava z osmimi posamičnimi odredbami, ki so naštete v prvi do osmi alinei 1. točke izreka Odredbe. Nadalje je v Odredbi obrazloženo, da je toženka v zvezi z odredbami, ki so naštete v prvi do četrti in šesti do osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, izdala tudi sedem ugotovitvenih odločb o odpravi kršitev, ki so vse postale pravnomočne, pri čemer pa je v zvezi z zadnjo ugotovitveno odločbo bila odprava kršitev ugotovljena le za nekatere od identificiranih kršitev, zato se je še naprej izvrševala tudi odrejena začasna ustavitev trgovanja s tožničinimi delnicami.

25. O vsem tem se je sodišče lahko prepričalo s predlaganim vpogledom v toženkin spis, ki ga je predložila, natančneje z vpogledom v naslednje listine, ki jih je v fotokopiji sodišče tudi prevzelo v sodni spis med priloge C1-C15: - Odredba, št. 06000-13/2015-5 z dne 23. 2. 2016; - Odločba, št. 06000-13/2015-32 z dne 31. 3. 2016; - Odredba, št. 0600-58/2016 z dne 22. 12. 2016; - Odločba, št. 0600-58/2016-3 z dne 15. 2. 2017; - Odredba, št. 0600-23/2017-1 z dne 10. 5. 2017; - Odločba, št. 0600-23/2017-3 z dne 14. 6. 2017; - Odredba, št. 06000-44/2019-3 z dne 15. 5. 2019 (ki jo predloži tudi tožnica pod A14); - Odločba, št. 06000-44/2019-12 z dne 5. 11. 2019; - Odredba, št. 06000-44/2019-7 z dne 24. 9. 2019 (ki jo predloži tudi tožnica pod A27); - Odredba, št. 06000-97/2019-2 z dne 11.11. 2019 (ki jo predloži tudi tožnica pod A26); - Odločba, št. 06000-97/2019-7 z dne 5.11. 2020; - Odredba, št. 06000-45/2020-1 z dne 30. 6. 2020 (ki jo predloži tudi tožnica pod A15); - Odločba, št. 06000-45/2020-5 z dne 26. 11. 2020; - Odredba, št. 06000-45/2020-17 z dne 22. 2. 2021 (ki jo predloži tudi tožnica pod A21); - Odločba, št. 06000-45/2020-28 z dne 23. 9. 2021. Upoštevaje **pravnomočnost** teh aktov, o kateri med strankama ni spora, je po presoji sodišča možnost tožnice, da uspešno izpodbija nosilno ugotovitev toženke, da je tožnica v preteklosti storila več kršitev, po sami naravi stvari omejena. Po presoji sodišča ima toženka namreč prav, ko v izpodbijani odločbi argumentira, da so bile predmet njenega odločanja pri izdaji Odredbe vse očitane kršitve skupaj, torej **kot skupina**, in ne vsaka posamezna kršitev (str. 8 izpodbijane odločbe), pri čemer pa je toženka še dodala, da so ugotovitve o posamičnih kršitvah oz. njihovi odpravi povrh vsega postale tudi pravnomočne. Sodišče tozadevno pritrjuje toženki, da ob upoštevanju tudi dejstva, da tožnica v zvezi z zgoraj naštetimi dokumenti ni vložila pravnih sredstev, tožnica v tu obravnavanem postopku za izrek umika iz trgovanja s svojimi trditvami o tem, da je odpravila vse kršitve, ugotovljene z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, ne more uspeti, saj iz te odredbe izhaja, da je odpravila le dve od ugotovljenih kršitev.

26. Po presoji sodišča je tako ključno, da je tožnica v zvezi z objavami in dopolnitvami oz. popravki objav (pol)letnih poročil ter nepredložitvami pojasnil in dokumentacije v času od 2015 do 2021 kršila zakonske dolžnosti, zaradi česar ji je bila s strani toženke odrejena odprava kršitev, kar je tožnica delno tudi storila in je to bilo ugotovljeno s pravnomočnimi ugotovitvenimi odločbami. Glede na to, da so bile kršitve torej (delno) odpravljene, tudi iz tega razloga ne more biti spora o tem, da so sprva obstajale. S tem je tudi po presoji sodišča izkazana potreba, ki jo ZTFI-1 v tretjem odstavku 422. člena določa za odreditev umika delnic iz trgovanja na borzi, namreč da je to potrebno za varovanje interesov vlagateljev.

