Jedro

Ker pa ima delavec, ki je nezadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa, po določbi prvega odstavka 83. člena ZTPDR pravico do sodnega varstva, je bila glede na določilo drugega odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela po presoji takratnih sodišč združenega dela, tudi za te odločitve potrebna obvezna osebna vročitev. To stališče je imelo oporo tudi v prvem odstavku 142. člena ZPP, ki dopušča sodišču presojo, da je takšna vročitev potrebna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in s sodbo z dne 2.2.1995, opr. št. I Pd razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 10.4.1991, opr. št. ..., in sklep delavskega sveta z dne 6.9.1991, opr. št. ... o napotitvi tožnika na začasno čakanje na delo doma. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ustrezno stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Hkrati je zavezalo toženo stranko, da izplača tožniku znesek 232.988,30 SIT z zamudnimi obrestmi iz naslova prikrajšanja pri izplačilu nadomestila osebnega dohodka, ker mu je bilo nezakonito odrejeno začasno čakanje na delo.

Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. Pdp razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je bila vročitev dokončnega sklepa tožene stranke v skladu z določbami 103. člena Zakona o delovnih razmerjih in 24. člena takrat veljavnega Zakona o sodiščih združenega dela, v zvezi s 138. členom Zakona o pravdnem postopku, tožnikovi pooblaščenki pravilna, zato je bila zahteva za sodno varstvo tožnika, vložena po izteku 15-dnevnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja od dneva vročitve, prepozna. Zato je na podlagi drugega odstavka 369. člena ZPP prvostopno sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, pri čemer je izhajalo iz predpostavke, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost (3. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Sklep sodišča druge stopnje izpodbija Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej formalno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 138. člena ZPP, drugi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) ter 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 29/92 - ZDR), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločitve. Vsebinsko pa zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki jo je sodišče druge stopnje zagrešilo z nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 369. člena ZPP. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena toženi stranki, ki se o njej ni izjavila, in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V svojem odgovoru predlaga, da se zahtevi za varstvo ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi izhajalo iz predpostavke, da zaradi domnevnega obstoja procesnih ovir odločanje o konkretni zadevi ne spada v sodno pristojnost (3. točka drugega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZPP). Zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Predpostavka, na podlagi katere je sodišče druge stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, ni podana.

Procesne predpostavke so okoliščine in lastnosti, ki morajo biti podane ali ne smejo biti podane, da je sojenje dopustno. Nanašajo se na vprašanje dopustnosti procesa (83. člen, četrti odstavek 109. člena, 282. člen, drugi odstavek 288., 301., 366., 367. člena, drugi odstavek 369. člena ZPP in drugi). Kolikor procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko odločanje sodišča o spornem predmetu nedopustno. Predpostavke se nanašajo na sodišče (dopustnost sodne poti, pristojnost), na stranke (sposobnost biti stranka, procesna sposobnost) in na sporni predmet (litispendenca, pravnomočnost).

Zakon ne uporablja izraza procesna predpostavka, ampak govori o ovirah (288. člen). Če namreč procesne predpostavke manjkajo, je to ovira za nadaljnji postopek, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka. Splošne predpostavke se nanašajo na ves potek postopka, posebne pa samo na posamezna procesna dejanja, naprimer obstoj intervencijskega interesa ali pravočasnost tožbe, če je s predpisi materialnega prava določen prekluzivni rok za vložitev tožbe - prvi odstavek 282. člena ZPP.

Procesne predpostavke določa materialni predpis, med drugim 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Po prvem odstavku omenjenega zakonskega določila ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo prvostopnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v tridesetih dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. S tem določilom materialnega prava in po procesnem določilu v času izdaje spornega dokončnega sklepa veljavnega 19. člena Zakona o sodiščih združenega dela (Ur. list SFRJ, št. 24/74 in 38/84 - ZSZD) odločitev o uveljavljenem tožbenem zahtevku spada v sodno pristojnost. Ker gre v obravnavanem primeru za zatrjevano kršitev pravic tožnika iz delovnega razmerja, o kateri je sodišče dolžno odločiti, je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 369. člena ZPP. Ta nepravilna uporaba omenjenega zakonskega določila pomeni relativno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 369. člena ZPP, ki je vplivala - kot pravilno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti - na zakonitost izpodbijane odločbe. Tudi iz tega razloga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.

