Jedro

V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da v 15 dneh tožniku plača 63.122,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 17.746,86 EUR tečejo od 24. 5. 2022 do plačila in od zneska 45.375,81 EUR od 8. 6. 2023 do plačila (I. točka izreka) in mu povrne pravdne stroške v višini 1.102,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 12. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ, v nadaljevanju: Zavod). V prvem odstavku 87. člena ZZVZZ je določeno, da ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene Zavodu, se uporabljajo določila zakona o obligacijskih razmerjih, razen če ni s tem zakonom drugače določeno (90. člen ZZVZZ). Odškodnina obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

6.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku Zavoda ugodilo, ker je presodilo, da je zavarovančeva poškodba posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu in drugi ukrepi, predpisani za varnost ljudi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je zavarovanec hudo telesno poškodoval v nezgodi, ki se je zgodila na gradbišču. Zavarovanca je tistega dne, ko se je zgodila nezgoda pri delu, vodja gradbišča pooblastil za signalista. Do nezgode je prišlo med dvigom lesenih tramov na vrh objekta, ki je bil v gradnji. Operater avtodvigala (delavec toženke) je tovorno vozilo, na katerem je pritrjeno dvigalo, pred dvigom tramov stabiliziral. Potem, ko je tram privezal s trakovi, ga je z dvigalom, s katerim je upravljal s pomočjo daljinskega upravljalnika, pričel dvigovati na mesto vgradnje. Pred tem se z zavarovancem ni sporazumel in je pričel tram dvigovati preden je dobil njegov signal za dvig. Pred dvigom se tudi ni prepričal o tem, kje na objektu se zavarovanec nahaja. Zato je s tramom, ki ga je dvigal, zavarovanca zadel od zadaj, da je ta izgubil ravnotežje, padel z višine in se pri tem hudo telesno poškodoval.

7.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je pri razlagi pojma „uporaba vozila“ zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi za odločitev nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar sodba ne omogoča preizkusa glede zavrnitve ugovora pasivne legitimacije. V pritožbi vztraja pri stališču, da je šlo pri uporabi avtodvigala za uporabo vozila v smislu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), zaradi česar naj bi bila vtoževana škoda že pokrita s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine.

8.Uvodoma višje sodišče zavrača očitek pritožnice, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča strankam in višjemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, to je o razlagi pojma „uporaba vozila“ in obstoju predpostavk, na katerih temelji odgovornost toženke za povračilo vtoževane škode.

9.Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prvi odstavek 18. člena ZOZP). Kritje teh zahtevkov se nanaša na izplačane stroške osebe, kateri mora zavarovalnica na podlagi ZOZP povrniti škodo, in sicer v deležu odškodninske odgovornosti svojega zavarovanca (tretji odstavek 18. člena ZOZP). Ne glede na prvi in tretji odstavek 18. člena ZOZP pa so zavarovalnice dolžne plačati Zavodu vnaprejšnjo pavšalno odškodnino za škodo, ki nastane Zavodu zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (četrti odstavek 18. člena ZOZP). S plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine se šteje za poravnano vsa škoda, ki nastane Zavodu zaradi smrti ali poškodb zavarovanih oseb v prometnih nesrečah (sedmi odstavek 18. člena ZOZP).

10.Iz navedenih določb izhaja, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita tista škoda, ki je predmet urejanja z ZOZP. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila. S pojmom "uporaba vozila" v smislu člena 3(1) Direktive Sveta 72/166/EGS se je ukvarjalo Sodišče Evropske unije in pojasnilo, da njegova razlaga ne more biti prepuščena državam članicam, ker gre za samostojen pojem prava Evropske unije, zato je za njegovo razlago pristojno Sodišče Evropske unije. Zavzelo je stališče, da pojem „uporaba vozila“ zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila.

Navedeno stališče je kasneje nadgradilo in dodatno pojasnilo, da pojem „uporaba vozila“ ni omejen na prometno situacijo in ni odvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Glede vozil, ki se poleg tega, da se običajno uporabljajo kot prevozna sredstva, v nekaterih okoliščinah uporabljajo tudi kot delovni stroji, pa je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo to vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo, zaradi česar ta uporaba lahko spada pod pojem „uporaba vozil“, ali kot delovni stroj, zaradi česar zadevna uporaba ne more spadati pod navedeni pojem.

Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločitvah razlikuje med uporabo vozila kot delovnega stroja in kot prevoznega sredstva, pri čemer presoja uporabe prevoznega sredstva ni ozko vezana na javno površino in tudi ne nujno na gibanje prevoznih sredstev.

Enako izhaja iz sodne prakse višjih sodišč.

VSRS sklep II Ips 120/2019 z dne 12. 6. 2020, sodba III Ips 25/2018 z dne 13. 11. 2018, sodba III Ips 65/2018 z dne 19. 2. 2019, sodba II Ips 392/2007 z dne 18. 3. 2010, sodba II Ips 721/2009 z dne 3. 12. 2009, sodba in sklep II Ips 247/2006 z dne 14. 2. 2008. 4 VSL sodba I Cpg 405/2023 z dne 20. 11. 2024, VSL sodba I Cpg 365/2019 z dne 19. 8. 2019, VSC sodba Cp 570/2018 z dne 13. 3. 2019, VSC sodba Cp 255/2018 z dne 8. 11. 2018, VSL sodba II Cp 2789/2017 z dne 11. 4. 2018 in VSC sodba Cp 327/2017 z dne 23. 11. 2017. 5 Zobec, J.: Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1318.