27. O stališču toženke, da je transparentna in pravočasna obveščenost potrebna za poštenost in urejenost trgovanja na borznem trgu, ki je v interesu vlagateljev (in tudi širše), med strankama vse do naroka za glavno obravnavo ni bilo spora. Tožnica je prvič šele na naroku za glavno obravnavo podala ugovor, da naj toženka pomembnosti informacij za vlagatelje ne bi argumentirala že v Odredbi oz. izpodbijani odločbi, kar pa je prepozno, saj je prekluzivni rok za tožbo že potekel. Poleg tega pa je toženka namreč že Odredbi denimo argumentirala, da je dolžna skrbeti, da je na trgu zagotovljena ustrezna stopnja informacij ter da slednje odražajo pošten, celovit in realen prikaz dejanskega stanja posameznega izdajatelja (str. 6 Odredbe) ter da je namen pravnih norm zagotavljanje transparentne obveščenosti obstoječih in potencialnih novih vlagateljev (str. 7 Odredbe). V izpodbijani odločbi pa je prav tako poudarjen argument o pomembnosti izpolnjevanja obveznosti objave nadzorovanih informacij, ki je ključna za udeležence trga finančnih instrumentov, zaradi tega pomena pa je toženka kot nadzornik dolžna varovati interese in pravice vlagateljev (str. 4 in 5 izpodbijane odločbe). Sodišče tako pritrjuje toženki, da je z nepopolnimi in nepravočasnimi objavami poročil ter s poročili, ki niso v skladu z računovodskimi standardi, kar se je v tožničinem primeru v opazovanem obdobju vse nesporno pripetilo, bil interes vlagateljev prizadet, zato ga je bilo treba zavarovati. Pri tem je po presoji sodišča nebistveno, ali je šlo za **ponavljajoče** kršitve, kot to pravi toženka, ali pa je šlo za **povezane** kršitve, kot to pravi tožnica; teh kršitev je dokazano bilo **več**.

28. Nadalje pa je tudi po presoji sodišča pomembno, da je toženka svoje nadzorne ukrepe prilagajala in stopnjevala: sprva je izdajala odredbe za odpravo kršitev, nato tožnico še s sklepi o dovolitvi izvršbe prisiljevala k njihovi odpravi, nato je celo na SeoNet sama izvedla objavo za investitorje, slednjič pa je še celo odredila zaustavitev trgovanja s tožničinimi delnicami do odprave ugotovljenih kršitev, ki se je zaradi pravnomočnosti ugotovitvene odločbe o odpravi zgolj dela kršitev, ugotovljenih z odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe, tudi še nadalje izvrševala. O vsem navedenem med strankama ni spora, zato tožnica s tožbenim zatrjevanjem o nujnosti restriktivnosti pri izrekanju ukrepa po tretjem odstavku 422. člena ZTFI-1 ne more uspeti, saj je toženka izkazala, da je pri izrekanju tega ukrepa ravnala postopno, restriktivno in sorazmerno.

29. Sodišče potrjuje razloge izpodbijane odločbe tudi v delu, da naknadna odprava (nekaterih od) ugotovljenih kršitev, razlogi, ki so sploh vodili v kršitev in ki so preprečevali njihovo hitrejšo odpravo, tožničina prizadevanja za njihovo odpravo, v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, niso relevantni. Glede na naravno nadzornega postopka, ki ga je toženka vodila v obravnavanem primeru in ki je namenjen zagotavljanju spoštovanja predpisov za naprej, ter glede na to, da tretji odstavek 422. člena ZTFI-1 ne predpisuje nobenega subjektivnega elementa, tudi po presoji sodišča to, ali je bila tožnica odgovorna za okoliščine, ki so vodile v njene kršitve, oz. ali so te okoliščine izvirale iz njene sfere ali ne ter kakšen je bil njen subjektivni odnos do teh okoliščin in njihovega preprečevanja oz. odprave, **ni relevantno**. Lahko pa je to predmet ugotavljanja podanosti elementov in/ali morebitnih olajševalnih okoliščin v kaznovalnih postopkih.

30. Iz izpodbijane odločbe je tudi razvidno, da se je toženka zadostno opredelila do ugovora, da je tožnica odpravila kršitve, ugotovljene z zadnjo odredbo, tj. odredbo po osmi alinei 1. točke izreka Odredbe. Toženka je navedla, da z objavo v letnem poročilu za leto 2020 kršitvi iz točk 1.a in 1.b predmetne odredbe nista bili ustrezno odpravljeni, prav tako pa kršitve iz točk 2.a, 2.b, 3.a in 4.b sploh niso bile odpravljene, tožničino sodelovanje s posredovanjem dokumentov pa ni bilo zadostno, zaradi česar je bila tudi izdana ugotovitvena odločba, s katero je bila odprava kršitev ugotovljena le v omejenem obsegu (str. 7 in 8 izpodbijane odločbe). Glede na takšno obrazložitev (ki jo sodišče le skrajšano povzema, v izpodbijani odločbi pa je še bolj podrobna) po presoji sodišča ne more biti govora o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, ki jo s tožbo očita tožnica.

