Jedro

Neutemeljeno se pritožba zavzema, da bi toženka morala upoštevati načelo ultima ratio in torej odpovedati pogodbeno sodelovanje najprej z zunanjimi sodelavci, s čimer bi njihovo novinarsko in voditeljsko delo lahko še naprej opravljala tožnica. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je zmotno mišljenje, da poslovni odpovedni razlog ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljala tožnica, opravlja še naprej, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi delavci oziroma tudi zunanji izvajalci. Tako izvedena reorganizacija dela prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka), ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z dne 17. 6. 2016, ki jo je istega dne tožeči stranki, A.A., podala tožena stranka, B. d. o. o., nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z dne 17. 6. 2016, delovno razmerje ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 11. 2015, še vedno traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji vzpostaviti delovno razmerje in ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 17. 7. 2016 dalje, priznati delovno dobo ter jo prijaviti v vsa socialna zavarovanja, v 8 dneh pod izvršbo, ker v nasprotnem primeru nadomesti prijavo predmetna sodba.

4. Tožena stranka je dolžna za čas od 17. 7. 2016 dalje tožeči stranki za vsak mesec obračunati osnovno plačo v višini 800,40 EUR bruto, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti z zakonom določene davke in prispevke za socialno varnost, nato pa tožeči stranki izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih neto mesečnih zneskov plače od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 15 dneh.

5. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki tega postopka, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila." Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti (razen v II. točki izreka, kjer je odločeno, da toženka sama krije svoje stroške postopka, saj za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica.

Tožnica navaja, da je bilo pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljeno, da ji je toženka podala redno odpoved iz poslovnega razloga, ki je organizacijske narave, ker se je delovni proces reorganiziral z ukinitvijo delovnega mesta poročevalke, izvajanje potrebnih nalog pa se je zagotovilo s preostalimi zaposlenimi. Do odpovedi ni prišlo zaradi slabe finančne situacije toženke, niti zaradi uvajanja novih tehnologij v delovni proces. Vendar kljub tako zatrjevani reorganizaciji je bila odpoved podana nepravilno in nezakonito.

Ustaljena sodna praksa je enotna, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu skrajno sredstvo (ultima ratio) oziroma zadnja možnost, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa bi moralo, saj prav pri tožnici odpoved ni bila zadnja možnost. Tožnica je bila namreč od vseh ostalih voditeljev programa pri toženki edina, ki je bila v času odpovedi zaposlena za nedoločen čas, ostali trije pa so s toženko sodelovali kot samostojni podjetniki. Zato je nelogično, da je toženka te tri voditelje obdržala, pogodbo pa odpovedala tožnici. Že zaradi tega je odpoved nezakonita, pa tudi izpodbijana sodba, ki je navedeno odločitev toženke potrdila.

Tožnica je opravljala tudi novinarsko delo in to delo je (kljub novemu statusu toženke v letu 2017) bilo še vedno potrebno na področju Zgornje Gorenjske. Tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za točno določeno teritorialno področje. Zato toženka ni spoštovala načela ultima ratio, saj bi glede novinarskega dela morala najprej zaključiti sodelovanje s samostojnimi podjetniki, ki so za toženko še naprej delali, toženka pa je celo sklenila pogodbe z novimi sodelavci.

Zakonita zastopnica toženke je izpovedala, da je zaradi prenehanja novinarskega pokrivanja občin Spodnje Gorenjske preostalo še 2/5 dela, ki ga je opravljala tožnica. To pomeni, da je ostalo še 16 ur tožničinega dela in bi bilo potrebno zanjo najti še za 24 ur dela, da bi se ji ohranila zaposlitev, kar z dejansko organizacijo dela ne bi bilo problema glede na to, da je toženka tožničino delo prenesla na samostojne podjetnike.

Tožnica tudi opozarja, da niti iz obrazložitve sodbe niti iz izpovedi zakonite zastopnice toženke in zaslišanih prič ne izhaja, kdaj naj bi pri toženki sploh prišlo do reorganizacije. Trdi, da do reorganizacije sploh ni prišlo in jo je toženka navajala le, da bi upravičevala odpoved tožničine pogodbe. Sklep o ukinitvi njenega delovnega mesta je bil sprejet za nazaj in ob podaji odpovedi ni obstajal. Njeno delovno mesto je bilo iz sistemizacije črtano šele kasneje, za potrebe tega postopka.

Tožnica vztraja, da poslovni razlog za odpoved pogodbe tožnici ni obstajal, kot tudi ne reorganizacija, zato je njen tožbeni zahtevek utemeljen, sodba sodišča prve stopnje pa napačna in nezakonita. Zato naj jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo najprej nasprotuje navedbam tožnice v pritožbi, da je delala tako kot voditeljica programa, kakor tudi kot novinarka. Delala je le naloge, kot so opredeljene v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto poročevalke in kar je prepričljivo obrazloženo v 4. točki izpodbijane sodbe. Toženka vztraja, da je v dokaznem postopku trdila in dokazala, da je delovni proces optimizirala zaradi večletnega negativnega poslovanja in vpeljave novih tehnologij, programska usmeritev pa je postala še bolj lokalna, osredotočena na območje Zgornje Gorenjske oziroma občine, ki jih tožnica ni pokrivala. Kot neutemeljene in neresnične prereka vse ostale pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnica se v pritožbi sklicuje tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar samih kršitev ne konkretizira in ne navaja, s čim naj bi bile storjene. Zato tudi pritožbeno sodišče takšnih pavšalnih očitkov ne more preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - Tožnica je bila zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 11. 2015 na delovnem mestu "poročevalka" in je opravljala dela, ki so opredeljena v 5. členu pogodbe o zaposlitvi, drugih del pa ni opravljala.

