Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).

Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 2247/2020 z dne 5. 10. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen šest mesecev zapora, ki se izvaja na odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni Maribor (v nadaljevanju ZPKZ Maribor). Po 72. členu KZ-1 mu je izreklo varnostni ukrep, da se mu vozniško dovoljenje "B" kategorije ne sme izdati v obdobju od dveh let in šestih mesecev, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Po šestem odstavku 324. člena KZ-1 mu je sodišče prve stopnje odvzelo neregistrirano motorno vozilo znamke Peugeot 407, št. šasije ..., s katerim je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je obdolženec pritožil brez navedbe pritožbenih razlogov in brez predloga pritožbenemu sodišču. Iz pritožbene obrazložitve je razbrati, da graja dejansko stanje, izrečeno kazensko sankcijo in odločbo o varnostnih ukrepih ter se zavzema za izrek milejše kazenske sankcije in da se mu varnostni ukrep odvzema avtomobila ne izreče, varnostni ukrep "odvzema pravice do vožnje" pa ustrezno skrajša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec s pritožbenimi navedbami, da drog ne uživa in da je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja splet okoliščin, povezan s cigareto, ki očitno to ni bila, saj mu jo je posodil znanec, samega dogodka pa se ne spominja, poskuša povzročiti dvom v njegovo krivdo in s tem povezano pravilnost postopanja sodišče prve stopnje, ki je izpodbijano sodbo izreklo na podlagi sprejetega priznanja krivde, a neuspešno. Obdolženec namreč v pritožbi navaja nova dejstva in okoliščine, ki so v nasprotju z dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje priznanje krivde sprejelo in za katera ne pojasni, zakaj jih ni uveljavljal že prej, čeprav bi jih lahko, saj so mu bila ta dejstva in okoliščine zagotovo poznane že tekom postopka. Tudi na sami glavni obravnavi, ko je krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, zlasti ker je takrat tudi imel strokovno pomoč zagovornice. Sicer pa obdolženec s povzetimi pritožbenimi navedbami uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot pojasnjeno, obdolženec je krivdo na glavni obravnavi priznal, sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je njegovo priznanje sprejelo, saj je v skladu s prvim odstavkom 285.c člena ZKP ustrezno presodilo, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Na tej podlagi mu je nato, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde, ki se v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar povzete pritožbene navedbe obdolženca niti ne morejo biti predmet te pritožbene presoje.

5. Obdolženec se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, s katero se ne strinja in v zvezi s tem navaja, da se je spremenil in ima družino, prav tako pa je premlad, da bi bil zaprt. Obdolženec s takimi pavšalnimi navedbami ne more prepričati, da bi bila zanj primerna milejša kazenska sankcija, saj je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe izbiro izrečene kazenske sankcije (zapor), kot tudi višino obdolžencu izrečene zaporne kazni, utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Poleg ugotovljenih olajševalnih okoliščin (priznanje krivde, obžalovanje) je namreč kot obteževalno okoliščino pravilno izpostavilo obdolženčevo večkratno predkaznovanost, zaradi česar se po pravilni presoji sodišča prve stopnje v predmetni kazenski zadevi kot edina pravična in primerna kazen pokaže odmera sankcije prostostne narave. Ni prezreti, da je bil obdolženec obsojen za raznovrstna kazniva dejanja, pri čemer ga niti izrečene pogojne obsodbe niti prestane zaporne kazni niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Če k temu dodamo še, da bo obdolženec prestajal kazen na odprtem oddelku ZPKZ Maribor, torej v manj strogem režimu, je bilo izrečeni kazenski sankciji zgolj pritrditi, obdolženčeve pavšalne pritožbene navedbe, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, pa zavrniti.

6. Obdolženec tudi ne more uspeti z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, s katerimi se zavzema za skrajšanje trajanja prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, da bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet. Obdolženec se je namreč glede na okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nedvomno pokazal kot nevaren voznik in te ocene pritožbene navedbe, da sedaj obiskuje tečaj za vozniško dovoljenje, ne morejo spremeniti niti utemeljiti skrajšanja časa trajanja prepovedi izdaje vozniškega dovoljenja. Prav tako se v zvezi s tem obdolženec neutemeljeno zavzema, da bi ta prepoved trajala od odvzema avtomobila dalje (to je od 3. 1. 2020 dalje). Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).

7. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na obrazloženo so zato pritožbene navedbe, s katerimi obdolženec graja odvzem navedenega vozila in se zavzema za njegovo vrnitev, neutemeljene in tudi brez pravne podlage.

8. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).