Jedro

Neporavnane davčne obveznosti so predmet (upravnega) davčnega in ne sodnega postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča je razlaga določbe 57. člena ZZZDR, po kateri ima pravico zahtevati ugotovitev deležev le upnik, ki razpolaga s pravnomočno sodbo, preozka.

Upnik, ki ima izvršilni naslov zoper enega od zakoncev, ne more kar poseči na skupno premoženje, temveč mora najprej doseči določitev deležev na njem in njegovo razdelitev.

Po presoji pritožbenega sodišča lahko tožnica zahteva določitev deležev na skupnem premoženju po 57. členu ZZZDR na podlagi izvršilnega naslova (seznam izvršilnih naslovov v prilogi A11). To potrjuje tudi sodna praksa.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z 2. 6. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z 20. 7. 2016 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 2. 6. 2016 zavrglo tožbo v delu, ki obsega primarni tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Hkrati je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 31. 5. 2016, s katero bi se tožencema prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnine - stanovanja št. 18 na naslovu ... (ID znak ..., posamezni del št. 18 v stavbi št. ..., k. o. ...) in zaznamovala prepoved odtujitve in obremenitve pri citirani nepremičnini (II. točka izreka). S sklepom I P 1152/2016 z 20. 7. 2015 je zavrglo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 15. 7. 2016, po katerem bi se tožencema prepovedala odtujitev in obremenitev navedene nepremičnine in zaznamovala prepoved odtujitve in obremenitve.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper sklep I P 1152/2016 z 2. 6. 2016 nasprotuje zaključku, da tožba v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ni civilnopravni spor. Kot bistveno navaja, da s tožbo ni zahtevala ugotovitve obstoja in višine davčnega dolga, temveč poplačilo dolga po pravilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Opozarja, da davčni organ nima zakonske podlage, da bi posegel na premoženje druge toženke kot solidarno odgovorne zakonske partnerke prvega toženca, saj ta ni zavezanka po Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da dolg prvega toženca izvira iz njegovega poslovanja kot samostojnega podjetnika v času trajanja zakonske zveze. Gre torej za podjetniško premoženje, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev. Sklicuje se na odločbi VSL I Cp 882/2015 in II Ips 479/2008, da so pravila družinskega prava o odgovornosti za obveznosti kogentne narave. Zato se zakonca ne moreta dogovoriti, da v skupno premoženje ne sodi premoženje, ki ga je zakonec podjetnik ustvaril pri opravljanju podjetniške dejavnosti. Obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem so obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, zato zanje zakonca odgovarjata solidarno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Meni, da bi sodišče moralo izdati predlagano začasno odredbo, saj je tožnica izkazala tako verjetnost obstoja terjatve, kakor tudi da bi dolžnik utrpel le neznatno škodo. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V pravočasni pritožbi zoper sklep I P 1152/2016 z 20. 7. 2016 tožnica nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da verjetnost podrednega tožbenega zahtevka po 57. členu ZZZDR ni izkazana, ker ni predložila pravnomočne sodbe. Pojasnjuje, da terjatve ne more izterjati iz deleža prvega toženca na skupnem premoženju – tj. na nepremičnini, ki jo je druga toženka pridobila v času zakonske zveze, saj ima druga toženka lastninsko pravico vknjiženo le v svojo korist. Zato zahteva ugotovitev deležev zakoncev na skupnem premoženju, da bo lahko zahtevala poplačilo terjatve z izvršbo na delež prvega toženca. Po mnenju pritožnice je namen citirane določbe upniku omogočiti poplačilo terjatve iz deleža dolžnika na skupnem premoženju, saj izvršba na nedoločenem deležu ni možna. Poudarja, da terjatev zoper prvega toženca izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, ki je izvršljiv upravni akt. Če citirana določba ZZZDR velja le za primere, ko upnik razpolaga s pravnomočno sodbo, je tak upnik privilegiran v primerjavi z upnikom, ki ima pravnomočen in izvršljiv upravni akt. Zato meni, da je obstoj terjatve zoper prvega toženca verjetno izkazala. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Prvi toženec in druga toženka na pritožbi nista odgovorila.

5. Pritožba zoper sklep z 2. 6. 2016 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z 20. 7. 2016 pa je utemeljena.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala solidarno plačilo 246.255,03 EUR (primarni tožbeni zahtevek). Navedla je, da ima terjatev do prvega toženca iz naslova neplačanih davkov in prispevkov iz njegovega poslovanja kot samostojnega podjetnika za leti 2006 in 2007(1) (tj. v času trajanja zakonske zveze), ki je razvidna iz seznama izvršilnih naslovov (priloga A11). Ker gre za terjatev v zvezi s skupnim (podjetniškim) premoženjem, za terjatev solidarno odgovarja druga toženka kot zakonska partnerka prvega toženca (56. člen ZZZDR)(2). Podredno je na podlagi prvega odstavka 57. člena ZZZDR kot upnica prvega toženca zahtevala, da sodišče določi ½ delež dolžnika (prvega toženca) na skupnem premoženju - na stanovanju št. 18 na naslovu ... (ID znak ...). Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka (tožničina vloga z dne 27. 5. 2016) in začasno odredbo z enako vsebino za zavarovanje nedenarne terjatve iz podrednega tožbenega zahtevka (tožničina vloga z dne 15. 7. 2016).

Glede primarnega tožbenega zahtevka

7. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da tožba v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, ni civilnopravni spor (1. člen ZPP). Tožnica namreč sama navaja, da se zahtevek nanaša na plačilo neporavnanega davčnega dolga prvega toženca. Sama narava sporne terjatve se zaradi uveljavitve solidarne odgovornosti druge toženke (kot njegove zakonske partnerke po 56. členu ZZZDR) ne spremeni, temveč gre še vedno za davčno terjatev in s tem za upravno stvar (2. člen Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ker določba tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2(3) primere postopanja davčnega organa po določbah upravnega postopka ne omejuje personalno(4), temveč je za pristojnost davčnega organa dovolj, da gre za davčni postopek (davčno zadevo)(5), davčne obveznosti ne morejo biti predmet civilnopravnega spora, o katerem bi odločalo sodišče v pravdnem postopku. Ker je po posebnem zakonu (ZDavP-2) specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre z civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katero velja sodna pristojnost (18. člen ZPP). Neporavnane davčne obveznosti so zato predmet (upravnega) davčnega in ne sodnega postopka. Ob povedanem je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrglo tožbo v delu, ki obsega primarni tožbeni zahtevek zaradi sodne nepristojnosti. Zato je utemeljeno zavrnilo tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (solidarno plačilo davčnega dolga), ker ni verjetno izkazan obstoj terjatve (pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ). Pritožbo zoper sklep z dne 2. 6. 2016 je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Glede izdaje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve

8. S sklepom 20. 7. 2016 je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe 15. 7. 2016 zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker naj bi o pogojih za izdajo začasne odredbe že odločalo v sklepu 2. 6. 2016. Ker je tožnica v vlogi 27. 5. 2016 predlagala izdajo začasne odredbe zgolj za zavarovanje denarne terjatve (solidarno plačilo vtoževane terjatve), prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve tudi po 272. členu ZIZ. Ni torej mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje o obstoju omenjene negativne procesne predpostavke za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ki ga je tožnica vložila (šele) 15.7.2016. Sicer pa materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo v razlogih sklepa z 2.6.2016, ni pravilno.

9. Po prvem odstavku 57. člena ZZZDR lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Sodišče prve stopnje je presodilo, da terjatev tožnice po 57. členu ZZZDR ni verjetno izkazana, ker tožnica ne razpolaga s pravnomočno sodbo. Po presoji pritožbenega sodišča je razlaga določbe 57. člena ZZZDR, po kateri ima pravico zahtevati ugotovitev deležev le upnik, ki razpolaga s pravnomočno sodbo, preozka(6). V obravnavani zadevi zahteva upnik enega od zakoncev določitev deleža na nepremičnini, ki sodi v skupno premoženje. 57. člen ZZZDR predstavlja posebno zakonsko določilo, ki upniku posameznega zakonca omogoča uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine z resničnim in uspešno poplačilo terjatve z izvršbo na dolžnikovem deležu na skupnem premoženju (kadar npr. zakončevo posebno premoženje ne zadostuje za poplačilo njegove terjatve, ali pa zakonec posebnega premoženja sploh nima). Ne gre torej za nikakršno dolžniško razmerje med tožnico (upnico) in drugo toženko, niti ne gre za dolg oziroma obveznost skupnega premoženja. Gre za dolg enega zakonca oziroma prvega toženca, ki je bil ugotovljen z izvršilnim naslovom (priloga A11) in katerega realizacijo namerava tožnica doseči z izvršbo na zatrjevani delež prvega toženca na sporni nepremičnini (skupnem premoženju). Če bo v postopku ugotovljeno, da nepremičnina, ki je predmet tožbenega zahtevka, sodi v skupno premoženje, s posegom v delež prvega toženca ne bodo v ničemer prizadete pravice druge toženke. Če bo ugotovljeno, da nepremičnina ne sodi v skupno premoženje, bo tožničin tožbeni zahtevek (oziroma predlog za izdajo začasne odredbe) zavrnjen. To vprašanje bo rešeno z odločbo v pravdnem postopku(7). Glede na navedeno ni razloga za ozko razlago citiranega člena, češ da gre poseg v tuje razmerje. Tožnica namreč zatrjuje (in dokazuje), da je dolžnik že lastnik sporne nepremičnine in ne zahteva, naj to šele postane z učinkovanjem oblikovalne sodbe(8). Posledica sodbe je, da bo lastninska pravica pri določeni nepremičnini namesto na dosedanjega zemljiškoknjižnega lastnika vpisana na dolžnika. S tem je omogočena realizacija upnikove terjatve ugotovljene v izvršilnem naslovu. Če se upniku odtegne možnost zavarovanja svojega položaja s tožbo, se mu odreče pravica do učinkovitega sodnega varstva. Upnik, ki ima izvršilni naslov zoper enega od zakoncev, namreč ne more kar poseči na skupno premoženje, temveč mora najprej doseči določitev deležev na njem in njegovo razdelitev (po 57. členu ZZZDR). Upnik lahko namreč v izvršilnem postopku poseže le na tisto premoženje zakonca - dolžnika, s katerim lahko ta samostojno razpolaga - torej le na njegovo posebno premoženje(9).

