Jedro

Tožnik v je bil v spornem obdobju hudo bolan, zato je zanj v tem času skrbel lastnik hiše, v kateri je stanoval. Poštar je tožniku vročil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da je skozi režo na vhodnih vratih vložil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Stanovanjska hiša, v kateri skupaj z drugimi stanovalci prebiva tožnik, nima hišnega predalčnika in na vratih ni seznama stanovalcev. Pošta bi morala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti skladno z določili 142. člena ZPP in sicer osebno, če pa vročitev po 140. členu ZPP (odraslemu članu gospodinjstva) ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec (poštar) pisanje izroči pošti po kraju njenega stanovanja, na vratih stanovanja (če hišnega predalčnika ni) pa pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok, v katerem lahko naslovnik pisanje dvigne. Po preteku tega roka, bi morala pošta pisanje vrniti pošiljatelju, ker stanovanjska hiša nima hišnega predalčnika. Tožnik je dokazal, da so dejstva v javnih listinah (poizvednica in ovojnica) neresnično ugotovljena in da mu skladno z določbami 142. člena ZPP o osebnem vročanju ni bilo vročeno niti obvestilo o nameravani vročitvi in tudi ne redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožniku pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila pravilno vročena, ne more učinkovati. Zato prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja z odjavo tožnika iz zavarovanj ni zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, ki je bilo izvedeno z odjavo tožnika iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma evidenc ZPIZ, nezakonito (točka I izreka), terda delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 11. 2012, ampak še traja z vsemi pravicami, ki jih ima tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 3. 2012 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od 15. 11. 2012 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa je dolžna tožnika za čas od vključno 15. 11. 2012 dalje prijaviti v ustrezne evidence ZPIZ in v druga zavarovanja ter tožniku za čas od vključno 15. 11. 2012 dalje do ponovnega nastopa dela obračunati nadomestilo plače za čas od 15. 11. 2012 do vrnitve na delo v mesečnem bruto znesku 737,76 EUR, zmanjšanem za prejeta nadomestila za brezposelnost in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, višji zahtevek za plačilo plač, nezmanjšanih za prejeta nadomestila za brezposelnost, pa je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške v znesku 559,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrže tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) podredno pa, da ga zavrne oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da sporna odpoved tožniku ni bila vročena. Tožena stranka je pravilno vročitev dokazala z javno listino (poizvednico), ki je vsebovala podatke o tem, kdaj je bilo tožniku puščeno obvestilo o priporočeni poštni pošiljki in kdaj je bila pošiljka vložena v hišni predalčnik. Tako bi tožnik moral dokazati neresničnost podatkov, ki iz te javne listine izhajajo in sodišča bi moralo ocenjevati, ali je tožnik uspel dokazati, da v poizvednici zapisani podatki niso resnični. Take ocene pa sodišče prve stopnje v tem primeru ni podalo, ampak je zaključilo, da vročitev obvestila ni dokazana, ne pa obratno, da je tožnik uspel dokazati, da mu obvestilo ni bilo vročeno. Sodišče je izhajalo iz dejstva, da je bil tožnik v spornem obdobju hudo bolan, da je zanj skrbel lastnik hiše in da vročitev obvestila ni dokazana. Tožnikova izpoved je neverodostojna, saj je tožnik sam sprejel obvestilo o nameravani odpovedi, poleg tega pa je sodišče nepravilno in parcialno v razloge sodbe povzelo tudi izpovedi priče A.A. in B.B.. Zanemarilo je namen, zaradi katerega je ZPP tako dokazno moč javnim listinam določil, saj je izrecno zaključilo, da potrditev podatkov v poizvednici s strani B.B. na podlagi podatkov v računalniškem sistemu na podlagi listin, nima take vrednosti kot podpis in izpoved vročevalca. Zanemarilo pa je tudi, da podpis vročevalca v primeru, ko ta pusti obvestilo o prispeli pošti, sploh ni predviden, ter da konkretne izpovedi o vročitvi po enem letu od vročevalca tudi ni mogoče pričakovati. Dokazna ocena sodišča ni pravilna tudi zato, ker ni upoštevalo celotne izpovedi prič in tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi sodbe strinja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prejel le obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki je bila njegov delodajalec. Tožena stranka je v sporu zatrjevala, da je bila tožniku tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi osebno vročena dne 15. 