Jedro

Predlog za izrek ničnosti odločbe je izredno pravno sredstvo, zato morajo biti v zahtevi navedeni razlogi konkretizirani do te mere, da omogočajo njihov preizkus.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikove zahteve za izrek ničnosti treh odločb, to je odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška (UE Ljubljana), št. 351-2675/2007-145 z dne 4. 11. 2011 in odločb Ministrstva za okolje in prostor (MOP) št. 35108-217/2008-38-BM z dne 30. 12. 2011 ter št. 35108-89/2011-7-BM z dne 21. 4. 2011. Iz obrazložitve izhaja, da v omenjenih primerih niso podani ničnostni razlogi iz 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V zvezi z uveljavljenim razlogom po 4. točki toženka poudarja, da je upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja upošteval dejstvo, da sta večstanovanjska objekta še nedokončana in dejstvo, da se je zemljišče z obravnavano gradnjo razdelilo na več parcel, ki so navedene v izreku gradbenega dovoljenja. To po mnenju drugostopenjskega organa pomeni, da je upravni organ prve stopnje pred izdajo dovoljenja vodil postopek za legalizacijo in dokončanje predmetnih večstanovanjskih hiš. Ker je investitor tudi v svojih vlogah izrecno opozarjal na dejstvo, da je gradnja zaključena do tretje gradbene faze, zoper najprej izdano gradbeno dovoljenje pa ni vložil pritožbe, pritožbeni organ meni, da se ni upiral s strani upravnega organa neformalno spremenjenega zahtevka. Na ta način je tožnik molče privolil v spremembo zahtevka. Razloge v zvezi s 5. točko organ ocenjuje kot pavšalne, medtem ko glede 6. točke predlagatelj ni navedel posebne zakonske določbe, ki je razlog za zatrjevano ničnost. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev in rušitev obstoječih objektov in izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo. V postopku svojega zahtevka ni spremenil, niti ni molče pristal v izdano gradbeno dovoljenje. Poudarja, da o legalizaciji ni bilo nobenega govora, določbe ZUP pa so jasne in je organ dolžan odločiti v mejah postavljenega zahtevka. V zvezi s 5. točko 279. člena ZUP tožnik zatrjuje nedovoljeno dejanje državnega organa in pri tem opozarja na pravnomočnost izdanega vodnega soglasja, zato je to odločba, ki jo je treba spoštovati tudi v obravnavanem postopku. S tem ko je upravni organ „povozil“ pravnomočno odločbo, je ravnal v nasprotju z zakonom. Poleg tega se je na državne organe izvajal pritisk s strani A.A. iz protikorupcijske komisije, ki je zunajzakonska partnerica neposrednega soseda gradnje B.B. Posamezne osebe so z uporabo osebnih zvez vplivale na delo državnih organov. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, to pa izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, da je tožnik zahteval, naj se izreče za nično odločba UE Ljubljana z dne 4. 11. 2011, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo in dokončanje dveh večstanovanjskih hiš na naštetih zemljiščih v k.o. ... Z odločbo MOP z dne 30. 12. 2011 je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper omenjeno prvostopenjsko zavrnilno odločbo in obenem naložil, da mora prvostopenjski organ odločiti še o njegovem zahtevku za rušitev stanovanjskega in gospodarskega objekta; z odločbo MOP z dne 21. 4. 2011 pa je pritožbeni organ odpravil izdano gradbeno dovoljenje z dne 9. 2. 2011 in zadevo vrnil v ponovni postopek.

Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Navedeni ničnostni razlog je torej podan, kadar je upravni organ v postopku, v katerem lahko odloča le na podlagi zahteve stranke, odločal brez take zahteve, torej na lastno pobudo. V konkretnem primeru, ko je šlo za odločanje o gradbenem dovoljenju, po prvem odstavku 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pa mora zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vložiti investitor, je zato bistveno, ali je bila zavrnilna odločba z dne 4. 11. 2011 izdana v zvezi s tožnikovo zahtevo.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, to pa je navedeno tudi v sporni odločbi z dne 4. 11. 2011, da je tožnik z vlogo z dne 4. 12. 2007 zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za rušenje stanovanjskega objekta in gospodarskega poslopja ter za gradnjo dveh večstanovanjskih hiš. V nadaljevanju obrazložitve te odločbe je opisan potek dotedanjega postopka, med drugim tudi to, da je MOP izdano gradbeno dovoljenje z dne 9. 2. 2011 odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V nadaljevanju obrazložitve te odločbe upravni organ ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja.

Iz navedenega izhaja, da je bila odločba z dne 4. 11. 2011 izdana v postopku, ki se je začel s tožnikovo vlogo z dne 4. 12. 2007 za izdajo gradbenega dovoljenja, zato je ni mogoče obravnavati kot odločbe, ki bi jo organ izdal brez zahteve stranke. Tožnik v tožbi sicer opozarja, da o legalizaciji, o kateri je bilo odločeno v izreku odločbe UE Ljubljana, v postopku ni bilo govora, vendar ta okoliščina ne more predstavljati ničnostnega razloga. Po ustaljeni upravnosodni praksi tega sodišča (npr. zadevi I U 1400/2010, I U 1567/2009) je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje enak kot v primeru načrtovane gradnje, saj se gradbeno dovoljenje v obeh primerih izda pod pogoji, določenimi v 66. členu ZGO-1. Zato dodatka „legalizacija“ in „dokončanje“ v izreku odločbe pojasnjujeta le, da se ne odloča o zahtevi za šele načrtovani objekt, ampak da tak objekt v naravi dejansko kot nedokončan že stoji. Po vsebini pa tak izrek še vedno pomeni odločanje o zahtevi, naj se izda gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskih hiš na podlagi predloženega PGD. Obravnavana sprememba opisa zahtevka v izreku, čeprav po mnenju sodišča sicer povsem nepotrebna, torej na njegovo vsebino ni imela vpliva, zato ni mogoče govoriti niti o spremenjenem zahtevku.

Kar zadeva odločbo MOP z dne 21. 4. 2011, je iz nje razvidno, da je drugostopenjski organ z njo odločil o pritožbi v uvodu navedenih stranskih udeležencev v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, v odločbi z dne 30. 12. 2011 pa o tožnikovi pritožbi zoper odločbo UE Ljubljana z dne 4. 11. 2011. To pomeni, da v obravnavanem postopku niti navedeni pritožbeni odločbi nista bili izdani brez vloženih pravnih sredstev strank.

Po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Navedeni ničnostni razlog je torej podan, kadar je upravna odločba posledica nedovoljenega ravnanja druge osebe, ki je usmerjeno na organ, ne pa posledica nedovoljenega ravnanja samega organa. Zato so za odločitev v tej zadevi neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na nedovoljeno dejanje upravnega organa, ker da ni upošteval predloženega vodnega soglasja.

Glede navedb, s katerimi tožnik zatrjuje izvajanje pritiska na državne organe, pa se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe. Predlog za izrek ničnosti odločbe je namreč izredno pravno sredstvo, zato morajo biti v zahtevi navedeni razlogi konkretizirani do te mere, da omogočajo njihov preizkus. Kot ugotavlja tudi sodišče, iz tožnikove vloge za izrek ničnosti izhaja le, da opisano protipravno ravnanje upravnega organa „nesporno kaže na samovoljo organa pri izvrševanju oblasti ali celo na pritisk na upravni organ in uradno osebo“. Glede na tako povsem pavšalno opisovanje nedovoljenega ravnanja tretjih oseb, pa so tožbene trditve o pritisku konkretno imenovane osebe na upravni organ in v zvezi s tem predlagani dokazi nedovoljene tožbene novote, ki jih v tem postopku ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tudi v zvezi s tem razlogom se sodišče strinja z ugotovitvijo izpodbijane odločbe, da tožnik v vlogi ni navedel take posebne zakonske določbe, zaradi česar zatrjevane ničnosti v tem pogledu ni mogoče preveriti. Te ugotovitve tožnik v tožbi niti ne izpodbija.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).