10. Po presoji pritožbenega sodišča lahko torej tožnica zahteva določitev deležev na skupnem premoženju po 57. členu ZZZDR na podlagi izvršilnega naslova (seznam izvršilnih naslovov v prilogi A11). To potrjuje tudi sodna praksa. Tako iz sklepa VSL III Cp 4794/2006 izhaja, da pravnomočno odločbo (v smislu prvega odstavka 57. člena ZZZDR) predstavlja pravnomočni sklep o izvršbi, na katerega upnik opira svoj predlog. Podobno izhaja tudi iz odločbe III Cp 1578/2002 s 24. 7. 2002, kjer je sodišče delež dolžnika določilo na podlagi izvršilnega naslova v nepravdnem postopku. Da tožba zaradi določitve deleža dolžnika na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člena ZZZDR ni pogojena s pravnomočno sodbo, temveč je vezana na obstoj pravnomočne odločitve o obstoju dolžniško - upniškega razmerja, nenazadnje izhaja tudi iz odločb VSL I Cp 3470/2013 z 9. 4. 2014, VSL II Cp 2899/2014 z 29. 10. 2014(10), VSL II Cp 1533/2012 s 3. 4. 2013(11) in iz zadeve VSL I Cp 2145/2003 s 25. 2. 2004(12).

11. Ob povedanem v razlogih obrazložitve te odločbe ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev na podlagi 57. člena ZZZDR ni verjetno izkazana, ker tožnica ne razpolaga s pravnomočno sodbo. Ker sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni presojalo z vidika ostalih pogojev za njeno izdajo (272. člen ZIZ), je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Zato v konkretnem primeru pridejo v poštev določila ZDavP-2, ki velja od 17. 11. 2006 oziroma se uporablja od 1. 1. 2007, glej 419. člen ZDavP-2. Op. št. (2): Podjetniško premoženje, ki ga zakonec ustvari z delom v časom trajanja zakonske zveze, spada v skupno premoženje. Kadar spada podjetniško premoženje v skupno premoženje zakoncev, so obveznosti v zvezi s podjetniškim premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem (glej dr. Gregor Dugar, Podjetniško premoženje zakoncev, GV Založba, 2014, str. 143).

Op. št. (3): Ki določa, da se ZUP uporablja glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so drugače urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe VSL sklep II Cp 58/2002, VSL sklep II Cp 561/2001 in VSRS sklep II Ips 20/2002, kjer je sodišče presojalo obstoj sodne pristojnost v primeru prevzema davčnih obveznosti s strani pravnih naslednikov izbrisane družbe po četrtem odstavku 27. člena ZFPPod ter odločbe VSL sklep II Cp 53/2012, VS RS sklep III Ips 3/2008, VS RS sklep III Ips 3/2009, VS RS sklep III Ips 156/2009 in VSRS sodba II Ips 344/2013, ki se nanašajo na vrnitev (pre)plačanih davkov in prispevkov.

Op. št. (5): Po 1. členu ZDavP-2, ta zakon ureja pobiranje davkov (obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov), pravice in obveznosti zavezancev za davek, državnih in drugih organov, ki so v skladu z zakonom pristojni za pobiranje davkov, ter drugih oseb v postopku pobiranja davkov. Davčni organ postopa po tem zakonu, kadar odloča o obveznostih in pravicah posameznikov, pravnih oseb in drugih strank v postopku pobiranja davkov (davčni postopek), kadar daje pomoč pri pobiranju davkov ali izmenjavi podatkov drugim državam članicam EU, ali kadar izvaja mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo (2. člen ZDavP-2).

Op. št. (6): Ob upoštevanju, da je bilo besedilo družinskega zakonika sprejeto že 4. 6. 1976, se pri razlagi posameznih določil ni mogoče držati strogega jezikovnega pomena, temveč je treba upoštevati tudi namen zakonodajalca.

Op. št. (7): VSL sklep I Cp 2321/2009 s 15. 7. 2009. Op. št. (8): Ž. Razdrih, M. Ovčak Kos, Pravnik št. 5-6/2016, Odprta vprašanja varstva upnika po 168. členu ZIZ, str. 331, 332. Op. št. (9): Nav. delo, str. 332 in 345-346. Op. št. (10): V kateri je sodišče presodilo, da je tožnik, ki je uveljavljal zahtevek po 57. členu ZZZDR, verjetnost terjatve izkazal z izvršljivim notarskim zapisom.

Op. št. (11): Kjer sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju (57. člen ZZZDR) na podlagi sodne poravnave.

Op. št. (12): Iz katere izhaja, da je tožnica legitimirana zahtevati zavarovanje (nedenarne) terjatve, za katero ima izvršilni naslov.