Jedro

Sodišče lahko izdatke glede prehrane, obleke, obutve, zabave in razvedrila otrok oceni že na podlagi ugotovljenih finančnih zmožnosti roditeljev in na podlagi zaslišanja pravdnih strank, za izdatke za najemnine, stroške vrtca, režijske stroške pa je treba roditelja, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, pozvati, da predloži listinske dokaze, še posebej, če navedeni stroški znatno odstopajo od finančnih zmožnosti roditelja, ki je do sedaj sam skrbel za preživljanje otrok, kot je to v primeru tožnice, toženec pa tem stroškom opredeljeno nasprotuje, ker niso izkazani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan za mld. A. A. in za mld. B. B., plačevati preživnino v višini 140,00 EUR mesečno oziroma za oba skupaj 280,00 EUR mesečno, vse od dneva vložitve tožbe do pravnomočnosti sodbe zapadle in neplačane mesečne preživnine, znižano za znesek 250,00 EUR, vse v roku petnajstih dni, ostale dospele mesečne preživnine pa najkasneje do vsakega desetega dne v mesecu vnaprej za tekoči mesec, v višini določeni s to sodbo, do prve valorizacije, nato pa v višini določeni v vsakoletnem obvestilu CSD, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake posamezne preživnine do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo in še odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zniža določeno preživnino. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo zgolj pavšalnim navedbam tožnice, ki niso bile z ničimer izkazane, še manj pa dokazane. Potrebe otrok niso takšne kot jih je navajala tožnica in kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje. Tožnica navaja, da ima mesečno zgolj 170,00 EUR prihodka iz naslova otroških dodatkov, ugotovljene pa so bile mesečne potrebe v višini 523,00 EUR. Pretirano so bili ocenjeni stroški za otroka za prehrano v višini 80,00 EUR, saj otroka pet dni v tednu preživita v vrtcu. Stroški za obleko za oba otroka znašajo 50,00 EUR, in za obutev 40,00 EUR mesečno, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je starostna razlika med otrokoma tri leta in da lahko drugi otrok ponosi oblačila in obutev od prvega otroka, kar izhaja tudi iz zapisnika. Obleko, obutev in druge materialne dobrine je vseskozi prinašal tudi toženec. Tožnica je tožencu povedala, da mld. A. A. nima več plenic, zato je ta strošek neutemeljen. Tožnica ni predložila nobenega dokaza glede višine stroškov vrtca. Tožnica je brezposelna, ima subvencionirano občinsko stanovanje, zato bi bila upravičena tudi do subvencije v vrtcu. Vrtec zagotovo ne znaša 110,00 EUR mesečno. Tožnica je brezposelna, zato bi za mld. Taja lahko sama skrbela. Neutemeljen je strošek za igrače v višini 30,00 EUR, saj otroka lahko uporabljata skupne igrače. Dodatni stroški ne znašajo 246,00 EUR mesečno, tožnica pa ni priložila nobenega dokaza o višini režijskih stroškov. Strošek elektrike je 40,00 EUR mesečno in ne 80,00 EUR mesečno, RTV prispevka kot socialno ogrožena družina tožnica ne plačuje, ostali stroški povezani z ogrevanjem, vodo, s smetmi pa znašajo 120,00 EUR. Treba je upoštevati, da se je k tožnici priselil partner. Toženec je zaposlen za določen čas od 16. 12. 2015 do 15. 3. 2016 in prejema plačo v višini 758,78 EUR bruto oziroma 555,24 EUR neto. Z dodatki prejme 659,00 EUR mesečno. Treba je upoštevati da ima toženec regresni dolg do zavarovalnice v višini 9.000,00 EUR, ki je nastal kot posledica stroškov v času skupnega življenja pravdnih strank. Toženec je leta 2010 utrpel nesrečo, zaradi katere ima zdravstvene težave, ki ga ovirajo pri poklicnem delu.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 414. člena Zakona o pravdnem postopku(1) v postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena ZPP in v pritožbi ne glede na določbo 337. člena ZPP. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnica ni priložila nobenega listinskega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali plačuje mesečno 110,00 EUR stroškov za vrtec, ki ga obiskujeta otroka, ni pa tudi predložila listinskih dokazov, ki bi potrjevali višino režijskih stroškov. Toženec v pritožbi navaja, da so bili režijski stroški v času skupnega bivanja pravdnih strank v občinskem neprofitnem stanovanju nižji, kar v pritožbi podrobneje po posameznih postavkah tudi navede. Toženec kot novo dejstvo v pritožbi še zatrjuje, da je po izdani sodbi od tožnice izvedel, da A. A. več ne uporablja plenic in so zato stroški preživljanja otroka nižji za 20,00 EUR. Toženec je od 16. 12. 2016 zaposlen za določen čas(2), tožnica pa je vseskozi nezaposlena, kar je treba upoštevati tudi pri oceni življenjskih potreb otrok iz drugega odstavka 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(3)

6. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Prav finančne sposobnosti roditeljev so tista okoliščina, ki je pomembna pri oceni posameznih preživninskih izdatkov, kot izhajajo iz drugega odstavka 129.a člena ZZZDR. Sodišče lahko izdatke glede prehrane, obleke, obutve, zabave in razvedrila otrok oceni že na podlagi ugotovljenih finančnih zmožnosti roditeljev in na podlagi zaslišanja pravdnih strank, za izdatke za najemnine, stroške vrtca, režijske stroške pa je treba roditelja, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, pozvati, da predloži listinske dokaze, še posebej, če navedeni stroški znatno odstopajo od finančnih zmožnosti roditelja, ki je do sedaj sam skrbel za preživljanje otrok, kot je to v primeru tožnice, toženec pa tem stroškom opredeljeno nasprotuje, ker niso izkazani.

7. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca, sodišče prve stopnje pa toženca tudi ni opozorilo na procesne pravice, ki jih ima po ZPP (12. člen ZPP), zato tudi ni moč šteti, da dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki so (večinoma) povzeta iz trditev tožnice, toženec pripoznava oziroma da gre za nesporna dejstva (214. člen ZPP), ker toženec ni odgovoril na tožbo oziroma na naroku tem trditvam tožnice ni nasprotoval. 8. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje mora v novem sojenju pozvati tožnico, da predloži listinske dokaze glede plačila stroškov vrtca in režijskih stroškov oziroma stroškov, ki so povezni z bivanjem v neprofitnem stanovanju za obdobje od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje naj tudi znova oceni stroške v zvezi z obleko in obutvijo, strošek razvedrila in strošek za plenice, ob tem, da določneje upošteva razpoložljiva mesečna finančna sredstva pravdnih strank s katerimi pravdni stranki razpolagata oziroma bi lahko razpolagali.

9. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pred tem je bil zaposlen tri mesece poleti 2015. Op. št. (3): Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je toženec sposoben za delo, da so njegove možnosti za delo boljše kot od tožnice (kljub zatrjevanim zdravstvenim težavam toženca), da je breme varstva in vzgoje na tožnici, kar so pomembne okoliščine, na podlagi katerih se določijo stroški življenjskih potreb otrok, pomembne pa so te okoliščine tudi pri delitvi preživninskega bremena med pravdni stranki, s tem, da je treba tudi dokazno oceniti razloge, zaradi katerih tožnica ne pridobiva dohodkov vsaj s honorarnim delom. Niso pa odločilne okoliščine, da toženec odplačuje regresni dolg, kakor tudi ne okoliščine, da je kupoval posamezne stvari otrokoma, saj so te navedbe presplošne, predvsem pa ne zatrjuje, da je o tem obstajal dogovor s tožnico, zato teh stroškov pri določitvi preživninske obveznosti toženca ni moč upoštevati.