Po določbi 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 38/84) - ki je procesne narave - se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Drugi odstavek 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela - ki ga je v sporni zadevi uporabiti - pa napotuje glede vprašanj, ki niso urejena v skladu z določbo prvega odstavka tega člena, na smiselno uporabo določb I. do XXV. poglavja Zakona o pravdnem postopku, če ustrezajo naravi sporov. To pomeni, da so bile določbe ZPP v času veljavnosti Zakona o sodiščih združenega dela uporabne le, kolikor so ustrezale naravi spora. Prav narava spornih razmerij je - za časa veljavnosti omenjenega zakona - narekovala omejeno uporabo pravil pravdnega postopka.

Po določbi prvega odstavka 138. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. V določbi prvega odstavka 142. člena ZPP pa so našteta pisanja, ki se morajo stranki vročiti neposredno, to je osebno. Druga pisanja se vročajo osebno le, če kakšna posebna določba Zakona o pravdnem postopku tako predpisuje ali če sodišče meni, da je takšna vročitev potrebna. Za osebno vročanje veljajo tudi posebna pravila, ki naj v večji meri kot splošna pravila o vročanju zagotovijo, da bo naslovnik pisanje dejansko prejel. Po izrecni določbi so vsi sklepi iz drugega odstavka 23. člena, prvega odstavka 62. člena, 64. člena in 78. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja podvrženi strožjemu načinu vročanja, kar pomeni, da se vročajo osebno delavcu. Načina vročanja odločitev, sprejetih v ugovornem postopku pa omenjeni zakon izrecno ne določa. Ker pa ima delavec, ki je nezadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa, po določbi prvega odstavka 83. člena ZTPDR pravico do sodnega varstva, je bila glede na določilo drugega odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela po presoji takratnih sodišč združenega dela, tudi za te odločitve potrebna obvezna osebna vročitev. To stališče je imelo oporo tudi v prvem odstavku 142. člena ZPP, ki dopušča sodišču presojo, da je takšna vročitev potrebna.

Zato je pritrditi stališču Vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da vročitve dokončnega sklepa o začasnem čakanju na delo le pooblaščenki tožnika, ne pa tudi njemu osebno, ni mogoče šteti za pravilno. Presoja sodišča druge stopnje, da je tožniku rok za vložitev predloga pri takratnem sodišču združenega dela začel teči od dneva vročitve njegovi pooblaščenki - ne pa od dneva, ko je bil izpodbijani sklep vročen tudi njemu osebno -, in zavrženje tožbe kot prepozne, pomeni kršitev določb 103. člena Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z drugim odstavkom 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je upoštevalo za pravno veljavno le vročitev pooblaščenki, ne pa tudi delavcu osebno, pravnomočno vzelo tožniku pravico do meritornega obravnavanja, čeprav bi pri pravilni uporabi omenjenih določb moralo šteti, da je bil predlog pravočasno vložen (šteto od dneva vročitve sklepa tožniku osebno). Posledica te kršitve omenjenih procesnih določb in nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 369. člena ZPP je bila, da tožniku ni bila zagotovljena ustavna pravica do sodnega varstva, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Doslej obrazloženo pomeni, da za presojo pravilne uporabe prvega odstavka 138. člena ZPP v obravnavani zadevi ni mogoče prezreti določbe iz drugega odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela, veljavne v času izdaje izpodbijanega sklepa tožniku, na katerega uporabo napotuje 103. člen ZDR.

Pri tem ni odveč opozoriti, da omenjene določbe materialnega prava, to je 103. člen ZDR in drugi odstavek 23. člena, prvi odstavek 62. člena, 64. člen in 78. člen ZTPDR, vsebujejo procesne elemente, zato je vrhovno sodišče v okviru preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti smelo presojati uveljavljene procesne kršitve. To opozorilo je umestno glede na določilo prvega odstavka 408. člena ZPP, ki obseg preizkusa izpodbijane pravnomočne sodbe omejuje na dispozicijo vrhovnega državnega tožilca v njegovi zahtevi. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti ni bil uveljavljen razlog iz 2. točke prvega odstavka 404. člena ZPP, je poudariti, da je v tem sklepu omenjene določbe materialnih predpisov glede na njihovo pravno naravo upoštevati ne le kot inštitute materialnega prava, temveč tudi kot inštitute procesnega prava.

Ker je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo kršilo zakonske določbe, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavilo (drugi odstavek 408. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP) in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču, da odloči o pritožbi.

Določbe ZPP, ZTPDR in ZSZD je vrhovno sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).