Jedro

Zavarovalnica v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97 ni dolžna plačati odškodnine iz tega naslova le v primeru, če je za nesrečo odgovorna (in znana) druga oseba, ki je zmožna povrniti škodo sama oz. jo lahko poravna subjekt, pri katerem je odgovorna druga oseba sklenila zavarovanje odgovornosti, v konkretnem primeru takšna oseba ne obstaja. Citirana določba ne pomeni, da zavarovalnica ni dolžna kriti škode, če zavarovanec ni kriv za nesrečo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v točki IV. in v točki V./1 izreka razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka ter točka V./2,3 izreka).

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo glavnega in oba podrejena tožbena zahtevka tožeče stranke ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov obema toženima strankama ter stranskemu intervenientu.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da ni legalno zastopanje odvetnika M. Š., saj v spisu ni pooblastila, zato ni jasno, koga je zastopal. V odgovoru in pripravljalnih vlogah drugo tožene stranke je navedeno, da jo zastopa družba ..., ki pa po ZPP ni oseba, ki lahko zastopa nekoga pred okrožnim sodiščem. Iz tega razloga se te vloge tudi ne bi smele upoštevati v stroških. Navaja, da v postopku ni bilo dokazano, da je cestno podjetje izvršilo vse potrebne ukrepe oziroma da je opravljalo ustrezen nadzor nad spornim delom ceste, kot mu to nalagata zakon in pravilnik. Cestno podjetje ni zagotavljalo primernega nadzora ter pravočasno in primerno ukrepalo, od njega pa se zahteva tudi večja skrbnost, in sicer skrbnost dobrega strokovnjaka, zato enkratni pregled ceste in hiter odziv na klic policije ne ekskulpira krivdne odgovornosti. Celoten dokazni postopek je pokazal, da je bila na spornem odseku ceste razlita mastna snov oziroma nafta in da je stekla iz vozila – tovornjaka, to vozilo pa ni bilo nikoli identificirano. Nepravilen in neživljenjski je zato zaključek sodišča, da ni izkazano, da mastna snov izvira iz sfere motornega vozila, škodni sklad pri drugo toženi stranki pa je ustanovljen ravno za primere, ko škodo povzročijo neznana vozila, zato je neutemeljena zavrnitev zahtevka na tej podlagi. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča, da zavrne zahtevek na podlagi AO+ zavarovanja, saj plačila odškodnine tožeča stranka od odgovorne osebe ne more dobiti, kar zavarovalni pogoji določajo kot pogoj za plačilo odškodnine na tej podlagi.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu z 4. odstavkom 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) s sklepom z dne 11.7.2008 pozvalo drugo toženo stranki, da predloži pooblastilo za odvetnika M. Š. v roku 8 dni, kar je stranka v danem roku storila (sklep je bil vročen 19.8.2008, pooblastilo pa je bilo sodišču poslano 20.8.2008) in tako naknadno odobrila opravljena pravdna dejanja. Pritožba tožeče stranke, da sodišče stroškov zastopanja po odvetniku M.Š. ne bi smelo upoštevati, je tako neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba (v zvezi z upoštevanjem stroškov vlog drugo tožene stranke), da drugo tožene stranke ni zastopala oseba, ki po ZPP lahko zastopa pred okrožnim sodiščem drugega. Vsi pooblaščenci drugo tožene stranke (odvetnik M. Š. (B19) ter pooblaščenci B. Š. (B5), K. P. (B6) in Š. S. (B14)) so izkazali pooblastilo drugo tožene stranke za zastopanje, tako da je bila ta pravilno zastopana.

Sodišče prve stopnje je že v obrazložitvi izčrpno obrazložilo, kakšne dolžnosti določata zavarovancu prvo tožene stranke Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju: ZJC) in Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Uradni list RS, št. 62/98, v nadaljevanju: Pravilnik) kot tudi pravilno ugotovilo, da je zavarovanec prvo tožene stranke te dolžnosti izpolnjeval. Iz dnevnika pregleda namreč izhaja, da je delavec odsek ceste, na katerem se je zgodila nesreča pregledal manj kot 20 ur pred škodnim dogodkom, t. j. ob tretji uri popoldan prejšnjega dne, in je torej izpolnil zakonsko dolžnost, ki je konkretizirana v Pravilniku, in sicer da mora opraviti pregled cest te kategorije najmanj enkrat dnevno. Po rednem teku stvari bi cestni odsek, na katerem je prišlo do prometne nezgode, ponovno pregledala proti koncu delovnega dne, torej pozneje, kot je prišlo do prometne nezgode. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o neprimernosti in neustreznosti nadzora zavarovanca prvo tožene stranke in očitani mu nezadostni skrbnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvo toženi stranki iz naslova odgovornosti zavarovanca, ker ni dokazano, da bi do škodnega dogodka prišlo zaradi opustitve dolžnega nadzora ceste s strani zavarovanca.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpolnila trditvene in dokazne dolžnosti glede tega, da naj bi mastna snov izvirala iz motornega vozila. Glede na prisotnost bencinskih črpalk v bližini kraja nesreče ter neobičajno obsežnost madeža, kot ga v pritožbi tudi sama ponovno zatrjuje pritožnica s povzemanjem izpovedb prič, sodišče prve stopnje namreč ni moglo niti s stopnjo verjetnosti zaključiti, da je tako obširen mastni madež povzročilo neznano motorno vozilo. Tako obsežen madež, da so na njem, ko so iz avtomobila izstopili, lebdeli oziroma da je na njem drselo, kot da bi bili na ledu, je možno pripisati tako izlivu goriva iz avtomobila kot izlivu iz drugega vira (posoda na avtomobilu in podobno). Glede na obsežnost madeža je celo bolj verjetno, da je do izliva prišlo iz drugega vira in ne iz avtomobila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da ni izkazano, da je izliv tekočine povzročilo neznano motorno vozilo. Pritožbene navedbe v tej smeri so tako neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožnica navaja, da zavrnitev zahtevka na podlagi sklenjenega AO plus zavarovanja ni pravilna. V konkretnem primeru namreč ne obstaja odgovorna druga oseba, ki bi bila plačila odškodnine zmožna oziroma za tako škodo zavarovana (2. točka 3 odstavka Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-97). Ni pravilno razlogovanje sodišča, da bi pritožnica lahko uveljavljala odškodnino iz tega naslova samo, če bi bila sama kriva za nesrečo, prav nasprotno – odškodnino bi iz tega naslova lahko uveljavljala tudi, če bi bila kriva. Omenjeno določilo določa zgolj izključitev obveznosti zavarovalnice poravnati škodo v primeru, da je za nesrečo odgovorna (in znana) druga oseba, ki je zmožna povrniti škodo sama oziroma jo lahko poravna subjekt, pri katerem je odgovorna druga oseba sklenila zavarovanje odgovornosti, ne izhaja pa iz tega določila, da zavarovalnica ni dolžna kriti škode, če zavarovanec ni kriv za nesrečo. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem sojenju ugotoviti, ali so podane vse predpostavke za prisoditev odškodnine pritožnici iz naslova AO plus zavarovanja in na tej podlagi odločiti o tožbenem zahtevku.

V pritožbi tožeče stranke uveljavljani pritožbeni razlogi so deloma podani. Pritožbi je sodišče zato delno ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v delu, v katerem je ni razveljavilo, potrdilo (351. člen ZPP). V skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.