- Toženka je tožnici 17. 6. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere je tožnici delovno razmerje prenehalo z iztekom odpovednega roka.

- Toženka je s sklepom z dne 15. 6. 2016 ukinila tožničino delovno mesto "poročevalka" zaradi optimizacije in reorganizacije dela, vse to pa zaradi negativnih poslovnih rezultatov, uvedbe novih programov in tehnologij in manjšega teritorialnega pokrivanja toženke.

- V posledici reorganizacije in optimizacije je prišlo do delne ukinitve delovnih opravil, ki jih je tožnica opravljala, deloma pa so bila njena opravila prerazporejena na preostale delavce, zaradi česar je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

- Toženka v obdobju podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni na novo zaposlovala, niti ne sklepala pogodb o sodelovanju z zunanjimi sodelavci. Ravno nasprotno, pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana še eni delavki, odpovedane pa so bile tudi pogodbe s sedmimi zunanjimi sodelavci (B4 - B7).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi in da je dejansko prenehala potreba po njenem delu, kar je onemogočilo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da bi toženka morala upoštevati načelo ultima ratio in torej odpovedati pogodbeno sodelovanje najprej z zunanjimi sodelavci, s čimer bi njihovo novinarsko in voditeljsko delo lahko še naprej opravljala tožnica. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. VIII Ips 50/2017) pojasnilo, da je zmotno mišljenje, da poslovni odpovedni razlog ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljala tožnica, opravlja še naprej, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi delavci oziroma tudi zunanji izvajalci. Tako izvedena reorganizacija dela prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica.

9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno trdi, da pri toženki do reorganizacije sploh ni prišlo, ampak da gre za izmišljen razlog, s katerim se je upravičevala njena odpoved in je bil tudi sklep o ukinitvi njenega delovnega mesta sprejet za nazaj. Pritožbeno sodišče se v zvezi s pritožbenimi trditvami glede izdaje sklepa o ukinitvi delovnega mesta v celoti pridružuje ugotovitvam prvostopnega sodišča, obrazloženih v 7. točki obrazložitve in k temu nima več kaj dodati. Glede vprašanja, ali je do reorganizacije sploh res prišlo, pa je sodišče prve stopnje izvedlo obširen in temeljit dokazni postopek, na podlagi katerega je prišlo do ugotovitve, ki nasprotujejo tožničinim trditvam. Tako je ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da je toženka v zadnjih štirih letih pred izpodbijano odpovedjo poslovala z izgubo, kar predstavlja utemeljen razlog za optimizacijo poslovanja. Poleg tega je toženka v letu 2016 od Ministrstva za kulturo prejela kar 40 % manj sredstev za financiranje stroškov dela. Zaradi zmanjševanja stroškov produkcije programa je toženka zaprosila tudi za spremembo dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, s čimer se je obseg obveznosti toženke pri pripravi programskih vsebin zmanjšal za 30 %. Nadalje je toženka pričela z uvedbo novega programskega orodja (C., D.), ki omogoča vnaprejšnjo pripravo informativnih oddaj in da voditelj hkrati z vodenjem programa skrbi tudi za zvočno opremo programa. Tožnica je približno 3/5 svojih delovnih obveznosti opravljala s pripravljanjem prispevkov na terenu in je kot poročevalka oziroma dopisnica pokrivala teren za občine Spodnje Gorenjske (E., F., G. …). Toženka pa po novem tega terena ne pokriva več, le še za občine Zgornje Gorenjske, kjer pa delo dopisnikov opravljajo drugi izvajalci. Toženka je reorganizacijo dela izvedla tudi s tem, ko je uvedla nove programske pase (prej je bilo vodenje programa razdeljeno po dnevih), kar je povzročilo, da je za vsak časovni pas vedno določen isti voditelj.

Na podlagi gornjih ugotovitev ter dejstva, da je bilo delo tožnice v večji meri poročevalsko oziroma novinarsko, da je odpadlo teritorialno pokrivanje področja, ki ga je novinarsko pokrivala tožnica, da je toženka uvedla novo programsko orodje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka utemeljeno izvedla reorganizacijo in ukinila tožničino delovno mesto, pri čemer so določene delovne naloge tega delovnega mesta prevzeli drugi (direktorica toženke, H.H., I.I.), kar vse pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, da je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prišlo do prenehanja potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 10. Ker je toženka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno in skladno z določili ZDR-1 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti takšne odpovedi in s tem tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ker tožnica v sporu ni uspela, je bil utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

11. Sodišče druge stopnje je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (člen 154, 165 ZPP). Prav tako tudi toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.).