31. Zgolj s ponovnim zatrjevanjem v tožbi, da je tožnica z objavo revidiranega letnega poročila za 2020 kršitve odpravila ter da je v postopku sodelovala ter posredovala pojasnila in dopolnitve, kar dokazuje z ugovorom zoper Odredbo (A4) s prilogami (A8, A25, A16, A17, A18, A19) in revidiranim letnim poročilom za 2020 (A24), pa glede na konkreten in podroben odgovor toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot povzeto zgoraj, pri sodišču ni vzbudila objektivnega in konkretnega dvoma o rezultatu v upravnem postopku izvedenega dokaznega postopka. Zato sodišče dokazov s prilogami k ugovoru zoper Odredbo (A8, A25, A16, A17, A18, A19) in revidiranim letnim poročilom za 2020 (A24) skladno z drugim odstavkom 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni ponovno izvedlo na glavni obravnavi, saj le pavšalne tožbene trditve ne kažejo na to, da bi jih bilo treba presoditi drugače, kot jih je presodila toženka v izpodbijani odločbi.

32. Tožnica je tudi tozadevno predlagala še zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, vendar pa izvedbe tega dokaza pred izdajo izpodbijane odločbe ni predlagala, zato ga je sodišče, ob odsotnosti upravičenih razlogov za to, da je tožnica ta predlog podala šele s tožbo, zavrnilo kot prepoznega.

_Glede tožbenih navedb pod IV. tožbe_

33. Tožnica zatrjuje še, da je prišlo do kršitve njene ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude, ki ji jo sicer zagotavlja tudi Listina EU o temeljnih pravicah. Meni, da izpodbijani ukrep - umik finančnega instrumenta iz trgovanja na borzi pomeni omejitev njene omenjene pravice, saj gre za najstrožji ukrep, ki bistveno vpliva oz. spreminja odločitev tožnice o opravljanju njene gospodarske dejavnosti. Ta ukrep pa ne zasleduje nobenega legitimnega cilja, saj zaradi varovanja interesov vlagateljev sploh ni potreben, prav tako pa je nesorazmeren, na kar kaže tudi to, da so odredbe po prvi do tretji alinei 1. točke izreka Odredbe tako časovno oddaljene in takšne narave, da ne morejo predstavljati podlage za izrek spornega ukrepa oz. je takšno ravnanje toženke nesorazmerno, zaradi česar sta izpodbijana odločba in Odredba nezakoniti in neustavni.

34. Toženka v tej zvezi odgovarja, da tožnica kljub umiku njenih delnic iz trgovanja še naprej lahko opravlja svojo gospodarsko dejavnost (in tudi jo), ukrep se nanaša le na status javne družbe, ki je tožnici prenehal. Zato ni poseženo v bistvo njene pravice do gospodarske pobude. Tožnica se je sama odločila, da bo kotirala na borzi, s čimer je pridobila omenjeni status, s tem pa tudi določene obveznosti razkrivanja informacij. Tipična za družbe, z delnicami katerih se trguje na borzi, je namreč ravno transparentnost poročanja v obliki pravočasnih objav, kar je v interesu vlagateljev, prav to pa je dolžna varovati tudi toženka. Gre torej za legitimen cilj, ki ga je zasledovala z izrečenim ukrepom. V pravico do gospodarske pobude tožnice zato ni bilo poseženo; četudi pa bi bilo, bi bila takšna omejitev upravičena in dopustna, saj je v splošnem oz. javnem interesu in skladna z načelom sorazmernosti. Toženka tudi ponavlja svoje stališče, zakaj je izrečeni ukrep sorazmeren, nujen, potreben in primeren.

35. Sodišče tožničine navedbe v tem delu zavrača, saj tožnica posega v svobodo svoje gospodarske pobude pred izdajo izpodbijane odločbe ni zatrjevala, zato so tozadevne navedbe v upravnem sporu neupoštevne iz razloga materialne neizčrpanosti. Prav tako pa tožbene navedbe o tem, da izrečeni ukrep bistveno vpliva na oziroma spreminja odločitev tožnice o opravljanju njene gospodarske dejavnosti, po presoji sodišča ostajajo na pavšalni ravni. Tožnica namreč ne pojasni, zakaj in v kakšni meri naj bi bila v svoji dejavnosti poslej ovirana oz. onemogočena, zato sodišče v teh zatrjevanjih ne prepozna omejitve njenih pravic.

36. Ker je tožba zoper izpodbijano odločbo po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost na podlagi ZUS-1 ter bistvene kršitve določb postopka na podlagi 480. člena ZTFI-1), je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. **K III. točki izreka**

37. Izrek o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.