5. 2012, kar je dokazovala z ovojnico in poizvednico, ki ju je pridobila s pošte, saj ni prejela vrnjene povratnice, da je bila poštna pošiljka tožniku vročena. Tožnik je zatrjeval, da obvestila o prispeli poštni pošiljki in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejel. Ker sta ovojnica in poizvednica, izpolnjeni s strani javne uslužbenke B.B., javni listini, je tožniku skladno s 4. odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik to dokazal. Sodišče prve stopnje je res nekoliko nespretno obrazložilo, zakaj je tožniku uspelo dokazati, da so v javni listini zapisana dejstva neresnična. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju hudo bolan in 24. 4. 2012 po operaciji odpuščen domov, s tem da je bil na kontrole naročen za 14. 5. 2012, 21. 6. 2012 ter 29. 11. 2012. V tem času je zanj skrbel lastnik hiše, v kateri je stanoval, saj sam ni bil sposoben niti skrbeti zase in tudi ne prevzemati pošte. Iz izpovedi poštarja A.A. izhaja, da je dne 15. 5. 2012 skozi režo na vhodnih vratih vložil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da vročitev obvestila o prispelem pismu dne 28. 4. 2012 ni dokazana, vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skozi režo na vhodnih vratih pa ne izpolnjuje pogojev za fikcijo osebne vročitve po 142. členu ZPP, ampak kvečjemu za neosebno vročitev po 141. členu ZPP. Takšna vročitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni v skladu z določbo 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki v tretjem odstavku določa, da delodajalec delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča osebno po pravilih pravdnega postopka.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da stanovanjska hiša, v kateri skupaj z drugimi stanovalci prebiva tožnik, nima hišnega predalčnika in na vratih ni seznama stanovalcev. Pošta dostavlja pošiljke preko reže na hišnih vratih. Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/2009) v 43. členu določa, da mora lastnik stanovanja ali poslovnega prostora ob vhodu v objekt zagotoviti namestitev, označitev in vzdrževanje hišnega predalčnika in njegovo praznjenje. Hišni predalčniki v večstanovanjskih objektih morajo biti označeni s priimkom uporabnikov poštnih storitev v posameznem stanovanju, do predalčnikov pa mora biti zagotovljen dostop pošte. Pošta bi morala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti skladno z določili 142. člena ZPP in sicer osebno, če pa vročitev po 140. členu ZPP (odraslemu članu gospodinjstva) ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec (poštar) pisanje izroči pošti po kraju njenega stanovanja, na vratih stanovanja (če hišnega predalčnika ni) pa pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok, v katerem lahko naslovnik pisanje dvigne. Po preteku tega roka, pa bi morala pošta pisanje vrniti pošiljatelju, saj stanovanjska hiša nima hišnega predalčnika.

Glede na navedeno, je tožnik dokazal, da so dejstva v javnih listinah (poizvednica in ovojnica) neresnično ugotovljena in da mu skladno z določbami 142. člena ZPP o osebnem vročanju ni bilo vročeno niti obvestilo o nameravani vročitvi in tudi ne redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nato pravilno ugotavljalo, kdaj je tožnik izvedel, da mu je delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Tožena stranka ga je iz zavarovanje odjavila dne 14. 11. 2012 in tožnik je dne 29. 11. 2012 pri pregledu pri zdravniku izvedel, da ni več obvezno zavarovan in v delovnem razmerju. Tako je tožnikova tožba, vložena dne 19. 12. 2012, glede na določbo 204. člena ZDR pravočasna, saj je vložena v roku 30 dni.

Ker tožniku pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila pravilno vročena, ne more učinkovati. Zato prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja z odjavo tožnika iz zavarovanj ni zakonito, saj ta način prenehanja ni določen v 75. členu ZDR. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu pravilno ugodilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj jih tožena stranka ni priglasila.