Jedro

SKPG-90 je v 2. tč. 38. čl. določila jubilejne nagrade za 10, 20 in 30 let skupne delovne dobe in je pravica do jubilejne nagrade na podlagi teh določb, v skladu z 2. odstavkom 80. člena ZTPDR, neposredno iztožljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo jubilejne nagrade za 30 letni delovni jubilej, ki ga je tožnik dopolnil pri toženi stranki s 1.11.1990, v znesku 5.066,00 SIT ter zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti, nateklih od navedenega zneska do 6.4.1998, v znesku 71.468,24 SIT (skupaj za 76.524,27 SIT), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.1998 dalje ter toženi stranki naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 39.825,00 SIT in 9.923,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotavljalo je, da je pridobil tožnik pravico do jubilejne nagrade na podlagi določbe 38. čl. takrat že veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90), ne glede na to, da je dotlej pri toženi stranki veljavni interni akt predvideval izplačilo jubilejnih nagrad le za delovne jubileje glede na zaposlitev pri toženi stranki.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, oz. podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da pri toženi stranki zgolj na podlagi določb SKPG ni bilo mogoče preiti na izplačilo jubilejnih nagrad na podlagi izpolnjene skupne delovne dobe in je to toženka utemeljeno storila šele po uveljavitvi kolektivne pogodbe dejavnosti in podjetniške kolektivne pogodbe v letu 1993. Tudi dosojena višina, ki temelji na v letu 1990 izplačanih jubilejnih nagradah za 30 letni delovni jubilej pri toženi stranki, ne ustreza določbam SKPG, prav tako pa sodišče tudi stroškov postopka ni pravilno določilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da so bile v 2. tč. 38. čl. SKPG, ki je stopila v veljavo 1.9.1990, določene jubilejne nagrade za 10, 20 in 30 let skupne delovne dobe. Pravice iz KP so neposredno iztožljive in interni akti delodajalca teh pravic ne morejo ožiti. Ob takih izhodiščih je prvostopno sodišče utemeljeno dosodilo tožniku jubilejno nagrado za 30 letni delovni jubilej, upoštevaje skupno delovno dobo, na podlagi takrat že veljavne SKPG in pri tem ni upoštevalo določb internega splošnega akta tožene stranke, ki je pravico do jubilejne nagrade opredeljeval strožje od takrat veljavne KP, ki je veljala tudi za toženo stranko.

Glede višine jubilejne nagrade za 30 letni delovni jubilej pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predvidevala SKPG enako višino, kot takratni pravilnik tožene stranke v 21. čl. za doseženi 30 letni jubilej pri toženi stranki, t.j. 100 % povprečne čiste plače delavcev v gospodarstvu republike za pretekle 3 mesece. Zato je prvostopno sodišče tožniku utemeljeno dosodilo enako glavnico, kot jo je v spornem času tožena stranka izplačevala za 30 letni jubilej po svojem pravilniku, t.j. 5.066,00 SIT, oz. skupaj z obrestmi, nateklimi do 6.4.1998, znesek 76.534,27 SIT.

Pritožba ni utemeljena tudi glede odmere stroškov postopka.

Prvostopno sodišče je tožniku utemeljeno priznalo stroške za zastopanje pooblaščenega odvetnika pri sestavi tožbe, sestavi potrebnega pripravljalnega spisa in za dvakratni pristop na obravnavo (dejansko je pooblaščenec tožnika zastopal na treh obravnavnih narokih), v skupni vrednosti 650 točk po odvetniški tarifi, oz. upoštevaje vrednost točke 76,50 SIT, v znesku 39.825,00 SIT, prav tako pa je toženi stranki utemeljeno naložilo povračilo tožnikovih potrebnih stroškov za plačilo sodne takse.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo.